Jedro

Dolžnosti zmanjševanja škode ni mogoče razumeti tako, da bi bila tožeča stranka dolžna za vsako ceno skleniti pogodbo za prodajo opreme, za katero sedaj uveljavlja odškodninski zahtevek za škodo zaradi razvezane pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 41935/2008-4 z dne 18. 07. 2008 v 1. in 3. točki izreka. Ugotovilo je še, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev v višini 11.212,53 EUR. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki plačati nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.951,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe sta pravdni stranki poslovno sodelovali na podlagi pogodbe o najemu opreme z dne 25. 09. 2007 (A2) in dveh pogodb o varovanju objekta na lokaciji L. d. K. z dne 01. 03. 2008 (A 4 in A5). Tožeča stranka je zoper toženo stranko uveljavljala odškodninski zahtevek zaradi odstopa od pogodbe o najemu opreme in sicer iz naslova stroškov za demontažo ter škode v višini vrednosti nevrnjene opreme. Tožena stranka je v pobot uveljavljala znesek iz naslova neupravičeno vnovčene menice v višini 8.612,53 EUR ter terjatev iz naslova sklenjene pogodbe o najemu oglasnega prostora v vrednosti 2.600,00 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je predstavljala sklenjena pogodba o najemu opreme pogodbo o finančnem leasingu, ki v zakonu ni posebej urejena. Zato se je smiselno oprlo na 526. člen Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem mora kupec vrniti stvar prodajalcu. Ker ni bila vrnjena vsa oprema je štelo, da predstavlja vtoževani znesek škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi nevrnitve opreme oziroma zaradi demontaže. Glede trditev tožene stranke, da tožeči stranka škoda ne bi nastala, če bi opremo prodala družbi V. d.o.o. je ugotovilo, da je bila tožeča stranka sicer pripravljena skleniti tak posel, da pa do sklenitve pogodbe za odkup opreme vseeno ni prišlo. V zvezi s pobotnim ugovorom je sklenilo, da je iz pogodbe o najemu opreme izhajalo, da sme najemodajalec uporabiti sredstvo za zavarovanje plačila za vse neplačane pogodbene obveznosti zaradi najema opreme, priklopa alarma in intervencije. Glede terjatve iz naslova oglaševanja pa je sklenilo, da do oglaševanja ni prišlo.

6. Tožena stranka v pritožbi napada sodbo sodišča prve stopnje, saj meni, da ni bilo dovolj raziskano, kaj tožeča stranka vtožuje. Medtem ko je vložila predlog za izvršbo zaradi stroškov za demontažo in odvoz opreme, je v nadaljevanju postopka začela vtoževati škodo, ki ne izvira iz navedenih stroškov. Navaja, da tožeča stranka ni utemeljila višine terjatve, saj se seštevek zneskov ne ujema z višino vtoževane terjatve.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je tožeča stranka tožbeni zahtevek ustrezno specificirala po posameznih postavkah (pripravljalna vloga z dne 26. 03. 2010 na list. št. 70), iz njenih navedb pa tudi dovolj jasno izhaja, da gre za odškodninsko terjatev iz naslova škode zaradi odstopa od pogodbe. Ker seštevek posameznih zneskov presega vtoževani znesek tudi ni odločilno, da se seštevek zneskov ne ujema z višino vtoževane terjatve. Sicer pa je treba ugotoviti še, da tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje višini tožbenega zahtevka ni določno ugovarjala (pripravljalna vloga z dne 13. 04. 2010 tč. 11 na list. št. 79). Zato tudi z uveljavljanjem povzetih navedb, ki jih opredeli kot pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne more uspeti.

