Jedro

1. Določba v ponujeni pogodbi o zaposlitvi, da se po potrebi delo opravlja izven Občine Litija, sama po sebi ni v nasprotju s pozitivno delovnopravno zakonodajo. Samo dejstvo, da je delavec invalid, le-temu ne daje pravice, da odkloni ustrezno razporeditev iz razloga svoje invalidnosti.

2. Po delovnopravni zakonodaji delavcu v času bolniškega staleža ne more prenehati delovno razmerje le zaradi nujnih operativnih razlogov, kot je to določeno v 2. alinei 1. odstavka 36c. člena ZDR. Tožnica ni bila trajno presežna delavka, temveč je bila razporejena k drugemu delodajalcu, tako da zanjo ni bil predviden ukrep prenehanja delovnega razmerja, temveč je bila zagotovljena kontinuiteta delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, zato dejstvo, da je bila v bolniškem staležu, na postopke ni imela nobenega vpliva.

3. V primeru, da se delavec ne ravna po dokončnem sklepu o prevzemu na delo k drugemu delodajalcu po 15. členu ZTPDR in 15. členu SKPgd, delavcu preneha delovno razmerje na podlagi 11. točke 1. odstavka 100. člena ZDR.

5. V primeru prevzema na delo k drugemu delodajalcu gre v bistvu za dvofazni postopek. Šele ko je postal sklep o prerazporeditvi tožnice k novemu delodajalcu dokončen, je tožnica lahko neupravičeno odklonila to razporeditev. Na podlagi zavrnitve razporeditve k novemu delodajalcu pa bi morala tožena stranka izdati nov sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je spremenilo sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 4.4.2000 in 20.4.2000, tako da tožniku preneha delovno razmerje 22.5.2000 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici vpisati v delovno knjižico delovno dobo od 1.5.2000 do 22.5.2000 in ji za ta čas obračunati bruto plačo za 22 dni ter ji po poravnavi vseh prispevkov in davkov, ki se plačujejo iz bruto plač, izplačati neto plačo. Ostale tožbene zahtevke na razveljavitev disciplinskih odločb tožene stranke z dne 20.1.2000 in 2.3.2000 o disciplinskem ukrepu denarne kazni, pogojno odloženem, razveljavitvi sklepa o trajni razporeditvi k drugemu delodajalcu z dne 4.3.2000 in ugotovitev, da tožeči stranki pri toženi ni prenehalo ter da jo je le-ta dolžna pozvati nazaj na delo in ji vpisati delovno dobo od 1.4.2000 dalje in ji poravnati vse davke in prispevke ter pozvati nazaj na delo ter ji izplačati izpladle plače v višini, kot bi jih prejemala, če bi delala, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila in na plačilo odškodnine za duševne bolečine v višini 1.500.000,00 SIT je zavrnilo. Sklenilo je, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožena stranka se pritožuje v ugodilnem delu sodbe v točki 1 in 2 iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je tožena stranka že v sklepu o trajni napotitvi tožnice v drugo organizacijo odločila o prenehanju delovnega razmerja. Sklep o napotitvi v drugo organizacijo je postal dokončen dne 31.3.2000 in je zato tožena stranka tožnici pravilno zaključila delovno razmerje v roku 30 dni po tem datumu na podlagi določbe 11. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji). Sklep z dne 4.4.2000 je bil le ugotovitveni sklep zaradi odklonitve zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila tožnica v času od 6.4.2000 do 30.4.2000 na čakanju doma s pravico do nadomestila in da bi bila na čakanju tudi od 1.5.2000 do 22.5.2000, ker je bilo njeno delovno mesto ukinjeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne oz. podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne v novo sojenje. Vztraja pri svojih trditvah, da prevzem tožnice in ostalih delavk tožene stranke ni bil izveden skladno z veljavnimi predpisi, ker je bilo v pogodbi o čiščenju poslovnih prostorov med toženo stranko, P. Litija d.d. in M. d.o.o., določeno, da bo prevzemnik v celoti prevzel čiščenje poslovnih in proizvodnih prostorov na sedežu obeh družb v Litiji v enakem obsegu in na enak način kot ga je do sedaj opravljala tožena stranka, tožnici pa je bilo v ponujeni pogodbi določeno, da opravlja delo v poslovnih in proizvodnih prostorov P. Litija d.d. na njenem sedežu in v Občini Litija, po potrebi pa tudi izven Občine Litija. Zaradi določitve dela izven Občine Litija pa je tožnica utemeljeno odklonila podpis pogodbe o zaposlitvi. Obstajala je namreč utemeljena bojazen, da bodo morale delavke čistiti tudi prostore, ki so v Črnomlju, kjer ima prevzemnik delavk svoj sedež. Nepodpis pogodbe pa ne more biti razlog za prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka bi morala tudi upoštevati, da je bila tožnica v bolniškem staležu in je vprašanje ali bi bila sploh sposobna opravljati delo pri novem delodajalcu. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišč soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je utemeljeno odklonila zaposlitev pri drugem delodajalcu iz razloga, ker je le-ta v pogodbi ob zaposlitvi navedel, da se bo delo opravljalo v poslovnih in proizvodnih prostorih P. Litija d.d. na njenem sedežu in v Občini Litija, po potrebi pa tudi izven Občine Litija. Določba v ponujeni pogodbi o zaposlitvi, da se po potrebi delo opravljalo izven Občine Litija, namreč sama po sebi ni v nasprotju s pozitivno delovnopravno zakonodajo. Iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi namreč izhaja, da je tožnica delovni invalid III. kategorije in bo opravljala delo čistilke v skladu z odločbo invalidske komisije. Iz navedenega je torej zaključiti, da je novi delodajalec bil seznanjen z omejitvami delovne sposobnosti tožnice zaradi njene invalidnosti. Samo dejstvo, da je delavec invalid, pa le-temu ne daje pravice, da odkloni ustrezno razporeditev iz razloga svoje invalidnosti. Tožnica bi lahko utemeljeno odklonila razporeditev k drugemu delodajalcu, v kolikor bi bila razporejena na drugačno delovno mesto, kot ga je opravljala pri prejšnjem delodajalcu, ki ne bi ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti. Iz ponujene pogodbe o zaposlitvi pa kaj takega ni izhajalo. Navedba v pogodbi o zaposlitvi, da se bo delo opravljalo tudi izven Občine Litija, tako tožnici ni dajala pravne podlage za zavrnitev razporeditve k drugemu delodajalcu. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnica ne bi smela biti prerazporejena v času bolniškega staleža. Po delovnopravni zakonodaji delavcu v času bolniškega staleža ne more prenehati delovno razmerje le zaradi nujnih operativnih razlogov, kot je to določeno v 2. alinei 1. odstavka 36. člena ZDR. Tožnica ni bila trajno presežna delavka, temveč je bila razporejena k drugemu delodajalcu, tako da zanjo ni bil predviden ukrep prenehanja delovnega razmerja, temveč ji je bila zagotovljena kontinuiteta delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, zato dejstvo, da je bila v bolniškem staležu na postopke ni imelo nobenega vpliva. V primeru, da se delavec ne ravna po dokončnem sklepu o prevzemu na delo k drugemu delodajalcu po 15. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - 42/90) in 15. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97), delavcu preneha delovno razmerje na podlagi 11. točke 1. odstavka 100. člena ZDR. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da odklonitev zaposlitve pri novem delodajalcu ne pomeni razloga za prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče napačno odločilo o datumu prenehanja delovnega razmerja. V primeru prevzema na delo k drugemu delodajalcu, gre v bistvu za dvofazni postopek. Šele ko je postal sklep o prerazporeditvi tožnice k novemu delodajalcu dokončen, to je bilo 31.3.2000, je tožnica lahko zavrnila to razporeditev. Na podlagi zavrnitve razporeditve k novemu delodajalcu pa je morala tožena stranka izdati nov sklep, to je bilo z dne 4.4.2000, zoper katerega je tožnica ugovarjala tako, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja postal dokončen 22.4.2000, ko ji je bil vročen drugostopenjski sklep z dne 20.4.2000. S tem dnem je začel teči 30-dnevni odpovedi rok, določen v 11. točki 1. odstavka 11. člena ZDR. Zato je sodišče prve stopnje pravilno spremenilo datum prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in ji za sporno obdobje tudi priznalo delovno razmerje in plačo. Pri tem je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi bila tožnica v navedenem obdobju upravičena le do nadomestila za čakanje na delo. Iz sklepa z dne 4.4.2000 namreč izhaja, da je bilo čakanje na delo določeno do 30.4.2000. Zato so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo prisoditi le nadomestila za čas čakanja na delo tudi po tem času, neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo tudi, da je odločitev sodišča prve stopnje glede disciplinskih odločb materialnopravno pravilna.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo nista uspeli (1. odstavek 154. člena, v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).