Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri odločanju o ponovni prošnji za azil mora pristojni organ pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo uvedbo ponovnega azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi tista dejstva, ki so nastala že pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil ni navedel iz upravičenih razlogov (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-238/06 z dne 7.12.2006,Uradni list RS, št. 134/2006) .
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 10.3.2006, to odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepoma (2. in 3. točka sodbe in sklepa) je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo in oprostilo tožnika plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 41. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrgla ponovni prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker je menila, da se za tožnika razmere v izvorni državi niso spremenile, ker v ponovni prošnji navajata razloge, ki so se dogodili pred njunim prihodom v Slovenijo in ki bi jih lahko navajala že ob vložitvi prve prošnje za azil. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je bila prva prošnja tožnikov zavrnjena s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 17.11.2005 kot očitno neutemeljena na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je tožena stranka menila, da sta tožnika zapustila izvorno državo izključno iz ekonomskih razlogov. O ponovni prošnji pa sodišče prve stopnje meni, da sta tožnika priložila dokaze, ki naj bi kazali na razloge ogroženosti tožnikov v primeru, če bi se vrnila v izvorno državo BiH in je zato presojalo, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ko je ponovno (drugo) vlogo tožnikov za priznanje azila zavrgla kljub predloženim dokazom, na podlagi katerih bi morala tožena stranka meritorno odločiti o prošnji za azil na podlagi določb 35. člena ZAzil. Ker pa je s sklepom tožena stranka zavrgla ponovni prošnji tožnikov za priznanje azila, tak sklep pa je po vsebini procesni sklep, sodišče prve stopnje meni, da v obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Zato je ugodilo tožbi zaradi nespoštovanja pravil postopka.
Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in potrdi v tem upravnem sporu izpodbijani sklep. V prvi prošnji je prva tožnica navedla, da se je po ločitvi od moža preselila v svojo vas S., kjer so jo maltretirali Srbi, pa tudi drugi tožnik ni več mogel gledati maltretiranja, ki ga tožnica trpi od bivšega moža. V ponovni prošnji pa sta tožnika navajala, da je bila prva tožnica med vojno v BiH v taborišču v Z., kjer so jo tudi posilili, česar pa zaradi sramu ni upala povedati ob vložitvi prve prošnje. Šele v ponovni prošnji je izpovedala, da so jo pred pobegom iz Bosne iskali Srbi, ki so jo prepoznali kot bivšo taboriščnico in jo hoteli ubiti. Kljub temu tožena stranka meni, da vsa ta navajanja in dokazi ne pomenijo spremenjenih okoliščin po izdaji prvotne odločbe, ki je postala pravnomočna 27.1.2006. Zato meni, da ni pogojev za obravnavanje ponovne prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji.
V odgovoru na pritožbo tožnika menita, da bi se morala njuna ponovna prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji obravnavati kot prošnjo za podelitev subsidiarne zaščite. Vztrajata, da njuni dokazi dokazujejo spremenjene okoliščine. Predlagata potrditev izpodbijane sodbe.
S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki v 2. odstavku 107. člena določa, da se do uveljavitve ZUS-1 vložena pritožba šteje kot pritožba po ZUS-1, če je s posebnim zakonom zoper sodbo sodišča prve stopnje dovoljena pritožba. Ker ZAzil tako pritožbo dovoljuje, je Vrhovno sodišče RS pritožbo tožene stranke v tem upravnem sporu obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.
O pritožbi tožene stranke zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 800/2006-6 z dne 4.4.2006, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že odločalo. S sodbo, št. I Up 788/2006-2 z dne 24.5.2006 je ugodilo pritožbi tožene stranke, navedeno sodbo upravnega sodišča pa spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na dejstvo, da navajanja in dokazi o spremenjenih okoliščinah, ki so pogoj za vložitev ponovne prošnje po 41. členu ZAzil, ne pomenijo novih oziroma spremenjenih dejstev, ki bi nastopile po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi prvotne prošnje za azil. Ustavno sodišče RS je z odločbo, št. U-I-238/06 z dne 7.12.2006 (Uradni list RS, št. 134/2006) presojalo 1. odstavek 41. člena ZAzil. Neskladnost izpodbijane določbe z ustavo (z 18. členom) je oprlo na ugotovitev, da ta določba pri obravnavi ponovne vloge za azil ne omogoča upoštevanja tudi tistih bistveno spremenjenih okoliščin, ki so nastale pred izdajo pravnomočne zavrnilne odločbe v prvem postopku, torej tudi tistih bistveno spremenjenih okoliščin, ki jih prosilec v prvem postopku iz upravičenih razlogov ni navedel in iz katerih bi se lahko ugotovilo, ali obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bi bil prosilec za azil v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišel, lahko izpostavljen mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, ne glede na čas njihovega nastanka. Istočasno je ustavno sodišče še ugotovilo, da morajo do odprave ugotovljenega neskladja v roku 6 mesecev od objave odločbe, št. U-I-238 (Uradni list RS, št. 134/2006 z dne 20.12.2006), pristojni organi pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi dejstva, ki so nastala še pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil ni navedel iz upravičenih razlogov.
Ustavno sodišče RS je z odločbo, št. Up-956/06-27 z dne 10.5.2007 (Uradni list RS, št. 45/2007), razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 788/2006 z dne 24.5.2006 in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi menilo (10. točka odločbe), da je stališče vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi, ki temelji na neustavni zakonski določbi 1. odstavka 41. člena ZAzil, neustavno iz istih razlogov kot sama določba 41. člena ZAzil. Pri tem je še zapisalo (11. točka), da bo moralo vrhovno sodišče pri ponovnem odločanju odločiti v skladu z načinom izvršitve odločbe ustavnega sodišča, določenim v odločbi U-1-238/06. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi tista dejstva, ki so nastala že pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil ni navedel iz upravičenih razlogov, nato pa o ponovni prošnji tožnikov ponovno odločiti.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.