Up-237/04 - 6

12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 5. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 74/2003 z dne 13. 1. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 388/2001 z dne 20. 12. 2002, sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. PS 867/98 z dne 14. 9. 2001 in odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. 1700-502/2-98 z dne 2. 7. 1998 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) je zavrnil pritožnikov zahtevek za odobritev zdravljenja v naravnem zdravilišču. Pritožnik je takšno odločitev izpodbijal s tožbo pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani (v nadaljevanju DSS), ki je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo ter kot pravilno in zakonito potrdilo odločbo ZZZS. Zoper sodbo DSS je vložil pritožbo, ki jo je Višje delovno in socialno sodišče (v nadaljevanju VDSS) zavrnilo. Vrhovno sodišče je revizijo zoper sodbo VDSS zavrnilo.

Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija vse navedene odločbe in zatrjuje kršitve 2., 14., 15., 22., 23. in 51. člena Ustave. V ustavni pritožbi navaja, da so sodišča kršila materialno pravo in določbe pravdnega postopka. Zatrjuje, da je ZZZS v postopku zastopala kar okrožna socialna sodnica, ki je kot bivša pomočnica direktorja ZZZS odločila o njegovi pravici, kot predsednik senata DSS pa je odločal okrožni sodnik, ki pazi na sredstva ZZZS, saj pritožniku pred časom ni priznal niti socialne pravice do bolniškega staleža. DSS naj bi zavrnilo zahtevek na podlagi navedb zdravniške komisije ZZZS z dne 3. 7. 2001, ki pa jih sodišče zaradi prekluzije ne bi smelo upoštevati, saj je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen dne 21. 6. 2001. Trdi, da pred zdravniško komisijo ni bil vabljen in se zato o njenih ugotovitvah ni mogel izreči, komisija pa je napisala mnenje na podlagi njenih prejšnjih mnenj v postopkih do upravičenosti njegovega bolniškega staleža, brez vpogleda v njegov zdravstveni karton. Nerazumljivo in žaljivo se mu zdi dejstvo, da je moral na sodno varstvo v konkretnem primeru čakati tri leta. Kršena naj bi mu bila tudi ustavna pravica do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena Ustave, saj pozna državljane, ki so bili kljub bolj blagi bolezni že večkrat na zdraviliškem zdravljenju.

B.

Pritožnik v ustavni pritožbi oporeka pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava, kar pa ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem, saj Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik sicer zatrjuje številne kršitve človekovih pravic, vendar jih ne izkaže.

Pritožnik z navedbami, da je ZZZS pred sodišči zastopala kar okrožna sodnica DSS in da predsednik senata DSS pazi na sredstva ZZZS , posredno zatrjuje, da so sodišča odločala pristransko, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Vendar pritožnik s takšnimi navedbami očitane kršitve ne izkaže. Dejstvo, da izpodbijane odločitve niso v korist pritožnika, namreč ne zadošča za ugotovitev, da je bila kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

Pritožnikove navedbe o tem, da se ni mogel izreči o ugotovitvah zdravniške komisije, bi bile lahko relevantne z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člen Ustave). Iz navedene pravice izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem je stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, se opredeli do navedb nasprotne stranke ter vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev o pravici. Glede na navedbe v ustavni pritožbi (tudi tiste o pristranskosti sodnikov in zdravstvene komisije ter navedbe o tem, da ni bilo vpogledano v njegov zdravstveni karton) je v konkretni zadevi bistveno, ali je sodišče pritožnika obravnavalo na način, ki ga ne postavlja v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki, in ali je pri tem pritožniku zagotovilo pošten dokazni postopek oziroma v njem enakopraven položaj ter ali je spoštovalo načelo kontradiktornosti, med drugim tudi s tem, da se je opredelilo do pritožnikovih navedb, ki so bile za odločitev bistvenega pomena. Iz sodbe DSS je razvidno, da je sodišče pritožnika zaslišalo kot stranko. Pritožnik se je kljub temu, da pred zdravniško komisijo ni bil vabljen, o ugotovitvah komisije lahko izjavil v postopku pred sodiščem, kar je tudi storil. Izrazil je svoj dvom v delo oziroma nepristranskost zdravniške komisije, sodišče pa je razumno obrazložilo, zakaj ta dvom ni utemeljen. Glede na navedeno pritožniku ni bila kršena pravica do izjave in pravica do enakega obravnavanja strank v postopku, saj se je v postopku lahko izjavil, sodišče pa se je glede relevantnih navedb opredelilo. Zgolj dejstvo, da se pritožnik z odločitvijo ne strinja, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

Glede očitka, da DSS zaradi prekluzije pri odločitvi ne bi smelo upoštevati dopolnilnega mnenja zdravniške komisije, je treba upoštevati, da se lahko po prvem odstavku 51. člena ZUstS ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Iz povzetka pritožbenih in revizijskih navedb je razvidno, da pritožnik očitane kršitve v sodnem postopku ni uveljavljal (v sodnem postopku je zatrjeval le, da je mnenje zdravniške komisije pristransko), kar pomeni, da materialno ni izčrpal pravnih sredstev. Zato te kršitve ne more uveljavljati v postopku z ustavno pritožbo.

Pritožnik zatrjuje tudi kršitev ustavne pravice do zdravstvenega varstva, ki pa je s povsem pavšalno navedbo, da pozna državljane, ki so bili večkrat na zdraviliškem zdravljenju celo za bolj blage bolezni, ne izkaže. Pritožnik prav tako ne utemelji očitka, da mu je bil kršen 15. člen Ustave, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev načel pravne države (2. člen Ustave), na katera pa se v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče sklicevati, saj ne gre za določbo Ustave, ki bi urejala kakšno človekovo pravico in temeljno svoboščino.

Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Pritožnikov očitek o dolgotrajnosti postopkov po vsebini pomeni zatrjevanje kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Z odločitvijo sodišč v obravnavani zadevi je dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena navedena ustavna pravica, že prenehalo. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila z domnevno kršitvijo storjena, lahko pritožnik v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot izkoristil. Glede na to ni podana procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prvega alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. V delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se je za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo izrekel sodnik dr. Ciril Ribičič. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan