Jedro

Ker priče niso potrdile tožbenih trditev tožnika o njemu očitanega kaznivega dejanja tativne, je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 386,49 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po izteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 112/2020 z dne 13. 1. 2023 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem naj bi toženec bil dolžan tožniku plačati znesek 3.000,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje, v primeru neplačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 3.067,97 EUR pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji, v roku 15 dni pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker tožnik ni dokazal obstoja škodnega dogodka kot nujnega elementa za prisojo odškodnine (člen 131 in člen 132 OZ). Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 3.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, to pa zato, ker naj bi toženec razlagal v okolju, kako mu je tožnik ukradel kolo. Ker naj bi tožnik od predlaganih prič izvedel, kaj se govori o njem, je trpel hude duševne bolečine v trajanju enega leta in za kar, je zahteval plačilo 3.000,00 EUR odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je zanikala storitev tega civilnega delikta in je navajala, da tožniku ni nikoli očitala tatvino kolesa, kaj šele, da bi ga žalila in mu s tem povzročila duševno trpljenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi dokazne ocene zaslišanih prič, da tožnik na podlagi nedokazanih, nesprejemljivih in nelogičnih navedb, katere niso potrdile zaslišane priče, ni uspel dokazati nastanek škodnega dogodka, saj kaj takšnega ne izhaja iz izpovedi zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je zadnja dva naroka za glavno obravnavo opravilo v odsotnosti tožeče stranke, ker je le-ta imela pooblaščenca, svojega izostanka iz naroka pa ni ustrezno utemeljila. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločeno na podlagi določbe člena 154/1 in 155 ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je nepravilno uporabilo določbo 115. člena ZPP, saj je tožeča stranka predložila zdravniško opravičilo in je vložila prošnjo za preklic in preložitev naroka, razpisanega za dne 11. 11. 2022 in za dne 13. 1. 2023, pa ju sodišče ni preložilo in je opravilo naroka, kljub opravičeni odsotnosti tožeče stranke. Tožeča stranka je želela sama biti navzoča na zaslišanju predlaganih prič. Nadalje v pritožbi navaja, da je sodišče pri oceni verodostojnosti izpovedb prič uporabljalo dvojna merila. Sodišče prve stopnje namreč pri izpovedbi prič prezre, kar je izpovedala priča A. A., ki je izpovedala, da se spomni tega, da so tožečo stranko obtoževali, da je ukradla kolo. V tej sferi se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče B. B. in delno tudi do priče A. A., ki sta potrdili dejstvo, da je tožena stranka govorila, da je tožeča stranka ukradla kolo in ni bistveno, če se nista spomnili vseh podrobnosti izpred desetih let. Sodišče je pri tem nepravilno uporabilo določbo 8. člena ZPP. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da je razlog zakaj bi priča C. C. potreboval kolo malo verjeten, saj tudi, če je služba njegove žene neposredno v bližini njenega prebivališč je lahko to tudi razlog, da bi se s kolesom žena vozila v službo. Sodišče zmotno zaključuje, da ta priča kolesa ni potrebovala. V sodbi so tudi nasprotja in je sodba nerazumljiva, saj iz zapisnika z dne 11. 11. 2022 in z dne 13. 1. 2023 izhaja drugače, kot je to sodišče prve stopnje povzelo glede izpovedi A. A. in B. B. Nadalje navaja, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe priče D. D., priča E. E. je potrdil navedbe tožeče stranke, saj je na zaslišanju izpovedal, da mu je tožeča stranka povedala, da jo je tožena stranka napadla, da je ukradel njegovo kolo. Tako ne drži zaključek sodišča, da navedb tožeče stranke niso potrdile priče, saj je več prič potrdilo ali pa vsaj delno potrdilo, da je tožena stranka res očitala tožeči stranki, da je ukradla kolo. To so A. A., B. B., E. E. in D. D. Sodišče je zmotno ocenilo izpovedi prič in je s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje. Navaja še, da