8. Tožena stranka nadalje navaja, da sloni odločitev sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru glede odkupa opreme na dopisu z dne 21. 04. 2008, ki naj bi ga sodišče napačno tolmačilo. Ocenjena vrednost opreme bi služila zgolj kot osnova za dogovor o odkupu opreme, ne predstavlja pa pripoznave terjatve iz naslova odškodnine. To še posebej zato, ker je tožeča stranka sporno opremo kasneje odmontirala in odpeljala. Meni tudi, da namen družbe V. d.o.o. glede odkupa opreme ni bil dovolj raziskan. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede dejstva, kdaj je bila oprema dobavljena in usposobljena za pravilno delovanje. Navaja, da naj bi to bilo šele 01. 03. 2008, kar naj bi izhajalo iz primopredajnega zapisnika z dne 01. 03. 2008, iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke ter zakonitega zastopnika družbe J. d.o.o. 9. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba ne more uspešno utemeljiti trditve, da je bila oprema dobavljena in prevzeta šele 01. 03. 2008, kar naj bi izhajalo iz pripisa v primopredajnem zapisniku z dne 25. 02. 2008, saj je tožeča stranka že pred tem datumom opravljala intervencije zaradi sproženega alarma. V zvezi z trditvami o zatrjevanih napakah izpolnitve je sodišče prve stopnje naredilo dokazno oceno na podlagi primopredajnega zapisnika z dne 25. 02. 2008 ter sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče G. B. Sklep je podkrepilo z ugotovitvijo, da so bile navedbe tožene stranke glede zatrjevanih napak pri delovanju sistema premalo specificirane. Po presoji pritožbenega sodišča je bila, že ob upoštevanju slednje ugotovitve, odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj tožena stranka ni izkazala vseh predpostavk za uspešno uveljavljanje odgovornosti za napake v opremi in njenem delovanju. Pa tudi sicer tožena stranka s sklicevanjem na izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke in priče zakonitega zastopnika družbe J. d.o.o. (236.a člen ZPP) ni uspela izpodbiti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje.

10. Tako tudi ne drži, da bi odločitev o pobotnem ugovoru temeljila izključno na dopisu tožene stranke tožeči stranki z dne 21. 04. 2008. Tožena stranka pa tudi v tem delu ni podala določnih trditev v zvezi z višino zapadlih pogodbenih obveznosti. Zato uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve ne more biti uspešno.

11. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da namen družbe V. d.o.o. ni bil dovolj raziskan, je treba odgovoriti, da zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka sicer pripravljena prodati opremo, da pa do sklenitve posla kljub temu ni prišlo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dolžnosti zmanjševanja škode (1. odstavek 171. člen Obligacijskega zakonika) ni mogoče razumeti tako, da bi bila tožeča stranka dolžna za vsako ceno skleniti pogodbo z družbo V. d.o.o. 12. Nadalje izpodbija tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je sodišče tožeči stranki prisodilo celotno plačilo za nekaj, kar že ima v lasti in posesti. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da pride v takem primeru do restitucije z obeh strani, saj tudi zakupodajalec ne sme biti obogaten. Tako bi moralo sodišče, po navedbah tožene stranke, v primeru odvzema predmeta zakupa plačano zakupnino poračunati z amortizirano vrednostjo stvari.

13. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ponovno ugotavlja, da tožena stranka višini terjatve tožeče stranke ni določno ugovarjala, kot tudi ni podala določnih navedb glede višine v pobot uveljavljene terjatve. Glede učinkov razvezane pogodbe načeloma sicer res velja, da ima vsaka stranka pravico do vrnitve tistega, kar je dala ( 2. odstavek 111. člena OZ), vendar pa je hkrati treba upoštevati tudi, da dolguje vsaka stranka drugi povračilo za koristi, ki jih je imela medtem od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti (4. odstavek 111. člena OZ). Ker tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podala konkretnih navedb glede amortizirane vrednosti stvari, ni bila navedena dejanska podlaga za pritožbeno trditev, da so bili že zaračunani zneski iz naslova najemnine (poplačani z vnovčitvijo menice) morda višji od zneska, ki je šel tožeči stranki iz naslova povračila za koristi od uporabe. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da tožeča stranka ne zahteva plačila nečesa, kar ima v lasti in posesti.

14. Sodišče druge stopnje glede na navedeno ugotavlja, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).