Jedro

Za ugotavljanje stalnega prebivališča je bistveno zgolj to, da nekdo na določenem naslovu dalj časa živi in da je tam središče njegovih življenjskih interesov, kar se kaže na podlagi poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi in pri tem ni bistveno to, ali je najemna pogodba sklenjena za določen ali nedoločen čas.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se z dnem dokončnosti odločbe pri tožniku v register stalnega prebivalstva vpiše nov naslov stalnega prebivališča A. Ljubljana, stanovanje št. 21. Prvostopenjski organ je začel postopek zaradi domneve, da tožnik dejansko prebiva na naslovu začasnega prebivališča na A. v Ljubljani. Postopek je začela že Upravna enota Krško, ki je zaslišala več prič. Tako je priča B.B. navedla, da tožnika ni videla že od leta 2003 dalje v C. To, da živi nekje v Ljubljani, je povedala tožnikova mama. Ta priča je tudi povedala, da hiša na naslovu C. ni primerna za bivanje. Na enem delu se streha seseda, del stropa se je že zrušil in padel v notranjost hiše. Pred 14 dnevi je tja hodila le tožnikova mama, ki je iz hiše jemala svoje stvari in jih dajala v avto. Upravna enota Ljubljana, ki je nadaljevala postopek, je zaslišala tožnika. Ta je povedal, da na naslovu v Ž. prespi trikrat, mogoče štirikrat na teden. Hiša je res z leve strani v slabem stanju zato, ker zadeva o lastništvu že pol leta teče na sodišču. Iz navedenega razloga niso šli v obnovo, ker ne vedo, ali bo hiša ostala njihova. Na naslovu A. v Ljubljani prespi enkrat ali dvakrat tedensko. V Ljubljani se zadržuje predvsem zaradi iskanja zaposlitve, leta 2006 pa je začel hoditi v šolo, ki je še ni končal. Sklenjeno ima najemno pogodbo že približno 7 let. V Ljubljani ima začasno prebivališče, glede naslova stalnega prebivališča pa ne bo uredil ničesar. V upravnem postopku je bilo zaslišanih še več prič, ki so povedale, da tožnik že nekaj let ne živi na naslovu v C. (priče Č.Č., D.D., E.E.). Zaslišane pa so bile tudi priče, ki so potrdile, da tožnika videvajo na naslovu A. v Ljubljani (priče F.F., G.G. – s to ima sklenjeno najemno pogodbo, H.H.). G.G. je povedala, da tožnik redno plačuje najemnino in stroške za najem stanovanja na naslovu A. v Ljubljani in izpolnjuje vse obveznosti. Tožnik je dne 20. 12. 2013 podal pisno izjavo kot odgovor na seznanitev z ugotovitvami v postopku, kjer je navedel, da ni razloga in osnove, da bi se stalno prijavil na A. v Ljubljani, saj ima najemno pogodbo za določen čas. Zanikal je, da bi bil objekt v C. v takem stanju, da ne bi bil primeren za bivanje. Prvostopenjski organ glede na izjave prič sklepa, da tožnik v C. ne prebiva že več let, prav tako pa tudi nihče drug, hiša na tem naslovu je za bivanje neprimerna, saj se na enem delu seseda streha. Iz razloga, ker ima tožnik že od leta 2010 sklenjeno najemno pogodbo za stanovanje na naslovu A. v Ljubljani, ker hiša na naslovu C. ni primerna za bivanje, ker na tem naslovu ni prijavljen nihče razen tožnika in ker tožnik že več let ni bil viden na tem naslovu, je prvostopenjski organ odločil, da se tožniku določi novo stalno prebivališče na naslovu A. v Ljubljani, stanovanje št. 21. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi med drugim navaja, da vračanje tožnika na naslov v C. kaže na to, da se tožnik zgolj občasno zadržuje na naslovu C., vendar pa navedeno ne pomeni, da na tem naslovu tudi dejansko stalno prebiva. Središče njegovih življenjskih interesov je že več let na naslovu prijavljenega začasnega prebivališča, kljub tožnikovemu namenu in željam pa drugostopenjski organ poudarja, da je za prijavo oziroma ohranitev naslova stalnega prebivališča pomemben objektiven pogoj dejanskosti bivanja in ne subjektivni namen prebivanja.