toženi stranki ne pripadajo stroški prihoda na sodišče v znesku 822,88 EUR in tožena stranka je upravičena samo do povrnitve stroškov za delo svojega pooblaščenca. Predlaga, da pritožbeno sodišče tej pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da je tožnik večkrat predlagal preložitev narokov za glavno obravnavo in je s tem sam povzročil, da ni prišlo do hitrega zaključka tega pravdnega postopka. Za preložitev naroka pa ne zadostuje, da stranka opraviči svoj izostanek, pač pa mora imeti tudi opravičljiv razlog. Po ustaljeni in enotni sodni praksi je lahko zdravstveno stanje stranke upravičen razlog za zamudo roka ali dejanja le, če je nenadno in nepredvidljivo. Toženec ni bil v bolnišnici, kar bi mu preprečevalo udeležbo na naroku. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka nepravilno očita, da je sodišče uporabilo dvojna merila pri oceni verodostojnosti prič. Pritožnik s pritožbo ponuja zgolj lastno, iskrivljeno interpretacijo ter dokazno oceno izpovedi zaslišanih prič A. A., E. E. in D. D. Pri tem pa povsem prezre pisni izjavi in izpovedi preostalih prič, ki jih je sodišče prav tako analiziralo in upoštevalo pri dokazni oceni. Tožnik je v tožbi izrecno navedel, da mu je tožnik 8. 8. 2012 očital storitev kaznivega dejanja tatvine, da je avgusta 2012 do njega prišel C. C. in vprašal, ali ve za kakšno kolo, ki bi ga lahko vzel za ženo, da je toženec tožnika tatvine obdolžil pri B. B. in zaposleni pri upravniku bloka F. F. Nobena izmed trditev iz tožbe pa v postopku izvedenih dokazov, ni bila dokazana. Toženec se dne 8. 8. 2012 sploh ni nahajal v Sloveniji. Tožnik pa je še dodal, da bi ga toženec kritičnega dne pretepel, če vmes ne bi posegel B. B., tega pa v izpovedbi ni potrdil niti tožnik sam, niti priči A. A. in B.B., ki naj bi bili pri tem prisotni. Priča C. C. ni potrdil navedb tožnika, izpovedal je, da ga je tožnik zvabil v klet in mu je rekel, da ima kolo za njegovo ženo. Izrecno je zanikal, da bi toženec tožniku očital krajo kolesa. Tega tudi ni potrdila priča F. F. Kar se tiče priče B. B. je slednji na zaslišanju najprej res izpovedal, da naj bi tožnik ukradel kolo, vendar se v tej zvezi ni mogel spomniti prav nobene konkretne okoliščine glede časa, kraja in drugih podrobnosti tega dogodka. Zlasti pa priča ni potrdila trditev tožnika, da naj bi očitke slišal v razgovoru med tožnikom in tožencem. Pri tem naj bi bil prisoten, pri izvedbi soočenja priče in toženca je priča izpovedala, da ničesar ne ve in, da se ničesar ne spominja. Priča A. A. je izpovedala, da se ničesar ne spomni, izpovedala je sicer, da so tožnika obtoževali, vendar ni znala povedati kdo ga je obtoževal. Izpodbijana sodba tako ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb ZPP, ker se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do posameznih dokazov, predvsem do izpovedi priče D. D. Omenjena priča je za dokazno oceno sodišča prve stopnje povsem nerelevantna. Ta priča je predlagana s strani tožene stranke, z namenom dokazovanja konfliktnosti tožnika. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo svoje dokazne zaključke, pri čemer se utemeljeno ni opredelilo do vsakega izvedenega dokaza posebej. Poudarilo je ključne dokaze in z njimi povezana odločilna dejstva iz katerih posredno tudi izhaja, kateri dokazi ali okoliščine niso bile pomembne za sprejem odločitve. Pravilna je tudi odločitev glede stroškov postopka. Tožena stranka je priglasila stroške prihoda na sodišče zgolj na dva naroka, to je za 23. 9. 2021, ko je bil toženec zaslišan in dne 13. 1. 2023, ko je bilo izvedeno soočenje toženca s pričo. Nikakor ne drži, da so potrebni stroški toženca, zgolj stroški pooblaščenca. Toženi stranki so za prihod na obravnavi iz Nemčije nastali visoki in vsekakor potrebni stroški. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje v točki 6. obrazložitve obrazložilo, zakaj je obravnavi z dne 11. 11. 2022 in dne 13. 1. 2023 opravilo v odsotnosti tožeče stranke. Tožnik je namreč z vlogo z dne 8. 11. 2022 sodišču predlagal, da naj obravnavo, določeno za dne 11. 11. 