Jedro

Tožnik zaradi posledic nezgode ne bo mogel več opravljati tistih del in aktivnosti kot prej, pri čemer so določene aktivnosti zaradi onesposobljenosti dlani in prstov leve roke tako omejene, da jih tožnik ne more več izvajati, ali pa so zato potrebni večji napori. Tožnik je zaradi takšne poškodbe na levi roki postal invalid III. kategorije in je kot levičar omejen tudi pri drugih aktivnostih. Ne nazadnje ga to posebej moti pri domačih opravilih, to je pri jedi in oblačenju, pri čemer mu morajo pomagati družinski člani. Takšna dejstva v celoti izkazujejo obstoj duševnih bolečin, posebej še ob ugotovitvi izvedenca, da tožnik kot levičar zaradi poškodovane leve roke, ki je "gluha", tudi desne roke ni sposoben enakopravno upravljati. Pri tožniku je zaradi poškodovane leve roke zmanjšana poklicna in splošna življenjska aktivnost za 75 %, zato je iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upravičen do odškodnine v višini 10.000,00 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino iz naslova nesreče pri delu v višini 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 12. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, medtem ko je v presežku zahtevek za povračilo zakonskih zamudnih obresti od dne 8. 12. 2007 do 27. 12. 2007 zavrnilo. Sodišče prve stopnje je s sklepom (pravilo: s sodbo) naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.755,56 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Poleg tega je odločilo, da je tožeča stranka (kar ni pod pritožbo) dolžna plačati sodno takso v znesku 190,00 EUR na račun Delovnega sodišča v Mariboru.

Toženec se je pritožil zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov, iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče prisodilo tožniku odškodnino v previsokem znesku. Meni, da je tožnik po delovni nesreči hitro in dobro okreval. Trajanje in intenzivnosti tožnikovih fizičnih bolečin je bilo manjše, kot je to ocenil izvedenec medicinske stroške. Vse bolečine in nevšečnosti, ki jih je utrpel zaradi druge operacije, pa niso izhajale neposredno iz delovne nesreče, temveč zaradi posledice neuspešne operacije, za kar pa toženec ne more odgovarjati. Tožnik ni mogel utrpeti tako hud primarni strah, ki je bil prisoten samo v trenutku nesreče, ko je ob padcu izgubil zavest. Tožnik je izpovedal, da z desno roko lahko še dela, vendar opravila varilca ne more več izvajati. Navedeno pomeni, da je še vedno zmožen uporabljati desno roko za običajna domača opravila. Toženec se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da so pri tožniku zmanjšane poklicne in splošne življenjske aktivnosti za več kot 75 %. Tožnik na zaslišanju ni izpovedal, kakšne duševne bolečine je trpel zaradi nezmožnosti za delo in povečanja telesnih naporov. Sodišče ni imelo nobene podlage, da je to sklepalo na podlagi objektivnih ugotovitev in mnenja izvedenca medicinske stroške. Toženec meni, da odškodnina v prisojenem znesku ni skladna z določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe). Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke zavrne, oziroma podrejeno, da prisodi tožniku odškodnino v bistveno nižjem znesku. Poleg tega predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na toženčeve pritožbene navedbe še odgovarja: Sodišče prve stopnje je v sporu z vmesno sodbo (ki je že postala pravnomočna), ugotovilo, da je toženec v celoti odgovoren za škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nesreči dne 21. 8. 2006, ko si je med varjenjem in padcu huje poškodoval dlani in prste leve roke. V zadevi je tako sodišče prve stopnje presodilo samo o vprašanju višine zahtevane nematerialne škode. Pravna podlaga za priznanje takšne odškodnine je v določbi 179. člena OZ, po kateri sodišče prisodi oškodovancu pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Sodišče upošteva pri odmeri odškodnine pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Ker povrnitev nematerialne škode v naravi pojmovno ni mogoča, predstavlja takšna odškodnina le zadoščenje ob prizadeti dobrini, ki jo varuje zakon. Tako zadoščenje mora biti individualizirano in postavljeno v okvire oziroma medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, kar vse oblikuje sodna praksa. Vsekakor pa mora odmerjena odškodnina oškodovancu ustrezati pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Zato pomeni ocena sodišča glede višine denarnega nadomestila za nepremoženjsko škodo uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku priznalo tožniku zaradi posledic nesreče pri delu z dne 21. 8. 2006 odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, strahu ter zmanjšanju splošnih življenjskih aktivnosti v znesku 19.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri takšne višine odškodnine izhajalo tako iz pisnega mnenja izvedenca medicinske stroške dr. A.A., ki ga je tudi zaslišalo, predložene listinske dokumentacije ter tožnikove izpovedbe. Sodišče prve stopnje je glede fizičnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja tožnika ocenilo različne vrste bolečin na poškodovani levi roki v trajanju od hudih do lažjih ter v tej povezavi nastalih nevšečnosti ob dejstvu, da je bil tožnik v času zdravljenja udeležen pri več operativnih posegih ter drugih rehabilitacijskih ukrepov. Tožniku je bila takoj po delovni nesreči izvedena rekonstruktivna operacija leve roke v splošni anesteziji, v kateri so mu oskrbeli digitalne živce in strgane kite na prstih leve roke, ter raztrganine v dlani, pri čemer je bila dne 17. 9. 2007 izvedena še dodatna operacija poškodovanih prstov. Tožnik je po mnenju izvedenca zaradi takšnih posledic in operativnih posegov utrpel neugodnosti in nevšečnosti, saj je moral v času več kot 14-mesečnega bolniškega staleža hoditi na številne kontrolne preglede ter fizikalne terapije. V tej zvezi je prejemal zdravila proti bolečinam, pri čemer so nevšečnosti in nelagodja predstavljale tudi nošnja opornic in longet. Zato tudi pritožbeno sodišče sprejema prisojeno odškodnino iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti tožnika med zdravljenjem v višini 8.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče pa se glede tega ne strinja z uveljavljanjem pritožbe, da toženec kot delodajalec ne more biti odgovoren za posledice dodatne tožnikove operacije, saj je po temelju odgovoren za delovno nesrečo, ki jo je utrpel tožnik v času zaposlitve pri njemu.

Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku odškodnino iz naslova strahu v višini 1.000,00 EUR. Strah predstavlja posebno obliko pravno priznane škode, če se ugotovi takšen poseg v duševno ravnovesje oškodovanca, zaradi katerega je bilo to bistveno porušeno. Strah predstavlja čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi in praviloma lahko traja kratek čas (primarni strah), kot zaskrbljenost zaradi negotovega izida zdravljenja pa lahko pa traja dalj časa (sekundarni strah). Pri zadnjem ima pomembno vlogo tudi okoliščina, kateri organ je prizadet in kako je potekalo zdravljenje, pri čemer se stopnja njegove intenzivnosti ter zaskrbljenosti za izid zdravljenja lahko spreminjata v soodvisnosti glede na poškodovani organ ali z morebitnimi zapleti pri zdravljenju. Po oceni izvedenca medicinske stroke je pri tožniku trajal strah takoj po nezgodi vsaj 3 dni v primarni obliki, v nadaljevanju pa je tožnik zaradi posledic prebolevanja bolečin ter bojazni pred nepričakovanimi neuspehi zdravljenja trpel sekundarni strah v trajanju od 3 do 4 mesecev, pri čemer je bil pri tožniku prisoten tudi strah zaradi tega, ker dela varilca ne bo mogel več opravljati. Pritožbeno sodišče soglaša z višino prisojene odškodnine iz naslova strahu v višini 1.000,00 EUR, ki ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

Sodišče prve stopnje je glede zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnostih tožnika ugotovilo, da tožnik zaradi posledic nezgode ne bo mogel več opravljati tistih del in aktivnosti kot prej, pri čemer so določene aktivnosti zaradi onesposobljenosti dlani in prstov leve roke tako omejene, da jih tožnik ne more več izvajati, ali pa so zato potrebni večji napori. Res tožnik, kot pritožba pravilno izpostavlja, v svoji izpovedbi ni izrecno navedel, kakšne konkretne duševne bolečine trpi zaradi poškodovane leve roke. Vendar pa je tožnik izpovedal, da je zaradi takšne poškodbe na levi roki postal invalid III. kategorije in da je kot levičar omejen tudi pri drugih aktivnostih. Nenazadnje ga to posebej moti pri domačih opravilih, to je pri jedi in oblačenju, pri čemer mu morajo glede tega pomagati družinski člani. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšna dejstva v celoti izkazujejo obstoj duševnih bolečin, posebej še ob ugotovitvi izvedenca, da tožnik kot levičar zaradi poškodovane leve roke, ki je "gluha", tudi desne roke ni sposoben enakopravno upravljati. Glede na ugotovitev izvedenca, da je pri tožniku zaradi poškodovane leve roke zmanjšana poklicna in splošna življenjska aktivnost za 75 %, je ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik iz tega naslova upravičen do odškodnine v višini 10.000,00 EUR, v celoti pravilna. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru prisojena odškodnina iz naslova nematerialne škode v višini 19.000,00 EUR v celoti utemeljena, saj ustreza standardu pravične denarne odškodnine, primerljiva pa je tudi z odškodninami, ki so bile v dosedanji sodni praksi v podobnih škodnih primerih prisojene oškodovancem.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Toženec je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni bil uspešen, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Toženec je prosil, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks. Pritožbeno sodišče glede tega navaja, da je za sprejem takšne odločitve pristojno sodišče prve stopnje.