Jedro

Čeprav električni vodi niso bili ustrezno označeni, s tem ni odpadla dolžnost tožnika, da sledi splošnim pravilom varnega dela. Četudi tožnik zaradi odsotnosti ustreznega opozorila ni pričakoval električnih vodov, bi moral biti že zaradi narave upravljanja s tovornim vozilom z dvignjenim kesonom pozoren, ali lahko premike opravi varno.

Ustrezna označitev nevarnosti pa vpliva na tiste, ki se v nevarnem območju gibljejo, da so še posebej pozorni, torej da delujejo skrajno previdno in ne le z običajno pazljivostjo. Dolžnost ustrezne označitve nevarnosti električnih vodov ima zato večjo težo od splošne dolžnosti tistega, ki se po nevarnem območju giba, da svoj premik opravi na varen način. Zato je tudi delež druge toženke pri nastanku škode večji od tožnikovega.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 4. 6. 2013 se ugodi in sklep razveljavi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo z dne 13. 3. 2013 se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: „1. Tožbeni zahtevek se zoper prvega toženca zavrne.

2. Drugi toženec je dolžan plačati tožniku v petnajstih dneh od vročitve sodbe odškodnino v znesku 27.005,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2009 do plačila.

3. Drugi toženec je dolžan tožniku povrniti v petnajstih dneh od vročitve sodbe 124,16 EUR pravdnih stroškov, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

III. Pritožba tožeče stranke in v preostalem pritožba tožene stranke zoper sodbo z dne 13. 3. 2013 se zavrneta ter se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve tega sklepa in sodbe povrniti tožencema nerazdelno 964,08 EUR pritožbenih stroškov, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo tožencema, da tožeči stranki plačata nerazdelno odškodnino v znesku 45.009,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2009 do plačila (I. točka izreka), v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in jima naložilo nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.912,21 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se v pravočasni pritožbi zoper zavrnilni del citirane sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer ne graja dejanske podlage, ampak le zmotno uporabo materialnega prava, ko se zavzema za višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo od prisojene. Povzema ugotovitve izvedenca o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin ter poteku zdravljenja in njegovih nevšečnostih. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti poudarja, da je podano zmanjšane delovne zmožnosti za 35%, na splošno pa od 15 do 17 %. Kot prenizko ocenjuje tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi prestanega strahu. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v pravočasni pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge, opredeljene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da glede prvega toženca ni podana pasivna legitimacija, saj je deloval v vlogi direktorja drugega toženca, zato samostojno ne odgovarja za povzročeno škodo. Nekonkretizirana pa je ostala tudi odgovornost drugega toženca. Opozarja, da so bili odločilni dejavniki za nastanek škode številni, med drugim tudi ravnanje oškodovanca, ki je upravljal s tovornim vozilom in spuščal keson z dajanjem ukazov ob njem. Meni, da bi oškodovanec moral ob ustrezni pazljivosti žice daljnovoda videti in ne premikati vozila ob dvignjenem kesonu. Opozarja, da je bil v bližini znak za visoko napetost. Meni, da je upravičen očitek o soprispevku oškodovanca, saj bi se kot profesionalni voznik moral pred opravljanjem s kesonom prepričati, ali lahko to varno stori, pri čemer je spuščanje kesona z upravljanjem zunaj vozila pomenilo dodatno tveganje za oškodovanca, keson pa bi smel pregledati šele po tem, ko bi ga spustil. Gre za temeljna pravila varnega dela. Če bi ostal v vozilu, do električnega udara sploh ne bi prišlo. Meni, da dokazna ocena ni bila ustrezna, v čemer vidi kršitev iz 8. člena in 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, pa tudi kršitev iz 2. 14. in 22. člena Ustave. Meni, da sodišče glede drugega toženca ne more biti vezano na pravnomočno kazensko sodbo zoper prvega toženca. Ker se je oprlo na to sodbo tudi glede drugega toženca, je po mnenju tožencev sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da toženca nista imetnika električnih vodov, ampak sistemski operater, ki bi moral zavarovati daljnovod, pri čemer ta ni sestavni del delovišča in ga toženca ne uporabljata. Nekonkretizirano ocenjuje prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo kot pretirano. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka v pravočasni pritožbi zoper sklep P 21/2009 z dne 4. 6. 2013 navaja, da je pravočasno plačala sodno takso za pritožbo in prilaga potrdilo o plačilu. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša pritožbene stroške.

