Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri očitani protipravni opustitvi tožene stranke, češ da bi morala ta tožnici, če zanjo ni imela ustreznega dela, pogodbo o zaposlitvi odpovedati že prej, s čimer bi tožnici omogočila, da bi že prej pričela prejemati invalidnino. Sodišče prve stopnje je pravilno in natančno pojasnilo, zakaj je tožena stranka pričela postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (ki predhodno ni želela podati soglasja k odpovedi) šele po odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 144/2018 z dne 5. 3. 2019.
I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici mesečni znesek 271,60 EUR za obdobje od maja 2017 do avgusta 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za znesek preteklega meseca. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, ki so nastali do 7. 2. 2023; stroški, ki so nastali od 8. 2. 2023 dalje, pa gredo v breme proračuna Republike Slovenije.
2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da invalidnina ni odvisna od upokojitvenega ali zaposlitvenega statusa in da posledično zatrjevana škoda v višini izplačila takega prejemka ne more biti v vzročni zvezi z opustitvijo tožene stranke. Tožnica je namreč po odpovedi pogodbe o zaposlitvi začela prejemati invalidnino, ki je v času zaposlitve pri toženi stranki ni prejemala. Takrat je namreč prejemala le plačo za polovični delovni čas, za razliko do invalidnine pa jo je tožena stranka prikrajšala, ker ji ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi oziroma ji ni našla ustrezne zaposlitve. Nadalje se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati, da ni ravnala z dolžno skrbnostjo pri iskanju ustrezne zaposlitve za tožnico. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem sklicuje na izpovedbe prič, ki pa so vse zaposlene pri toženi stranki, zato je jasno, da so trdile, da so naredile vse, da ji najdejo delo. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da je konkretno navajala, katera dela bi lahko opravljala na podlagi omejitev, ki so ji bile priznane z odločbami ZPIZ. Svoje navedbe je podkrepila z izvedenskim mnenjem, ki je bilo izdelano v socialnem sporu V Ps 847/2019, v katerem je tožnica zahtevala spremembo kategorije invalidnosti. Izvedenci so pojasnili, katera dela bi lahko opravljala, in sicer v bolniški sobi in v pisarni. Nelogično se ji zdi, da je bil zavrnjen njen zahtevek za uvrstitev v I. ali II. kategorijo invalidnosti, v drugem postopku pa je bilo potrjeno, da zaradi omejitev zanjo ni dela. Poleg že navedenih opravil je v pogodbi o zaposlitvi navedeno tudi čiščenje in urejanje okolice ter generalno čiščenje, za kar gotovo ni določena norma. Meni, da bi s svojimi omejitvami lahko opravljala navedena dela kot tudi prevoze z dvigalom kot spremljevalec. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni konkretno pojasnilo, zakaj tožnica ne bi mogla opravljati dela delavca v pralnici, dela oskrbovalke, dela v sterilizaciji, dela strežnice, strežnice v kontroliranem območju IOS in dela kurirja. Sodišče prve stopnje tako ni pojasnilo, v čem se kaže vsiljen ritem pri navedenih delih in nevarnost pri delu zaradi nevarnih površin. Meni, da si sodišče prve stopnje pojem norme razlaga drugače kot izvedenci v socialnem sporu. Nasprotuje tudi zaključkom, da je bilo stalno prisotno delo na normo. Ker je bila zaposlena za polovični delovni čas, bi bilo treba normo prepoloviti. Nadalje meni, da ne gre za navidezno kumulacijo zahtevkov, saj je dejanska podlaga zahtevkov drugačna. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh zahtevkih, pa je podana kršitev določb postopka. Navaja še, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z izvedencem finančne stroke, ki bi natančno izračunal prikrajšanje.
3.Pritožba ni utemeljena.
4.Sodišče prve stopnje je presojalo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine, ker ji tožena stranka ni zagotovila ustreznega dela skladno z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) oziroma ker ji ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi.
5.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zavrnitev dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi po pritožbenih navedbah izračunal prikrajšanje tožnice. Ker je sodišče prve stopnje toženi zahtevek že po temelju (pravilno) zavrnilo, bi bila izvedba tega dokaza (glede višine tožbenega zahtevka) povsem nepotrebna.
