Jedro

Za razjasnitev, ali je storilka resnično odgovorna za storitev prekrška po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 56. člena ZPrCP (prvi odstavek 56. člena ZPrCP določa, da mora voznik pri vključevanju v cestni promet ali v promet na prednostno cesto pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka) je ključnega pomena, ali je ta, ko je bila na točki vključevanja na prednostno cesto, voznika osebnega avtomobila R.D., ki je pripeljal po prednostni cesti iz njene desne strani, imela v vidnem polju, torej, če ga je na točki vidljivosti videla oziroma ga je mogla videti. V primeru, če to ni bilo mogoče, se storilka razbremeni odgovornosti, če je obenem mogoče temu vozniku očitati vožnjo, ki ni v skladu s cestnoprometnimi predpisi, torej vožnjo s hitrostjo, ki je večja od dovoljene.

Izrek

Pritožba predlagateljice postopka o prekršku, Policijske postaje M., se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z izpodbijano sodbo zahtevi za sodno varstvo storilke T.R. zoper odločbo o prekršku Policijske postaje M., z dne 12. 4. 2013 (z navedeno odločbo prekrškovnega organa je bila storilka T.R. spoznana za odgovorno storitve prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 56. člena Zakona o pravilih cestnega prometa - v nadaljevanju ZPrCP), ugodilo in odločbo prekršku prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilko zaradi prekrška po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 56. člena ZPrCP, ki bi ga naj storilka storila na način opisan v prvem odstavku točke I. izreka izpodbijane sodbe, na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo, ker ni dokazano, da je prekršek storila storilka. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje rezultat izvedenega dokaznega postopka, v odločilni meri pa temelji na podanem izvedenskem mnenju v postopku postavljenega izvedenca prometne stroke. Ta ugotavlja, da storilka v trenutku pričetka vključevanja iz neprednostne na prednostno regionalno cesto, ni mogla videti vozila voznika R.D., ki je prihajalo po prednostni cesti iz smeri P., v kolikor pa bi voznik R.D. vozil z dovoljeno hitrostjo 50 km/h do izteka ustja stranske ceste, kjer se ta omejitev konča, pa bi oba udeleženca lahko videla drug drugega in do prometne nesreče ne bi prišlo.

2. Zoper takšno razsojo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje predlagateljica postopka o prekršku zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega prekrška. Pritožnica meni, da na dokaze, ki so navedeni v obrazložitvi sodbe, sodišče prve stopnje ne more opreti odločitve, da storilki storitev prekrška po tretjem odstavku 56. člena ZPrCP ni dokazana. V postopku postavljeni izvedenec prometne stroke D.T. namreč le domneva, da je voznik D. na delu ceste, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, vozil z večjo hitrostjo in z neprilagojeno hitrostjo skozi levi nepregledni ovinek. Večja in neprilagojena hitrost nista bili dokazani, saj tudi policisti med ogledom kraja prometne nesreče niso našli sledi zanašanja, zaviranja ali blokiranja vozila voznika D. pred obravnavanim križiščem. Omejitev hitrosti 50 km/h se je končala 41,50 metrov pred obravnavanim križiščem in 53,50 metrov pred mestom, kjer je voznik D. z vozilom zapeljal v desno izven vozišča (in torej ne 35 metrov pred obravnavanim križiščem, kot navaja izvedenec). Na delu, kjer je voznik D. zapeljal izven vozišča in po izračunu izvedenca vozil s hitrostjo 89,74 km/h, je hitrost vožnje s splošnim pravilom za vožnjo izven naselja omejena na 90 km/h, je torej voznik D., ki je vozil po prednostni cesti, peljal z dovoljeno hitrostjo in bi ga voznica T.R., ki se je vključevala v promet z neprednostne na prednostno cesto, morala upoštevati.

3. Storilka je na pritožbo odgovorila in se v odgovoru na pritožbo, ki jo je zanjo vložila odvetnica V., zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe ugotavlja, da je pritožba pritožnice neutemeljena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in dokazno oceno v izpodbijani sodbi v odločilni meri utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje v postopku pred sodiščem prve stopnje postavljenega izvedenca prometne stroke D.T., ki podpira navedbe storilke v zahtevi za sodno varstvo, podane zoper odločbo o prekršku predlagateljice postopka o prekršku ter v vsebinsko enakem zagovoru. Bistvo teh navedb je, da je z vozilom v križišču pred prednostno cesto ustavila in se s pogledom v levo in desno prepričala ali lahko varno zapelje na prednostno cesto, kjer pa iz nobene smeri ni videla prihajati nobenega vozila. Dejansko je že zavila v levo in bila že poravnana s prometnim pasom prednostne ceste, ko je iz njene desne strani pripeljal voznik osebnega avtomobila znamke Alfa Romeo, ki je moral imeti izredno visoko hitrost ter jo je obvozil tako, da je zapeljal desno izven vozišča, kjer je trčil v drog električne napeljave, nato pa zapeljal nazaj na vozišče pred njo.

