Jedro

Zavarovanec druge tožene stranke kot delodajalec je kršil svoje dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varnega dela tožnici, ki mu jih je predpisoval tedaj veljavni ZVZD, zavarovanec prve tožene stranke pa pravila iz 9. člena Pravilnika o prevozih pacienta o zagotavljanju usposobljene reševalne ekipe pri prevozih. Pri izvedbi prevoza bolnika z reševalnim vozilom morata medsebojno sodelovati ekipi obeh zavarovancev toženih strank. Zaradi medsebojne povezanosti njunega delovanja in ugotovljenih zakonsko določenih opustitev dolžnega ravnanja je podana njuna solidarna krivdna odgovornost za tožničino škodo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana vmesna sodba.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da obstoji polna in nerazdelna povračilna obveznost toženih strank za škodo, ki je tožeči stranki nastala 5. 8. 2011 na nujnem prevozu bolnika z reševalnim vozilom v U. 2. Pritožbo vlagata toženi stranki.

3. Prva tožena stranka sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper njo. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačna je ugotovitev o krivdni odgovornosti prve tožene stranke in o solidarni odgovornosti obeh toženih strank. Ni šlo za nujno vožnjo po 2. členu Pravilnika o prevozih pacientov (niso se uporabljali zvočni in svetlobni efekti). Šlo je za sekundarni prevoz nevrološkega bolnika z nenujnim reševalnim vozilom. Lečeči zdravnik (nevrolog iz S.) je odredil vrsto prevoza. Do leta 2012 so delo spremljevalca na nenujnih prevozih opravljali zdravstveni tehniki brez nacionalne poklicne kvalifikacije zdravstveni reševalec. Nasprotne ugotovitve sodišča so zmotne. Konkretna kvalifikacija spremljevalca (dijak s končano srednjo zdravstveno šolo) ni v vzročni zvezi s tožničino poškodbo. Zaradi zahtevnosti prevoza (večje število aparatur) bi moral zdravnik druge tožene stranke določiti dodatno ekipo. Prvi toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja.

4. Druga tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1)). Predlaga razveljavitev (prav: spremembo) izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper njo. Poudarja, da je organizacija izvedbe prevoza na zavarovancu prve tožene stranke (Z.). Zavarovanec druge tožene stranke (S.) zagotavlja le spremljevalno osebje, ki ne izvaja nobenih del ob prevozu. Tožničina edina naloga je bila skrb za bolnika. Samoiniciativno je prijela za ročke, katerih funkcije ni poznala in se pri tem poškodovala. Njena delovna obveznost ni bilo rokovanje z vozičkom. Za to delo se je sama ponudila, čeprav ji je reševalec rekel, da njena pomoč ni potrebna. Sodba nima razlogov, zakaj naj bi bil mlajši reševalec negotov. Zavarovanec druge tožene stranke kot naročnik prevoza je zdravstvenemu domu nudil zadovoljive podatke o vseh okoliščinah prevoza za organizacijo prevoza, sestavo ekipe in opreme. Tožnica je z nepooblaščenim ravnanjem sama nase prevzela riziko eventuelne škodljive posledice, ki je izven domene njene delovne obveznosti. Odgovornost za nastalo škodo je tudi na njeni strani.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbi. Predlaga njuno zavrnitev in priglaša nadaljnje stroške.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica kot diplomirana medicinska sestra poškodovala pri svojem delu – spremljanju bolnika pri prevozu z reševalnim vozilom v drugo ustanovo, kamor jo je kot spremljevalno medicinsko osebje (skupaj z lečečim zdravnikom bolnika) napotil njen delodajalec – zavarovanec druge tožene stranke. Ugotovilo je, da je bil organizator in izvajalec reševalnih prevozov skladno s 7. členom ZZDej(2) zavarovanec prve tožene stranke, naročnik prevoza kot napotna ustanova pa zavarovanec druge tožene stranke. Z zaslišanjem tožnice in prič je ugotovilo, da sta za izvedbo transporta soodgovorna zavarovanca obeh toženih strank in da ekipi obeh zavarovancev pri izvedbi prevoza sodelujeta in si običajno, če je to potrebno, pomagata. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo v obravnavanem primeru za nujni prevoz zahtevnega pacienta z več dodatnimi aparaturami, da zavarovanec druge tožene stranke ni dokazal, da je pravilno in popolno naročil prevoz (določil način prevoza, sestavo dodatne ekipe in opreme) pri prvi toženi stranki, slednja pa ni zagotovila ustrezne kadrovske zasedbe reševalne ekipe (zadostnega števila – dveh strokovno kvalificiranih reševalcev) po pravilih stroke oziroma Pravilniku o prevozih pacienta(3), zaradi česar je morala tožnica pomagati tudi pri izvedbi transporta, čeprav rokovanja z reševalnim vozičkom ni bila vešča. Ocenilo je, da je zavarovanec druge tožene stranke kot delodajalec kršil svoje dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varnega dela tožnici, ki mu jih je predpisoval tedaj veljavni ZVZD(4), zavarovanec prve tožene stranke pa pravila iz 9. člena Pravilnika o zagotavljanju usposobljene reševalne ekipe pri prevozih. Zaradi medsebojne povezanosti njunega delovanja in ugotovljenih zakonsko določenih opustitev dolžnega ravnanja je ugotovilo njuno solidarno krivdno odgovornost za tožničino škodo (četrti odstavek 186. člena OZ(5) v zvezi s prvim odstavkom 131. člena istega zakona). Ugovor o samovoljnem ravnanju tožnice je zavrnilo po ugotovitvi, da je bila skupaj z drugimi soodgovorna za izvedbo transporta in je bilo običajno, da tudi spremljevalno medicinsko osebje pomaga pri izvedbi transporta. Razlogov za njeno deljeno odgovornost ni našlo.

8. Odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Pritožbeno sodišče jo sprejema skupaj z natančnimi, jasnimi in prepričljivimi razlogi o vseh pravno odločilnih dejstvih. Ugotavlja, da sodba ni obremenjena z uveljavljanimi procesnimi kršitvami, na katere opozarja druga tožena stranka, niti s tistimi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato sprejema dokazno oceno in odločitev sodišča prve stopnje in bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene poudarke obeh pritožb. 9. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje o okoliščinah škodnega dogodka, o vzročni zvezi in o opustitvah zavarovancev obeh toženih strank oziroma o njuni subjektivni in solidarni odgovornosti za tožničino škodo. Oporo za oceno, da je šlo za vsebinsko nujni prevoz, pri čigar organizaciji in izvedbi morata povezano delovati zavarovanca obeh toženih strank, je imelo v pravilno ocenjenih izpovedbah zdravnikov zavarovancev obeh toženih strank in določbah Pravilnika. Po 6. členu Pravilnika način prevoza, sestavo dodatne ekipe in opreme določi lečeči zdravnik v napotni zdravstveni ustanovi – drugi toženi stranki, prevoze pa opravlja in zanjo zagotavlja potrebne kadrovske ekipe ter opremo enota nujne medicinske pomoči, v obravnavanem primeru prva tožena stranka (9. in 3. člen Pravilnika). Z zaslišanjem prič – predstavnikov zavarovancev obeh toženih strank – se je zanesljivo prepričalo, da morata pri izvedbi prevoza medsebojno sodelovati ekipi obeh zavarovancev toženih strank. Kadar do škode pride pri delovanju dveh ali več določenih oseb, ki so na nek način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno (četrti odstavek 186. člena OZ). Odločitev o solidarni odgovornosti zavarovancev obeh toženih strank je glede na ugotovljene dejanske okoliščine primera pravilna in skladna z navedenim pravnim pravilom.

10. Tudi ocena, da je šlo za nujni prevoz, ki jo izpodbija prva tožena stranka, je pravilna. Oporo ima v pravilno ocenjenih izpovedbah zdravnikov obeh toženih strank. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da je šlo za časovno nujni prevoz zahtevnega bolnika, vezanega na več medicinskih aparatov. Te vsebinske ocene pritožba prve tožene stranke ne more omajati. Navedbe o pomenu nujne vožnje v 2. členu Pravilnika (ki kot tako opredeljuje vožnjo z uporabo svetlobnih zvočnih signalov na vozilu) so prepozne, neupravičene in nedopustne pritožbene novote, ki jih na prvi stopnji ni bilo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Na osamljeno izpovedbo enega od reševalcev, češ da je šlo za sekundarni prevoz bolnika z nenujnim reševalnim vozilom, pa se tudi ne more sklicevati. Ne le, da je v nasprotju z vrednostno oceno izpovedb ostalih dveh (strokovnih) prič, ki jo je pravilno in skladno z 8. členom ZPP opravilo sodišče. Prva tožena stranka take trditvene podlage na prvi stopnji sama ni podala. Tožbenih navedb o nujni vožnji pa ni prerekala. Izostale trditvene podlage ne more nadomestiti z dejstvi, ki se odkrijejo v dokaznem postopku z izvedbo dokazov (z zaslišanjem prič). Ti so namenjeni dokazovanju že zatrjevanih dejstev in ne ugotavljanju novih oziroma širjenju trditvene in ugovorne podlage strank.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvam sodišča, da prva tožena stranka ni zagotovila ustrezne kadrovske sestave reševalne ekipe in da je bilo tudi to vzrok za nastanek tožničine škode. Pravilna je ocena, da je morala tožnica pomagati pri izvedbi prevoza prav zato, ker reševalna ekipa ni bila pravilno in zadostno sestavljena. Pri grajanju ugotovitev sodišča, ki opozarja na potrebno strokovno kvalifikacijo reševalcev pri nujnih prevozih, pritožnica prezre, da ji ni uspelo dokazati niti ustrezne kadrovske sestave reševalne ekipe za nenujni prevoz, na katerega se opira. Že sodišče prve stopnje je pravilno povzelo 9. člen Pravilnika, ki prvi toženi stranki tudi za nenujne prevoze nalaga, da zagotovi ekipo v sestavi dveh usposobljenih (z izpitom iz vsebin NMP – 10. člen Pravilnika) zdravstvenih reševalcev (zdravstveni reševalec – spremljevalec in zdravstveni reševalec – voznik). Tožbene trditve, da je šlo v obravnavanem primeru le za enega reševalca, drugi pa je bil dijak 3. letnika zdravstvene šole na počitniški praksi in ne dijak s končano zdravstveno šolo, kot trdi pritožba, pa je potrdil sam dijak – priča S. B. Zato pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na 28. člen Pravilnika, ki je v določenem prehodnem obdobju še dopuščal sodelovanje reševalcev z nižjo izobrazbo pri opravljanju nujnih prevozov.

12. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil dijak S. B. v obravnavanem prevozu obremenjen že s prenašanjem dveh večjih aparatur, na katere je bil vezan pacient. Da se prav zato ni najbolje znašel in skupaj z reševalcem ni mogel začeti s premikanjem vozila, se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem vseh sodelujočih pri prevozu. Vseh nalog reševalca (usmerjanje in obvladovanje bolnika na reševalnem vozičku) torej ni zmogel, to pa je bil razlog, da je morala pri prevozu pomagati tudi tožnica. Dokazna ocena o dijakovem neobvladovanju nalog reševalca, zaradi katerih je morala pri prevozu pomagati tožnica in se je pri tem poškodovala, je pravilna in popolna. Z jasnimi in življenjsko logičnimi razlogi je obrazložena v točki 7 sodbe. Pritožbeno sodišče jim pritrjuje in zavrača neutemeljene pritožbene očitke druge tožene stranke o pomanjkljivih razlogih oziroma absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Reševalna ekipa zgolj z enim strokovno usposobljenim reševalcem ni bila zadostna in skladna s pravili stroke, ki so pri opravljanju prevoza zavezovale zavarovanca prve tožene stranke. Pravilno so ugotovljene tudi opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca druge tožene stranke. Ni ji uspelo dokazati, da je glede na zahtevnost pacienta naročil ustrezen prevoz s pravilno usposobljeno in dovolj številčno reševalno ekipo. Kršil je 6. člen Pravilnika, kar je pripeljalo do tožničine nezgode pri delu. Do tožnice kot svoje delavke pa je ravnal v nasprotju s 5. členim tedaj veljavnega ZVZD. Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. Izvajati mora ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo in materialnimi sredstvi. Ker je bila reševalna ekipa (tudi zaradi pomanjkljivega naročila zavarovanca druge tožene stranke) neustrezno sestavljena, je morala pri prevozu bolnika pomagati tožnica. Ne drži naziranje druge tožene stranke, da je ravnala samoiniciativno. Res je bila njena osnovna delovna dolžnost spremljanje zdravstvenega stanja bolnika. Vendar je bila njena pomoč reševalni ekipi v ugotovljenih okoliščinah (koordinacija vseh aparatur in usmerjanje vozička) običajna in torej za delodajalca pričakovana. O tem se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem prič. To pa pomeni, da je ne more bremeniti ugotovljeno dejstvo, da ni bila vešča rokovanja s transportnim vozičkom. V dokaznem postopku je bila ovržena pritožbena trditev druge tožene stranke, da je bila s strani reševalca opozorjena, da ne sme premikati vozička. Za njeno varnost pri delu, ki vključuje tudi ustrezno obveščanje o nevarnostih in ustrezno usposabljanje za delo, pa je odgovoren njen delodajalec. Ker druga tožena stranka ni dokazala, da bi slednji poskrbel za varno opravljanje tožničinega dela, ji zanj tudi ona v celoti odgovarja po načelu krivdne odgovornosti. Delodajalec ni poskrbel, da ji reševalnega dela ne bi bilo treba opravljati niti je na posebnosti tega dela ni opozoril in zanj usposobil. 14. Razlogov za tožničino soodgovornost (premajhno skrbnost pri varovanju lastnega zdravja) ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah primera tudi pritožbeno sodišče ne najde.

15. Pritožbeni razlogi obeh toženih strank torej niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato jo je potrdilo, pritožbi toženih strank kot neutemeljeni pa zavrnilo (353. člen ZPP).

16. V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje odločalo še o višini tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških, katerih del so tudi stroški tega pritožbenega postopka. Zato je odločitev o njih pridržana za končno odločbo (164. člen ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami Op. št. (2): Zakon o zdravstveni dejavnosti, Ur. l. RS, št. 9/1992 s spremembami Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 107/2009 s spremembami – v nadaljevanju: Pravilnik Op. št. (4): Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami Op. št. (5): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami