VSL Sklep II Cp 1579/2024

Jedro

Različni načini ureditve meje po zakonskem določilu niso določeni enakovredno, ampak v podrednem zaporedju. Primarno sodišče mejo uredi na podlagi močnejše pravice.

Predlagatelja zatrjujeta priposestvovanje spornega dela parcele prvih dveh nasprotnih udeležencev po svojih pravnih prednikih od leta 1938 vse do leta 2016, ko naj bi nasprotna udeleženca njuni posesti pričela nasprotovati. V obravnavanem primeru zato pridejo v poštev določila ODZ, ZTLR in SPZ. Po določilih navedenih zakonov je bilo dopustno priposestvati zasebno lastnino, zato je ključno vprašanje, ki ga pritožba pravilno izpostavlja, in ki je bilo izpostavljeno tekom postopka v vlogah predlagateljev in nasprotnih udeležencev, ali je bilo priposestvovanje dopustno v času, ko je bila parcela nasprotnih udeležencev državna oziroma družbena lastnina.

Državne in kasneje družbene lastnine ni bilo dopustno priposestvovati.

Lastninjenje družbene lastnine je potekalo postopoma na podlagi različnih zakonov za različna področja (lastninjenje podjetij, družbenih stanovanj, kmetijskih površin in gozdov, športnih objektov, denacionalizacijski postopki, ponovno vzpostavljanje agrarnih skupnosti,...) v različnih časovnih obdobjih, zaključilo pa se je s sprejetjem Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) v letu 1997.

Postavlja se tudi vprašanje, ali je podan pogoj dobrovernosti za celotno 20-letno priposestvovalno dobo.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sodno določilo mejo med parcelo predlagateljev 1580/15, k. o. ..., parcelo prvih dveh nasprotnih udeležencev 1580/13, k. o. ..., in parcelama tretjega nasprotnega udeleženca 1580/14 in 1522/2, k. o. ... (I. točka izreka). Ugotovilo je, da vrednost spornega prostora presega 4.000 EUR (II. točka izreka), da se meja določi po močnejši pravici (III. točka izreka), da je elaborat, izdelan v sodnem postopku, sestavni del sklepa (IV. točka izreka), ter da morata prva dva nasprotna udeleženca povrniti predlagateljema 1.701,37 EUR skupnih stroškov (V. točka izreka sklepa).

2.Prvi nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka se zoper sklep v celoti pritožujeta iz vseh razlogov, dopustnih po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Navajata, da je odločitev hibna v dejanskem in pravnem pogledu. Sodišče je svojo odločitev oprlo na oceno, da sta predlagatelja sporni svet, ob upoštevanju njunih pravnih prednikov, priposestvovala v času od leta 1938 do leta 1958. Vendar je bila parcela 1580/13 takoj po letu 1945 podržavljena in je bila do denacionalizacije v letu 1992 družbena lastnina, državne ali družbene lastnine po takrat veljavni zakonodaji pa ni bilo mogoče priposestvovati. Zmotna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bilo sporno zeleno obarvano zemljišče vedno del parcele predlagateljev 1580/15, to ne drži. Iz skice izvedenca geodetske stroke, ki je bil postavljen v tem postopku, je glede na potek katastrske meje razvidno, da se sporni svet nahaja znotraj parcele nasprotnih udeležencev 1580/13. Če bi se ta del nahajal v parceli predlagateljev, potem zatrjevanje močnejše pravice s priposestvovanjem sploh ne bi bilo potrebno. Predlagatelja po svojih prednikih, niti sama, parcele nista priposestvovala od leta 1938 do leta 1945, niti v času od denacionalizacije dalje. Sicer pa se sodišče do priposestvovanja v novejšem času sploh ni izreklo. Ob povedanem je dejansko stanje napačno ugotovilo ter napačno uporabilo materialno pravo, s tem pa nepravilno določilo mejo. Pogoj 20 letne priposestvovalne dobe namreč nikoli ni bil izpolnjen. Nasprotna udeleženca predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in mejo določi po podatkih zemljiškega katastra, torej po meji, kot jo zatrjujeta, podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, ter priglašata pritožbene stroške v višini sodne takse za pritožbo.

3.Predlagatelja odgovora na pritožbo nista podala.

4.Pritožba je utemeljena.

