Jedro

Dokazni predlog mora biti nedvoumen, jasen, opredeljen in substanciran. Zgolj trditev, da se naj pridobijo trdnejši dokazi kot npr. potni nalog in da storilec navedenega dne ni vozil vozila, nikakor ni mogoče šteti kot jasen in nedvoumen dokazni predlog, temveč le kot obliko izpovedbe storilca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Ljubljana je storilcu I. K. dne 20. 11. 2012 izdal plačilni nalog zaradi storitve prekrška po 5. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo v znesku 1.000,00 EUR in 9 kazenskih točk. Okrajno sodišče v Ljubljani je zahtevo za sodno varstvo storilca zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo zaradi kršitve 22. in 29. člena Ustave RS razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločitev. Navaja, da je storilec zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je med drugim trdil, da ni vozil vozila tistega dne in da „želi, da se izpostavijo trdnejši dokazi kot so npr. potni nalog tistega dne za ta avto“. Navaja, da je to laično oblikovan dokazni predlog, iz katerega bi bilo mogoče ugotoviti ali je res tega dne vozil vozilo. Predlagani dokaz je materialnopravno relevanten, in ker je kršitelj tudi navedel, kateri dokaz naj se izvede ter utemeljil, katero dejstvo s tem dokazuje, predstavlja neizvedba predlaganega dokaznega predloga kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave v povezavi z 22. členom Ustave, saj kršitelju v postopku ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcu, ki odgovora ni podal. B.

4. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je dne 1. 3. 2012 bil storjen prekršek po 5. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP z vozilom Renault, reg. št. LJ ... Lastnik vozila je družba K.d.o.o. Prekrškovni organ je poslal zahtevo za posredovanje podatkov o vozniku na družbo K.d.o.o., kjer so dne 11. 5. 2012 odgovorili z dopisom, da je dne 1. 3. 2012 ob 18.47 uri osebno vozilo vozil K. I. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Ljubljana je storilcu I. K. dne 20. 11. 2012 izdal plačilni nalog. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo, ki jo je posredoval dne 17. 12. 2012, navedel, da tistega dne ni vozil tega avta in da želi, da se izpostavijo trdnejši dokazi kot npr. potni nalog tistega dne za ta avto in še kakšni bolj trdni dokazi kot zgolj njegov EMŠO, ki ga je posredoval v upanju za redno zaposlitev. Okrajno sodišče je zahtevo za sodno varstvo s sodbo opr. št. ZSV 166/2013, z dne 21. 5. 2013, zavrnilo kot neutemeljeno. Ocenilo je, da storilec ni podal dokaznega predloga oziroma ni zadostil dokaznemu standardu.

5. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča takšnih storilčevih navedb ni mogoče šteti za dokazni predlog za pridobitev potnega naloga. Dokazni predlog mora biti namreč nedvoumen, jasen, opredeljen in substanciran. Zgolj trditev, da se naj pridobijo trdnejši dokazi kot npr. potni nalog in da storilec navedenega dne ni vozil vozila, nikakor ni mogoče šteti kot jasen in nedvoumen dokazni predlog, temveč le kot obliko izpovedbe storilca. Okrajno sodišče je zato v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da storilec s podajo zgoraj navedenih trditev ni predlagal izvedbe nobenega dokaza oziroma ni zadostil dokaznemu standardu.

6. Po ugotovitvi, da uveljavljani kršitvi 22. in 29. člena Ustave RS nista podani (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1), je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).