2022 prekliče. Sodišče je nato ta narok opravilo, kajti tožnik je že bil zaslišan, prisoten je bil tudi pri zaslišanju nekaterih prič, pri ostalih pa je bil prisoten njegov pooblaščenec. Sodišče je zato, v izogib nadaljnjega časovnega nerazumnega podaljšanja teka tega pravdnega postopka, ob tehtanju pravic obeh pravdnih strank v tem primeru, zlasti pravico toženca, ki ima značaj ustavno pravnega varstva, da sodišče o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu odloči brez nepotrebnega odlašanja, zato opravilo ta naroka, v nenavzočnosti tožnika. Tožeča stranka v pritožbi očita, da je sodišče prve stopnje zaradi tega storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi nepravilno uporabilo določbo člena 115 ZPP. Tožeča stranka je predložila veljavno zdravniško potrdilo in je vložila prošnjo za preklic in preložitev naroka, razpisanega za dne 11. 11. 2022 in za dne 13. 1. 2023. Sodišče prve stopnje te očitane kršitve ni storilo. Po določbi drugega odstavka 115. člena ZPP stranki, ki ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče preloži narok le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Tožnik je res za narok za dne 11. 11. 2022 predložil zdravniško potrdilo, za narok za dne 13. 1. 2023, pa takšnega opravičila ni predložil. V vlogi z dne 8. 11. 2022 je tožeča stranka podala prošnjo za preklic in preložitev naroka, ker se ga zaradi hude bolezni ne more udeležiti. V tej vlogi tako tožeča stranka ni zatrjevala, da je njena bolezen nenadna in nepredvidljiva ter da ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Predloženo zdravniško potrdilo ne more nadomestiti trditvene podlage tožeče stranke za preklic in preložitev naroka iz prvega odstavka 115. člena ZPP. Tožeča stranka ni zatrjevala, da je njena bolezen nenadna, nepredvidljiva ter da ji onemogoča prihod na sodišče ter sodelovanju na naroku in je zato sodišče prve stopnje sprejelo pravilen procesni sklep, da se obravnava opravi v odsotnosti, pravilno vabljene tožeče stranke, ker ima le-ta tudi pooblaščenca, ki je navzoč na naroku. Pri tožeči stranki gre tako za dalj časa trajajočo bolezensko stanje in ker tako tožeča stranka v vlogi ni zatrjevala, da je bolezen nepredvidljiva in nenadna, sodišče naroka upravičeno ni preložilo. Sodišče ima oporo, da lahko preloži narok le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva, ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Sodišče prve stopnje tako ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Na naroku je bil navzoč pooblaščenec tožnika, ki je pričam tudi dejansko postavljal vprašanja.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje pri oceni verodostojnosti izpovedi prič uporabljalo dvojna merila. To, da so nekatere priče izpovedale, da niso v najboljših odnosih s tožečo stranko, ni pomenilo, da je sodišče prve stopnje dalo večjo težo izpovedi tem zaslišanim pričam, katere v pritožbi navaja tožeča stranka. Sodišče prve stopnje se je dokazno opredelilo in opravilo enako dokazno oceno za vse izvedene dokaze in je dokazno ocenilo vsak dokaz posebej, torej verodostojnost izpovedi vsake priče posebej in je nato ugotovilo na podlagi izpovedi prič dejansko stanje, ki izhaja iz izpovedi vseh prič. Sodišče prve stopnje pa ni navedlo, da priči B. B. ne sledi zaradi tega, ker naj ne bi bil v dobrih odnosih s tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je opravilo dokazno oceno izpovedi priče B. B. v točki 13. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je priča B. B. sicer izpovedal, da je od toženca slišal, da je rekel, da mu je (tožniku) kolo ukradel … pa da ga C. C. prodal …, on pa je rekel ″kupil sem ga od tožnika‶. Sodišče pa je pri tem ugotovilo, da ker ni zaslediti nobenega razloga, da naj bi bilo priči C. C. znano, na kakšen način je prišel do toženčevega kolesa in da je tako pojasnil tudi slednjemu, pri tem pa očitno ni šlo za prodajo oziroma za nakup, je po stališču sodišča prve stopnje neverjetno, da bi potem toženec to zatrjeval. Že takšna okoliščina tako nakazuje na dvom o verodostojnosti izpovedi priče, kar po stališču sodišča prve stopnje potrjuje še dejstvo, ki ga je potrdila tudi priča B. B. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da s tožencem nista bila v dobrih odnosih, kar se očitno tudi, po stališču sodišča, izraža z vsebino povzetega dela izpovedi priče, njej pa jemlje verodostojnosti in sodišče ni moglo verjeti priči B. B. To izpovedbo je sodišče prve stopnje primerjalo z izpovedbami drugih prič, na podlagi katerih pa so ostala vsa tožnikova zatrjevanja, po izvedenem dokaznem postopku ovržena. Po zaključku sodišča prve stopnje toženec dne 25. 8. 2012, ko je govoril s tožnikom, ni mogel vedeti, da je mogoče izginotje kolesa njegove hčerke povezati z ravnanjem tožnika in mu očitati to, kar zatrjuje tožnik. Priča B. B. se ni spomnil nobene konkretne okoliščine glede časa in kraja in drugih podrobnosti dogodka in tudi ni potrdil, da je te očitke slišal v razgovoru med tožnikom in tožencem, pri katerem naj bi bil prisoten. Pri soočenju je izpovedal, da ne ve in da se danes ne spominja ničesar. Zato ta priča ni potrdila navedb tožeče stranke, da je toženec tožniku izrekel žaljive besede ravno ob dogodku, katerega v tožbi navaja tožeča stranka. Priča B. B. ni bil prisoten ob tem dogodku, ko naj bi po navedbah tožbe, toženec tožniku očital storitev kaznivega dejanja. Tožnik je namreč zatrjeval, da mu je ob tem dogodku toženec tudi grozil in da bi ga toženec kritičnega dne pretepel, če vmes nebi posegel B. B., tega v svoji izpovedbi ta priča ni potrdila, tega tudi ni potrdila priča A. A., ki je prav tako izpovedala, da ob samem konfliktu med tožencem in tožnikom ni bila navzoča. Pravilna je torej dokazna ocena izpovedi priče B. B., kateremu sodišču prve stopnje ni poklonilo vere in mu ni sledilo, to pa zato, ker je le delno govoril o tem, da naj bi toženec tožniku dejal, da mu je ukradel kolo, vendar pa ni natančno izpovedal kdaj in ob katerem dogodku je to bilo, saj ni potrdil ostalih tožbenih navedb tožeče stranke o nastanku škodnega dogodka. Tudi zaslišana priča A. A. ni potrdila navedb tožeče stranke, da naj bi bil ravno tožnik tisti kateri naj bi tožencu ukradel njegovo kolo. Sodišče prve stopnje se je do izpovedbe te priče opredelilo in sodišče je ugotovilo, da zaslišani priči A. A. in B. B., ki naj bi bili potrditvah tožnika navzoči pri dogodku, nista potrdili navajanj tožeče stranke, da naj bi, ko je od toženca zahteval opravičilo, da ga je ta začel verbalno žaliti z besedami, da jih bo dobil, če ne bo tiho ter, da naj bi ga toženec tudi dejansko fizično napadel. Priča A. A. je namreč izpovedala, da se v zvezi tega ničesar ne spominja, priča B. B. pa je izrecno zanikal, da bi bil prisoten ob tem, ko naj bi toženec tožniku očital, da mu je ukradel kolo. Priči tudi ni bilo znano, da bi toženec tožniku govoril, da jih bo dobil, če ne bo tiho, zanikal pa je tudi, da bi on posredoval ob dogodku, ker bi sicer toženec fizično napadel tožnika, kar je izpovedal z besedami ″ne vem, to ne morem povedati, če ne vem.‶ Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da tega dogodka nista potrdili niti priči, ki naj bi bili potrditvah tožnika njegova očividca, to pa sta priči A. A. in B. B. Sodišče prve stopnje je tako tudi v razloge v sodbi prepisalo le tisto, kar izhaja iz razpravnih zapisnikov o zaslišanju teh dveh prič in tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je nato pravilno zaključilo, da ti dve priči nista potrdili navedb tožeče stranke o celotnem dogajanju o nastanku škodnega dogodka.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno zaključilo kakšen je bil razlog, zakaj bi priča C. C. potrebovala kolo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikovih trditev ni potrdila niti priča C. C., katerega je o trditvi lastnih navedb predlagal tožnik. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tega, da je razlog, ki ga je navajal tožnik in zaradi katerega naj bi ga C. C. spraševal za kolo zelo malo verjeten in da potreba te priče za kolesom, dejansko ni obstajala. Sodišče prve stopnje je tako verjelo izpovedi priče C. C., da je bil tožnik tisti, ki mu je povedal za kolo v kleti, za katerega niti ni vedel in ga je tožnik vprašal, če bi imel to kolo. C. C. naj bi kolo vzel šele po tistem, ko naj bi ga tožnik nagovoril naj ga vzame. Kasneje se je s kolesom vozil, ko pa ga je srečal toženec je kolo nemudoma vrnil. Sodišče prve stopnje tako ni napačno interpretiralo izpovedi priče C. C., na podlagi izpovedi te priče je zaključilo, da ta priča ni v celoti potrdil izpovedi in navedb tožeče stranke glede tatvine kolesa. Sodišče prve stopnje se je nadalje opredelilo zakaj ne verjame priči B. B. in o tem podalo, kot že obrazloženo dokazno oceno njegovega pričanja v točki 13. obrazložitve in tako ima sodba sodišča prve stopnje vse razloge o odločilnih dejstvih in zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožeča stranka nadalje v pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe priče D. D., do te izpovedbe se po mnenju tožeče stranke sodišče ni opredelilo in je ni dokazno ni ocenilo. To pričo je predlagala v potrditev svojih navedb o tem, da tožena stranka ni konfliktna oseba tožena stranka in ne tožeča. Tožnik naj bi namreč med drugim navajal, da naj bi bil toženec delikatna, konfliktna oseba, kar bi lahko potrdili vsi prebivalci bloka na naslovu ..., sodišče pa je ugotovilo na podlagi izpovedi prič, da kaj takšnega ni zatrjevala nobena od zaslišanih prič, ki je bila povprašana o tem, torej tudi ne D. D. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da verodostojnost tožnikovih navajanj ni potrdila niti priča E. E., katerega zaslišanje je tožnik predlagal v potrditev lastnih navedb in ta priča naj bi tožniku v obraz rekla, da je ukradel kolo. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da ta priča E. E. ni potrdila tega, kar naj bi po tožnikovih trditvah toženec storil. Ta priča je izpovedala le tisto, kar mu je rekel tožnik in sicer, da naj bi mu rekel, da ga je toženec napadel, da mu je ukradel kolo, na nadaljnje predočenje tožnika, da naj bi mu priča očitala ″Tožnik, zakaj si vzel tožencu ...″, pa je priča izpovedal, da to ni res, da se tožnik laže. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo, da ta priča E. E. ni potrdil tega, kar naj bi po tožnikovih trditvah storil toženec. Glede na obrazloženo so tako neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da je več prič potrdilo ali pa vsaj delno potrdilo, da je tožena stranka res očitala tožeči stranki, da je ukradla kolo. To naj bi bile priče A. A., B. B., E. E. in D. D. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do izjav teh prič, dokazno jih je ocenilo in na podlagi teh izpovedb tožnik ni dokazal obstoja škodnega dogodka, kot nujnega elementa za prisojo odškodnine (člen 131 OZ).

9. Neutemeljena je pritožba tožeče stranke tudi v delu, kjer izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o stroških obrazložilo v točki 17. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je priznalo pooblaščencu tožeče stranke na podlagi tar. št. 3100, 3102, 3210, 6000 in 6001 Zakona o odvetniški tarifi stroške pooblaščenca, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno priznalo potne stroške toženca za dvakratni prihod na sodišče na relaciji Kirhein (Nemčija) – Velenje in nazaj, dvakrat po 1112 km, kar znaša skupno 822,88 EUR. Ti stroški skladno z določbo člena 155 ZPP pripadajo tožeči stranki. Toženi stranki se priznajo potni stroški za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom na podlagi 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Tožena stranka tako ni bila upravičena samo do povrnitve stroškov svojega pooblaščenca. Pritožba ni utemeljena tudi v tem delu in jo je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo (člen 365 ZPP).

10. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ocenilo izpovedbe prič in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje zadeve. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz pritožbe in tudi ne tistih na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tako v glavni stvari, kakor tudi glede povrnitve pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji.

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za obrazložen odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 v znesku 296,80 EUR, kar ob administrativnih stroških 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, znaša 386,49 EUR. Te pritožbene stroške mora tožeča stranka povrniti toženi na način kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).