6. Za razjasnitev, ali je storilka resnično odgovorna za storitev prekrška po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 56. člena ZPrCP (prvi odstavek 56. člena ZPrCP določa, da mora voznik pri vključevanju v cestni promet ali v promet na prednostno cesto pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka) je ključnega pomena, ali je ta, ko je bila na točki vključevanja na prednostno cesto, voznika osebnega avtomobila R.D., ki je pripeljal po prednostni cesti iz njene desne strani, imela v vidnem polju, torej, če ga je na točki vidljivosti videla oziroma ga je mogla videti. V primeru, če to ni bilo mogoče, se storilka razbremeni odgovornosti, če je obenem mogoče temu vozniku očitati vožnjo, ki ni v skladu s cestnoprometnimi predpisi, torej vožnjo s hitrostjo, ki je večja od dovoljene.

7. Iz izvedenskega mnenja v postopku postavljenega izvedenca prometne stroke izhaja, da je voznik R.D., preden je zapeljal z vozišča na travnato površino, peljal s hitrostjo 89,74 km/h. Storilka se je vključevala s stranske ceste na prednostno regionalno cesto na mestu, kjer poteka regionalna cesta v smeri vožnje voznika R.D. na prevoju, in kjer je zaradi lokala (prej še tudi trgovine) in prehoda za pešce s parkirišča do lokalov v smeri njegove vožnje hitrost omejena na 50 km/h, naprej pa je levi nepregledni ovinek, kjer se ta hitrost za priključkom stranske ceste iz desne strani konča, v nadaljevanju pa je najvišja dovoljena hitrost omejena na 90 km/h. Omejitev hitrosti na 50 km/h se konča šele cca. 35 metrov pred obravnavanim križiščem. V kolikor bi voznik R.D. vozil z dovoljeno hitrostjo do izteka ustja stranske ceste, kjer se ta omejitev konča, bi oba udeleženca lahko videla drug drugega in do prometne nesreče ne bi prišlo, v obravnavanem primeru pa v trenutku pričetka vključevanja na regionalno cesto, po navedbi izvedenca, storilka ni mogla videti vozila, ki je pripeljalo iz smeri P. (vozila voznika R.D.), zato se je pričela vključevati v promet na regionalno cesto. Voznik D., ki je pripeljal iz ovinka z neprilagojeno hitrostjo (v ovinku je bila hitrost še vedno omejena na 50 km/h), ni mogel vozila pravočasno ustaviti, ampak je zapeljal v desno izven vozišča. 8. Navedenim argumentom v postopku postavljenega izvedenca prometne stroke tudi pritožbeno sodišče sledi, saj nima razlogov, da mu ne bi. Gre za izvedenca prometne stroke, ki poseduje ustrezno strokovno znanje za podajo tovrstnih izvedenskih mnenj, zato drugačni izračuni, kot jih pritožnica navaja v pritožbi, pritožbenega sodišča ne prepričajo. Izvedenec je izdelal izvedensko mnenje na podlagi meritev, ki jih je sam izvedel na kraju, zato jim pritožbeno sodišče sledi. Izvedenec hitrosti vožnje vozila R.D., ki je vozil po prednostni cesti, ne domneva, ampak jo je izračunal na podlagi parametrov navedenih na strani 10 izvedenskega mnenja. Tudi dejstvo, da je R.D. na mestu, kjer je zapeljal v desno izven vozišča, vozil s hitrostjo 89,74 km/h, kar je na tem delu ceste dovoljena hitrost vožnje, ni relevantna okoliščina. Ključnega pomena je ali je bila hitrost vožnje tega voznika v trenutku, ko se je storilka vključevala z neprednostne na prednostno cesto in je bila na točki vidljivosti, v skladu s cestnoprometnimi predpisi ali ne, kar pa glede na navedbo izvedenca ni bila, saj ta, kot je bilo že povedano, navaja, da, v kolikor bi ta vozil z dovoljeno hitrostjo do izteka ustja stranske ceste, kjer se omejitev konča, bi oba udeleženca lahko videla drug drugega.

9. Ker podano izvedensko mnenje v celoti podpira navedbe storilke v zahtevi za sodno varstvo in podanem zagovoru pred sodiščem prve stopnje, smiselno enako pa izpoveduje tudi kot priča zaslišana sopotnica v storilkinem vozilu v času dogodka M.H., vse ostale v postopku zaslišane priče pa trenutka vključevanja storilke z vozilom na prednostno cesto niso videle, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zgolj trditvam kot priče zaslišanega R.D., da je v kritičnem času vozil s približno hitrostjo med 50 in 60 km/h, in da je nekje na razdalji od 10 do 15 metrov pred križiščem uzrl vozilo, ki se je vključevalo v promet z njegove leve strani s stranske ceste in mu zaprlo pot, sam pa se je poskušal izogniti trčenju s tem vozilom tako, da je instinktivno zapeljal v desno izven vozišča, kjer ga je vrglo v elektro omarico in v električni drog, kasneje pa nazaj na vozišče in ga obrnilo v nasprotno smer. Izvedeni dokazni postopek namreč nudi vso podlago razsoji sodišča prve stopnje, ki je postopek o prekršku zoper storilko zaradi suma storitve prekrška po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 56. člena ZPrCP, ki bi ga naj storila na način opisan v prvem odstavku točke I. izreka sodbe sodišča prve stopnje, ustavilo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, saj ni dokazano, da je storilka storila obravnavani prekršek.

10. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo pritožnice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.