6.Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh zahtevkih in da izpodbijana sodba nima razlogov o podrednem tožbenem zahtevku ter da so posledično podane kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bila tožničina eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov (ki jo določa tretji odstavek 182. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP1) zgolj navidezna. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno odločalo, kot če podredni tožbeni zahtevek sploh ne bi bil postavljen. Tako tožničin primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek namreč temeljita na istem historičnem dogodku in s tem na isti dejanski podlagi, to je, nezmožnosti tožničinega opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi zaradi razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti in nezagotavljanju dela tožene stranke tožnici skladno z odločbami ZPIZ. Tožnica z obema zahtevkoma zahteva plačilo denarne odškodnine z obrestmi, pri čemer je s postavljenim podrednim zahtevkom zahtevana odškodnina nižja, zato je sodišče prve stopnje utemeljenost zahtevka pravilno presojalo glede na višji, torej primarni zahtevek. Razlika med zahtevkoma je zgolj v izračunu njune višine (s primarnim tožnica zahteva plačilo škode v višini mesečnih zneskov delnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja, s podrednim pa plačilo škode v višini razlike med invalidnino in prejemki, ki jih je tožnica prejemala od tožene stranke za polovični delovni čas) in v drugačnem očitku protipravnega ravnanja tožene stranke (nezagotovitvi ustreznega dela glede na preostalo delovno zmožnost oziroma nepodaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Ker je torej podredni zahtevek že vsebovan v primarnem zahtevku, je sodišče prve stopnje zahtevka pravilno obravnavalo kot en zahtevek.
7.Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh trditev o protipravnem ravnanju oziroma opustitvah tožene stranke. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov in da je zato ni mogoče preizkusiti. Očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.
8.Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri očitani protipravni opustitvi tožene stranke, češ da bi morala ta tožnici, če zanjo ni imela ustreznega dela, pogodbo o zaposlitvi odpovedati že prej, s čimer bi tožnici omogočila, da bi že prej pričela prejemati invalidnino. Sodišče prve stopnje je pravilno in natančno pojasnilo, zakaj je tožena stranka pričela postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (ki predhodno ni želela podati soglasja k odpovedi) šele po odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 144/2018 z dne 5. 3. 2019. Pritožbeno sodišče razlogov zato ne ponavlja. Ker je tožena stranka ravnala skladno z Razlago Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi (Ur. l. RS, št. 83/2016) in večletno prakso, ji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma opustitve.
9.Pravilna je tudi nadaljnja obrazložitev sodišča prve stopnje, da tudi sicer ni podana vzročna zveza med očitano opustitvijo podaje odpovedi in vtoževano škodo zaradi neprejemanja invalidnine. Invalidnina je denarno nadomestilo za telesno okvaro in ni odvisna od zaposlitve oziroma upokojitve (143. in 144. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-12, v zvezi s 403. členom ZPIZ-23).
10.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da ni ravnala z dolžno skrbnostjo pri iskanju ustrezne zaposlitve za tožnico skladno z odločbami ZPIZ. Tožena stranka je skrbno in večkrat preverila, ali za tožnico obstoji ustrezno delovno mesto. Vendar pa so vsebina in številčnost tožničinih omejitev (glede na odločbe ZPIZ) ter tožničina osnovnošolska izobrazba preprečevale zaposlitev na drugih delovnih mestih tako pri toženi stranki kot pri drugih delodajalcih.
11.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbe prič, ki so zaposlene pri toženi stranki. Zgolj dejstvo zaposlitve prič pri toženi stranki samo po sebi še ne pomeni, da priče niso izpovedovale verodostojno (pri čemer priča A. A. v času zaslišanja niti ni bila več zaposlena pri toženi stranki). Drugih razlogov, zakaj sodišče pričam ne bi smelo slediti, pa pritožba ne navede.
12.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano v drugem - socialnem sporu, v katerem je tožnica zahtevala uvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in v katerem izvedenci (na splošno) ugotavljajo, katera dela bi tožnica lahko opravljala (dela v pisarni in v bolniški sobi). Tudi dejstvo, da tožnica v tem socialnem sporu ni uspela, ne more avtomatično pomeniti, da bi ji morala tožena stranka ponuditi delo na ustreznem delovnem mestu. Za odločitev v tem delovnem sporu je bistveno le, ali je imela tožena stranka v vtoževanem obdobju za tožnico prosto delovno mesto, ki bi ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti in njeni izobrazbi. Pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, kot je bila tožnici priznana z odločbami ZPIZ, namreč ne pomeni absolutnega varstva pred odpovedjo.
