Jedro

Ob ugotovitvi, da tožniku na podlagi sklepa tožene stranke (o pravici do nadomestila osebnega dohodka, ker mu začasno ni bilo zagotovljeno delo) niti kako drugače ni bila naložena rezidenčna obveznost, njegovega ravnanja, ko je odšel v M. in spremembe bivališča ni javil toženi stranki, ni šteti za neupravičenega.

V primeru, da rezidenčna obveznost ni določena, niti niso določene pravne posledice zaradi njene kršitve, delodajalec ni upravičen zahtevati od delavca izpolnitve le-te.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 17.12.1992, na podlagi katerega je M.Č. prenehalo delovno razmerje po 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (neupravičena odsotnost z dela zaporedoma pet delovnih dni). Ugotovilo je, da se tožnik, sicer s sklepom tožene stranke z dne 9.10.1992 poslan na začasno čakanje na delo doma, ni odzval pozivu na delo, niti ni toženi stranki sporočil spremembe bivališča. Ker je dolžnost delavca, da je dosegljiv na naslovu stalnega bivališča, je tožnikovo neupravičeno zapustitev le-tega šteti kot neupravičeno odsotnost z dela.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika spremenilo prvostopno sodbo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sprejelo pravno presojo, da tožnikov izostanek z dela od 1.12.1992 dalje ni neupravičen, saj mu poziv na delo ni bil vročen skladno določilu 141. in 142.člena ZPP. Ker tožnik s pozivom tožene stranke o vrnitvi na delo ni bil seznanjen, je njegov izostanek upravičen, zato niso bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije navaja, da je bilo tožniku odrejeno čakanje na delo doma, kar pomeni, da je bil dolžan, brez posebnega pisnega navodila ali pouka, biti na razpolago delodajalcu na domačem naslovu, vsaj v času, ko bi sicer delal. Zato stališče pritožbenega sodišča, da bi moral delodajalec v primeru nastanka potrebe po delu delavca, ki je bil razporejen na čakanje, iskati izven znanega prebivališča, ni sprejemljivo. Tudi pravna presoja sodišča druge stopnje, da bi bilo v obravnavanem primeru za vročanje poziva uporabiti določbe ZPP, ni pravilna, saj je uporaba teh pravil subsidiarna. Tožena stranka pa ima v svojem splošnem aktu določen način in postopek vročanja, po katerem je opravila tudi vročitev poziva tožniku. Tožnik kljub prejemu obvestila o priporočeni pošiljki le-te ni dvignil, kar očitno predstavlja izmikanje vročitvi oziroma zavračanje sprejema pošiljke. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Delavcu preneha delovno razmerje brez njegovega soglasja med drugim v primeru, če je bil neupravičeno odsoten z dela pet zaporednih delovnih dni (3. točka 2. odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90, oziroma 5. in 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). Iz navedenih zakonskih določb sledi, da je pri tem načinu prenehanja delovnega razmerja pravno odločilno, da je bil delavec odsoten zaporedoma pet delovnih dni in da njegov izostanek ni bil opravičen. V obravnavanem primeru ni bil, po presoji revizijskega sodišča, izpolnjen noben od predpisanih pogojev.

Sodišče druge stopnje je sprejelo kot pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožniku odrejeno začasno čakanje na delo doma, zato bi moral biti v tem času dosegljiv delodajalcu, če se izkaže potreba po njegovem delu. Pri tem je prezrlo, da dne 9.10.1992 izdani sklep tožene stranke vsebuje le ugotovitev, da tožniku začasno ni mogoče zagotoviti dela v podjetju, zato ima pravico do nadomestila osebnega dohodka za čas čakanja na delo v višini 70 % osnovnega osebnega dohodka, povečanega za dodatek na delovno dobo po 2. točki 36. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Iz omenjenega pisnega odpravka sklepa ne izhaja, da bi bilo tožniku odrejeno čakanje na delo doma, niti ni bil z njim določen čas trajanja začasnosti ter rezidenčna obveznost tožnika oziroma v primeru njene kršitve pravne posledice. Dolžnost tožnika, da je dosegljiv na naslovu stalnega bivališča, mu torej s pisnim sklepom ni bila odrejena, drugačnega načina pa sodišči nista ugotovili.

Zato je za pravilno razsojo v tej zadevi pravno odločilno, ali je šteti odsotnost tožnika s stalnega bivališča kot neupravičeno odsotnost z dela. Ob ugotovitvi, da tožniku na podlagi sklepa tožene stranke (o pravici do nadomestila osebnega dohodka, ker mu začasno ni bilo zagotovljeno delo) niti kako drugače ni bila naložena rezidenčna obveznost, njegovega ravnanja, ko je odšel v M. in spremembe bivališča ni javil toženi stranki, ni šteti za neupravičenega. S sklepom o ugotovitvi začasnega prenehanja potreb po delu kurirja, bi morala biti tožniku naložena obveznost, da je v določenem času in na določenem kraju (na naslovu prebivališča ali dogovorjenem naslovu) dosegljiv toženi stranki. Obveznost delavca, da je na razpolago delodajalcu, izhaja iz dejstva, da ne more biti pri razpolaganju s prostim časom delavec, katerega delo začasno ni potrebno, v ugodnejšem položaju kot zaposleni delavec. V primeru, da rezidenčna obveznost ni določena, niti niso določene pravne posledice zaradi njene kršitve, delodajalec ni upravičen zahtevati od delavca izpolnitve le-te.

Sklicevanje revizije na uporabo določil o načinu in postopku vročanja, predpisanih v splošnem aktu tožene stranke in s tem uporabe pravne domneve, da je šteti vročitev poziva tožniku na zadnji naslov, ki ga je dal v podjetju, za opravljeno, je glede na obrazloženo, pravno irelevantno. Pa tudi sicer ne bi bilo uspešno, saj v pravilih za področje delovnih razmerij tožene stranke (priloga B 5) zatrjevani postopek ni urejen.

Tudi v primeru, če bi bila tožnikova dosegljivost na naslovu njegovega stalnega prebivališča določena ali kako drugače dogovorjena (kar v postopku ni bilo dokazano), bi moral biti za uporabo določila 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR kot načina prenehanja delovnega razmerja izpolnjen nadaljnji pogoj, njegov izostanek bi moral trajati najmanj pet delovnih dni zaporedoma, tega pa tožena stranka ni izkazala.

V obrazložitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožena stranka sicer navaja, da bi naj tožnik od 1.12.1992 ponovno opravljal vse svoje delovne naloge. Ta ugotovitev pa nasprotuje vsebini poziva z dne 3.12.1992 (priloga B 1), ki govori o tožnikovem nastopu začasnega dela. Ker čas trajanja tega (nekonkretiziranega) začasnega dela ni določen (2, 3, 5 ali več dni) in ker so v prilogah B 1 in B 9 navedeni različni datumi nastopa - 7.12.1992, oziroma 3.12.1992 - ni mogoč preizkus zatrjevane odsotnosti najmanj pet zaporednih delovnih dni, kot jo pogojuje določilo 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je zato kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).