5. Stranki odgovorov na pritožbo nasprotne strani nista podali.

K I. točki izreka

6.Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni (pravočasno) plačala sodne takse za pritožbeni postopek, zaradi česar je sodišče druge stopnje pritožbi zoper sklep P 21/2009 z dne 4. 6. 2013, s katerim se je štela pritožba zoper sodbo z dne 13. 3. 2013 za umaknjeno, ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (tretja točka 365. člena ZPP).

K II. do IV. točki izreka

7. Pritožba tožene stranke zoper sodbo z dne 13. 3. 2013 je delno utemeljena. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

8. Pritožbeni preizkus uradno upoštevnih in zatrjevanih postopkovnih kršitev ni pokazal (drugi odstavek 350. člena ZPP), sodišče druge stopnje pa je delno ugodilo pritožbi tožene stranke iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in spremenilo izpodbijano sodbo, kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke in v ostalem pritožbo tožene stranke pa zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

9. Sodba sodišča prve stopnje je v zadostni meri obrazložena in jasna zato zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, kakor tudi ne druge zatrjevane procesne in ustavne kršitve, ki jih tožena stranka niti ne konkretizira. Sodišče prve stopnje se je izjasnilo do očitka o oškodovančevem soprispevku, le da materialno zmotno, pri tem pa je mogoče najti tudi ustrezne razloge glede odgovornosti drugega toženca. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje je ustrezna, le da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje naredilo zmotne materialnopravne zaključke.

10. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so pravna podlaga odgovornosti drugega toženca kot pravne osebe določila 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Za škodo, ki jo povzroči organ, v obravnavani zadevi prvi toženec kot direktor, odgovarja pravna oseba. V tem pogledu se je sodišče prve stopnje tudi pravilno oprlo na pravnomočno kazensko sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju K 77/2007 z dne 9. 4. 2008, s katero je bil prvi toženec kot direktor spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po 2., 3. in 4. odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (KZ), pri čemer je šlo za isti škodni dogodek (14. člen ZPP). Ker je podana odgovornost prvega toženca kot direktorja, je za njegovo ravnanje odgovoren drugi toženec.

11. Nepravilno pa je sklicevanje sodišča prve stopnje na določilo prvega odstavka 186. člena OZ, saj ne gre za več storilcev, ampak poseben institut odgovornosti za drugega. V obravnavani zadevi tako prvi toženec kot direktor samostojno (oziroma ob pravni osebi) ne odgovarja oškodovancu, kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, ampak je upravičen tožnik terjati odškodnino le od druge toženke. Tožbeni zahtevek zoper prvega toženca je po pojasnjenem neutemeljen.

12. Četudi se tožena stranka sklicuje na znak za visoko napetost, ki je bil na delovišču, je civilno sodišče vezano na ugotovitve kazenskega sodišča iz že navedene pravnomočne kazenske sodbe, da je prišlo do električnega udara in poškodb tožnika zaradi neustrezne označitve energetskih vodov (14. člen ZPP). Znak kaznivega dejanja je bila kršitev predpisov o varnosti in zdravju pri delu. Ta (edini) znak za visoko napetost tako ni zadoščal za izpolnitev s predpisi opredeljenega dolžnega ravnanja. Stališče tožene stranke, da ni podano protipravno ravnanje, je po pojasnjenem neutemeljeno.

13. Se pa tožena stranka pravilno sklicuje na profesionalno skrbnost tožnika kot voznika, ki bi moral opraviti iztovarjanje na varen način (drugi odstavek 6. člena OZ). Čeprav električni vodi niso bili ustrezno označeni, s tem ni odpadla dolžnost tožnika, da sledi splošnim pravilom varnega dela. Drugačen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Četudi tožnik zaradi odsotnosti ustreznega opozorila ni pričakoval električnih vodov, bi moral biti že zaradi narave upravljanja s tovornim vozilom z dvignjenim kesonom pozoren, ali lahko premike opravi varno. Že iz tožnikove izpovedbe, ki jo je povzelo sodišče prve stopnje, izhaja, da je do električnega udara prišlo po premiku tovornega vozila in ob spuščanju kesona, kar je storil tako, da je stal zunaj vozila. Dolžno ravnanje v takem primeru nalagajo posebni predpisi, katerih uporabo je sodišče prve stopnje zmotno opustilo s tem, ko je zavrnilo kot nepravilno stališče izvedenca D. R., da bi se tožnik moral prepričati, ali lahko varno opravi premik vozila in upravljanje s kesonom (glej 13. točka obrazložitve na 11. strani sodbe).

14. To stališče je izvedenec izgradil ob sklicevanju na določilo 14. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/04), da mora delavec delovno opremo uporabljati na tak način, da se pri njeni uporabi izogne nevarnostim za poškodbe in zdravstvene okvare, in da pri delu ne ogroža varnosti in zdravja drugih oseb, ki se nahajajo v nevarnem območju delovne opreme. Že splošno zakonsko določilo pa nalaga opravljanje dela s tolikšno pazljivostjo, da se varuje življenje in zdravje delavca in drugih oseb (drugi odstavek 9. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD), kar velja tudi pri upravljanju tovornega vozila. Tožnik bi moral pri premikih pozornost nameniti morebitnim oviram v območju delovanja vozila, še posebej ob dvignjenem kesonu. Ob skrbnem pregledu delovnega območja bi moral zaznati tudi električne vode daljnovoda pri raztovarjanju, ko so ti bili neposredno v delovnem območju vozila.

15. Tudi morebitno preverjanje ustreznega izsipa tovora iz kesona, ki ga izpostavlja sodišče prve stopnje, bi moralo biti opravljeno na varen način, zato je tudi nepravilen zaključek sodišča prve stopnje o razumljivosti in logičnosti tožnikovega početja. Že iz izpovedbe tožnika izhaja, da so bile ročice za spuščanje kesona znotraj kabine vozila, kar kaže na običajen (varen) način upravljanja s kesonom iz kabine in ne zunaj nje. Splošno znano je, da do električnega udara ne bi prišlo, če bi bil tožnik v kabini.

16. Glede na pojasnjeno sodišče druge stopnje pritrjuje toženi stranki, da je podan soprispevek tožnika kot oškodovanca, ki ga glede na zgoraj pojasnjene okoliščine ocenjuje v višini 40% (171. člen OZ). Ustrezna označitev nevarnosti vpliva na tiste, ki se v nevarnem območju gibljejo, da so še posebej pozorni, torej da delujejo skrajno previdno in ne le z običajno pazljivostjo. Dolžnost ustrezne označitve nevarnosti električnih vodov ima zato večjo težo od splošne dolžnosti tistega, ki se po nevarnem območju giba, da svoj premik opravi na varen način. Zato je tudi delež druge toženke pri nastanku škode večji od tožnikovega.

17. Odškodnine za premoženjsko škodo v prisojenem znesku 5.009,31 EUR tožena stranka ni izpodbijala, pravdni stranki pa tudi nista grajali dejanske podlage glede obsega nepremoženjske škode, zato je bilo sodišče druge stopnje nanjo vezano (drugi odstavek 350. člena ZPP), preizkusilo pa je višino prisojene odškodnine z vidika pravilne uporabe materialnega prava.

18. Sodišče prve stopnje je ustrezno ocenilo nepremoženjsko škodo s stališča individualizacije odškodnine glede intenzivnosti in trajanja bolečin in strahu, ki sta ob drugih okoliščinah primera prevladujoči merili prisojanja pravične denarne odškodnine (179. in 182. člen OZ). Pri tem je tudi ustrezno upoštevalo objektivno pogojenost odškodnin, ko je s prisojenim zneskom 40.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo umestilo tožnikovo odškodovanje med hude primere škod. Sodišče druge stopnje povzema pravilne in zadostne razloge sodišča prve stopnje o prisojeni odškodnini v svojo obrazložitev. Pravdni stranki v pritožbi ne navajata, česa sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo. Tožeča stranka je le povzela dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, tožena stranka pa je le podala posplošeno nestrinjanje z višino odškodnine. Na posplošena prizadevanja strank za drugačno odmero odškodnine sodišče druge stopnje ne more odgovoriti.