13.Tožnica tako v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi lahko (zgolj) menjala mila, razkužila in WC papir (to je zgolj manjši, lažji del nalog delovnega mesta strežnica II). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ima tožena stranka organizacijo dela optimalno prilagojeno njeni osnovni dejavnosti, to je zdravljenju, kar je razumljivo. Zato mora spoštovati tudi higienske standarde. Delo mora organizirati tako, da je čim manj vstopanj in čim manj motenja osnovne dejavnosti, zato ima točno določen vrstni red oprave določenih storitev, ki se mu morajo podrediti vsi, ki opravljajo to delo. Strežnica mora zato delati vse, od čiščenja prostorov do izpostavljene menjave, tudi če je zaposlena zgolj za polovičen delovni čas.
14.Glede na opisano organizacijo dela tožene stranke pa posledično opravljanje dela pri njej narekuje vsiljen ritem dela oziroma delo na normo, ki pa je glede na tožničine omejitve iz odločbe ZPIZ ovira za njeno delo na navedenem in tudi na drugih delovnih mestih. Pooblaščena izvajalka medicine dela je izpovedala, da je bila že omejitev brez dela na normo ovira za prezaposlitev tožnice. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje zmotno razume pojem dela na normo. Sodišče prve stopnje namreč normo tolmači tako kot tožnica v pritožbi, in sicer, kot vsiljen tempo in ritem dela, ki se pri delu strežnice kaže v zahtevani kvadraturi, ki se mora počistiti na izmeno. Ne glede na to, da je bila tožnica zaposlena polovični delovni čas, je bila za njeno delovno mesto še vedno določena norma (minimalno 800 m2), kar je, kot rečeno, v nasprotju z omejitvami iz odločbe ZPIZ.
15.Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da bi tožnica lahko opravljala delo receptorja, saj se zanj zahteva srednješolska izobrazba, ki je tožnica nima, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.
16.Pritožbene navedbe, da bi tožnica lahko opravljala dela čiščenja in urejanja okolice, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tega ni navajala (prvi odstavek 337. člena ZPP). Posledično pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se do teh navedb ni opredelilo.
17.V pritožbi izpostavljeno opravljanje dela prevozov z dvigalom pa glede na neprerekane navedbe tožene stranke sodi med opravila delovnega mesta bolničarja negovalca, za opravljanje katerega tožnica nima ustrezne izobrazbe, in delovnega mesta oskrbovalec, glede katerega pa je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve sodbe obrazložilo, zakaj ni skladno z omejitvami iz tožničine odločbe ZPIZ.
18.Glede delovnih mest delavca v pralnici, oskrbovalke, dela v sterilizaciji, strežnice, strežnice v kontroliranem območju IOS in kurirja pritožba ne pojasni, zakaj naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnica teh del ne bi mogla varno opravljati. Sodišče prve stopnje je to ugotovilo na podlagi analize delovnih mest in ocene tveganja tožene stranke ter na podlagi odločb ZPIZ o tožničinih omejitvah pri delu. Sodišče prve stopnje je za vsako od navedenih delovnih mest obrazložilo, katere so tiste lastnosti teh delovnih mest, ki ne ustrezajo tožničinim omejitvam pri delu. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj tožnica teh del ne bi mogla opravljati, je tako neutemeljen.
19.Prav tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo pojasniti, v čem se pri navedenih delovnih mestih kaže vsiljen ritem dela in v čem se kaže nevarnost zaradi nevarnih površin. Kot rečeno, je za navedena delovna mesta v analizi delovnih mest in oceni tveganja tožene stranke navedeno, katere so tiste razmere, v katerih se vrši delo, in katere so tiste telesne aktivnosti, ki jih delo vključuje (med drugim tudi vsiljen ritem dela in nevarne površine). Tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje te analize delovnih mest in ocene tveganja tožene stranke ni problematizirala oziroma ni nasprotovala njeni verodostojnosti, zato ji je sodišče prve stopnje pravilno sledilo in na njeni podlagi zaključilo, da to niso bila ustrezna delovna mesta za tožnico glede na njeno preostalo delovno zmožnost.
20.Upoštevaje vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma opustitve (kot obligatornega elementa odškodninske odgovornosti) v zvezi z nezagotovitvijo dela tožnici skladno z njeno preostalo delovno zmožnostjo. Posledično je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.
21.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
22.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).
-------------------------------
1Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.
2Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.
3Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.