Tožnik v tožbi navaja, da je že od leta 1999 doma v C. Res je, da je trenutno v Ljubljani na A., kjer ima najemno pogodbo. V Ljubljani je iz osebnih razlogov in ima tu začasno prebivališče. Ne strinja se s tem, da so mu tu določili stalno prebivališče in s tem se ne strinja tudi lastnica stanovanja. Zaslišanja oziroma izjave prič so netočne. Velika večina njegovih sošolcev se zadržuje v Ljubljani in nekateri od njih nimajo prijavljenega niti začasnega prebivališča. Ni točna izjava, da hiša v C. ni primerna za bivanje in da se podirajo stropi. Ne strinja se s tem, da se je v upravnem postopku spraševalo ljudi iz vasi, kje živi. Razen tega je prijava stalnega prebivališča povezana z določenimi stroški. V C. ima dom in vse svoje stvari, tudi mama ima s tem težave, pri čemer omenja, da računi še vedno prihajajo in bremenijo hišo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da izjave prič kažejo na to, da tožnik dejansko stalno ne prebiva na naslovu C. in da niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi izkazovale tesno in trajno povezanost tožnika s tem naslovom. Na podlagi naveznih okoliščin pa je bilo ugotovljeno, da tožniku trenutno središče življenjskih interesov predstavlja naslov v Ljubljani. V zvezi z navedbo, da se lastnica ne strinja s prijavo stalnega prebivališča, pa tožena stranka pojasnjuje, da se ob prijavi prebivališča predloži dokazilo o pravici do prebivanja, vendar dejstvo, da posameznik ne razpolaga z ustreznim dokazilom, ni ovira za prijavo stalnega prebivališča. Prijava se izvede na podlagi akta, ki ga upravna enota izda v postopku preverjanja resničnosti prijave prebivališča ali v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča. Za prijavo oziroma ohranitev naslova stalnega prebivališča je pomemben objektiven pogoj dejanskosti bivanja in ne subjektivni namen prebivanja. Z odločbo, s katero se ugotovi posameznikovo dejansko stalno prebivališče, se tudi ne omejuje posameznikove pravice do proste izbire prebivališča, opredeljene v 32. členu ustave. Osebni razlogi za začasno prebivanje v Ljubljani ne morejo vplivati na prijavo stalnega prebivališča. V postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča se ugotavlja in registrira zgolj dejansko stanje, kje tožnik dejansko stalno prebiva, v nobenem primeru pa ne vpliva na druga pravna razmerja in zlasti ne na lastninsko pravna razmerja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o prijavi prebivališča v 3. točki 3. člena določa, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru nedvomno tožnik dejansko ne živi na naslovu v C., kar so potrdile številne priče, od katerih so ene potrdile to, da ga na tem naslovu že več let niso videle, druge pa to, da dejansko prebiva na A. v Ljubljani. Res je, da tožnikov namen, kot sam ves čas zatrjuje, ni, da bi na A. v Ljubljani stalno prebival, ampak želi ohraniti stalno prebivališče v C., vendar pa sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča glede na zgoraj citirano določilo bistveno zgolj to, kje posameznik dejansko stalno prebiva in pri tem ni bistvena okoliščina, ali tam prebiva zato, ker bi imel bodisi namen tam stalno prebivati ali pa ne. To nedvomno izhaja iz primerjave prvotnega zakonskega besedila Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS št. 59/2006 – uradno prečiščeno besedilo), kjer je bilo v 3. točki 3. člena navedeno, da je stalno prebivališče „naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva …“, medtem ko je v noveli zakona, objavljeni v Uradnem listu RS št. 111/2007 bilo besedilo tega določila spremenjeno tako, da se 3. točka 3. člena po spremembi glasila: „Stalno prebivališče je naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva....“. Iz tega nedvomno izhaja, da je bila volja zakonodajala v tem, da se spremeni sam pojem stalnega prebivališča. Prej je bil bistven tudi namen posameznika, da v določenem naselju živi, po spremembi pa je bistveno zgolj to, da dejansko nekje živi, ne glede na razlog, zaradi katerega živi na določenem naslovu. Iz navedenega razloga sta odločitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa pravilni, ker izhajata zgolj iz ugotovitve, da tožnik živi na naslovu A. v Ljubljani ne glede na njegov namen. Kot je pravilno pojasnil drugostopenjski organ v svoji odločbi, ugotovitev stalnega prebivališča pomeni zgolj registracijo stalnega prebivališča v registru stalnega prebivanja. Sodišče pojasnjuje, da gre zgolj za ugotovitveno odločbo, s katero se ugotavlja, kje nekdo dejansko stalno prebiva in zato že po naravi take odločbe, ki je zgolj ugotovitvena, ni relevantno, da bi kdorkoli moral soglašati s tem, da je bilo za določeno osebo na določenem naslovu ugotovljeno stalno prebivališče. Torej ni bistveno, ali se tožnik ali kdorkoli strinja s tem, da je ugotovljeno, da tožnik dejansko na naslovu na A. že dalj časa živi, saj gre zgolj za ugotovitev, da tam dalj časa živi.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da izjave prič niso resnične, pa sodišče meni, da glede na to, da je tako veliko število prič dalo povsem skladne izjave, da iz tega razloga ni mogoče dvomiti v verodostojnost teh prič. Za ta postopek niti ni relevantno to, kar navaja tožnik, da večina njegovih sošolcev v Ljubljani nima prijavljenega začasnega prebivališča, saj gre v konkretnem primeru za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivanja za tožnika. Tožnik v tožbi kot netočno navaja tudi navedbo, da hiša v C. ni primerna za bivanje. S tem v zvezi sodišče meni, da je prvostopenjski organ utemeljeno sklepal, da ni primerna za bivanje, ker so to potrdile tudi priče, razen tega pa je tožnik na zaslišanju dne 20. 11. 2012 sam izjavil, da je hiša z leve strani res v slabem stanju in nabirajo denar za obnovo hiše, v katero pa ne gredo, ker ne vedo, ali bo hiša ostala njihova.

Glede tožnikovih pomislekov, zakaj upravni organ zaslišuje tožnikove sosede kot priče, pa sodišče pojasnjuje, da Zakon o splošnem upravnem postopku v drugem odstavku 164. člena dopušča, da se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Tožnik meni, da ne more imeti stalnega prebivališča, če pa najemne pogodbe nima sklenjene za nedoločen čas. S tem v zvezi sodišče ponovno pojasnjuje, da je za ugotavljanje stalnega prebivališča bistveno zgolj to, da nekdo na določenem naslovu dalj časa živi in da je tam središče njegovih življenjskih interesov, kar se kaže na podlagi poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi in pri tem ni bistveno to, ali je najemna pogodba sklenjena za določen ali nedoločen čas. Glede na tako definicijo stalnega prebivališča pa tudi ni bistveno to, če ima v C. še vedno svoje stvari.

Z izpodbijano odločbo tudi ni bila kršena pravica do svobode gibanja, kot navaja tožnik v tožbi. Ustava v prvem odstavku 32. člena zagotavlja, da ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Izpodbijana odločba tožnika v ničemer ne ovira, da se ne bi mogel, kadarkoli bi to želel, preseliti kamorkoli in živeti na tistem naslovu, nenazadnje tudi nazaj v C. saj, kot je bilo že pojasnjeno, gre pri ugotavljanju stalnega prebivališča zgolj za ugotavljanje dejanskega stanja, torej registracijo, kje nekdo dejansko stalno prebiva, ne zavezuje pa ta odločba nikogar, da mora na tistem naslovu tudi ostati.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).