19. Drugi toženec je po pojasnjenem ob upoštevanju 40% soprispevka tožnika k nastanku škode dolžan za nepremoženjsko in premoženjsko škodo plačati tožniku skupaj del odškodnine v višini 27.005,59 EUR in ne celotne odškodnine 45.009,31 EUR, kot je zmotno razsodilo sodišče prve stopnje.

20. Podlaga odločitve o stroških so določila drugega odstavka 165. člena, drugega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 163. člena ZPP ter Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT).

21. Sodišče druge stopnje je spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje glede na spremenjeni uspeh po spremembi odločitve o glavni stvari. Razloge sodišča prve stopnje o posameznih priznanih postavkah tožnikovih stroškov sodišče druge stopnje povzema v svojo obrazložitev, saj jih stranke niso grajale. Tožnik je od potrebnih stroškov v skupni višini 4.480,49 EUR glede na polovičen uspeh upravičen do povrnitve zneska 2.240,25 EUR.

22. Če opravlja odvetnik v isti zadevi storitve za več strank, prejme nagrade in povrnitev izdatkov namreč le enkrat (prvi odstavek 8. člena ZOdvT). Oba toženca v obravnavani zadevi sta zato solidarno odgovorna za plačilo odvetniške nagrade in izdatkov svojemu pooblaščencu (drugi odstavek 8. člena ZOdvT), posledično pa tudi lahko zahtevata povračilo teh stroškov od nasprotne stranke v postopku le kot solidarna upnika. Ker stroškov zastopanja tožencev ni mogoče deliti, je v zvezi s stroškovno odločitvijo njun uspeh ocenjen s 50%. Od skupnega zneska stroškov 4.232,17 EUR sta glede na tak uspeh upravičena do povrnitve zneska 2.116,09 EUR.

23. Po pobotanju stroškov obeh strank je drugi toženec, ki je edini zavezan za plačilo glavne terjatve, dolžan tožniku plačati 124,16 EUR pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji.

24. Tožena stranka je upravičena do povrnitve naslednjih potrebnih pritožbenih stroškov: nagrade za postopek z rednim sredstvom v priglašeni višini 1.096,00 EUR (tar. št. 3210), z 20% DDV in sodno takso 915,00 EUR skupaj znese 2.230,20 EUR. Tožena stranka bi bila upravičena do povrnitve nagrade tudi po tar. št. 1200 v višini dodatka za zastopanje dveh oseb po istem pooblaščencu, vendar je sodišče druge stopnje v skladu z razpravnim načelom ne sme odločati mimo priglasitve. Kot je že bilo pojasnjeno za postopek na prvi stopnji, prejme odvetnik, ki v isti zadevi opravlja zastopanje za več strank, nagrade in povrnitev izdatkov le enkrat. Oba toženca sta zato solidarno odgovorna za plačilo odvetniške nagrade in izdatkov svojemu pooblaščencu, posledično pa tudi lahko zahtevata povračilo teh stroškov od nasprotne stranke v postopku le kot solidarna upnika. Ker stroškov zastopanja tožencev ni mogoče deliti, je v zvezi s stroškovno odločitvijo njun uspeh ocenjen s 40% (uspeh 18.003,72 EUR od izpodbijanih 45.009,31 EUR). Glede na tak uspeh sta upravičena do povrnitve zneska 892,08 EUR.

25. K tem stroškom je treba prišteti še 50,00 EUR nagrade za postopek s pritožbo zoper sklep z dne 4. 6. 2013 (tar. št. 3220), 10,00 EUR pavšala materialnih stroškov (20% nagrade po tar. št. 6002) in 20% DDV, kar skupaj znese 72,00 EUR. Skupaj tako pritožbeni stroški, do katerih sta upravičena toženca, znašajo 964,08 EUR.

26. Tožeča stranka, ki v pritožbenem postopku ni uspela, pa krije sama svoje stroške (a contrario prvi odstavek 154. člena ZPP).