5.V obravnavani zadevi sta predlagatelja podala predlog za sodno določitev meje. Sodna ureditev meje je določena v 77. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Različni načini ureditve meje po tem določilu niso določeni enakovredno, ampak v podrednem zaporedju. Primarno sodišče mejo uredi na podlagi močnejše pravice. Domneva se močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti (4.000 EUR), lahko sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata. Če močnejša pravica ni dokazana ali če ni podano soglasje, sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti. Če tudi tako ni mogoče urediti meje, sodišče uredi mejo tako, da sporni prostor razdeli po pravični oceni. Postopek v zvezi z ureditvijo meje je določen v 167. členu in naslednjih ZNP-1.

6.V obravnavani zadevi ni sporno, da je sodišče mejo določilo po močnejši pravici. Pri tem ni prišla v poštev domneva močnejše pravice po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku, saj so udeleženci v letih 2016 in 2017 pri geodetskem podjetju Geotel naročili meritve katastrske meje, ki zaradi spora med njimi ni bila dokončno urejena in so bili napoteni na obravnavani nepravdni postopek. Ni sporno, da vrednost mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti (4.000 EUR), sodišče pa je za določitev meje na podlagi močnejše pravice pridobilo soglasje vseh udeležencev postopka.

7.V tem postopku je bil postavljen sodni izvedenec za geodezijo, geodetske meritve, urejanje lastnih mej in geodetske evidence, ki je po ogledu terena ob prisotnosti udeležencev na naroku na kraju samem 29. 6. 2021 izdelal prvo skico, 25. 4. 2022 pa dopolnjeno skico, ki je bila podlaga za odločitev sodišča. Iz navedene skice in elaborata, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, je razvidno, da sta predlagatelja pokazala mejo med njuno parcelo 1580/15 in parcelo prvih dveh nasprotnih udeležencev 1580/13 ter jo je izvedenec označil z modro barvo, nasprotna udeleženca pa sta pokazala mejo, ki je označena z zeleno barvo in po izvedenčevih ugotovitvah dejansko poteka po katastrski meji. Sporni prostor je označil s številkami od 1 do 5, pri čemer gre manjši sporni del, označen s številkama 2 in 4, predlagateljema v korist, zato se sodišče do tega utemeljeno ni izrekalo, sporen pa je prostor, označen s številkami 1, 3 in 5. Pri tem gre ugotoviti, da je bil tretji nasprotni udeleženec pritegnjen v nepravdni postopek iz razloga stičišča njegovih parcel 1580/14 na eni strani in 1522/2 na drugi strani s parcelama predlagateljev in prvih dveh nasprotnih udeležencev, medtem ko meja za njega na teh delih ni bila sporna. Izvedenec je mejo določil tako, kot je bila pokazana s strani predlagateljev (modra črta), pri tem pa se je oprl na betonske in navadne kamne ter v začetnem delu na drevesa, na katerih so bile vidne označbe, in sicer tri vodoravne rdeče črte, ki so v preteklosti običajno označevale mejo (A7).

8.Iz zgodovinskih izpisov zemljiške knjige izhaja, da je pravna prednica predlagateljev E. E. parcelo 1580/15 kupila v letu 1938 (A13). Takšne so tudi trditve predlagateljev, ki zatrjujeta priposestovanje po svojih prednikih od tega leta dalje. Pri parceli nasprotnih udeležencev 1580/13 je bila v letu 1937 na podlagi Zakona o likvidaciji agrarne reforme vpisana lastninska pravica na Občino D. 22. 9. 1949 je bila na podlagi 5. člena Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah z dne 3. 6. 1947 vknjižena lastninska pravica kot splošno ljudsko premoženje (A14). Kot izkazujejo podatki sodnega spisa in navedbe udeležencev, je bila ta parcela v vmesnem času, preden je postala splošno ljudsko premoženje, očitno v zasebni lasti, saj je bila predmet denacionalizacije in je bila 8. 5. 1992 skladno z denacionalizacijsko odločbo vknjižena lastninska pravica na B. B. (A15). Iz istega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da jo je B. B. po kupoprodajni pogodbi z dne 15. 6. 1992 prodala A. A. in C. C., vsakemu do polovice. Navedena pa sta 18. 8. 1997 sklenila delilno pogodbo, po kateri je postal lastnik parcele 1580/13 pravni prednik prvih dveh nasprotnih udeležencev A. A., sedaj pa sta solastnika te parcele prva dva nasprotna udeleženca. Predlagatelja zatrjujeta mejo na podlagi močnejše pravice, to je s priposestvovanjem spornega dela, označenega s številkami 1, 3 in 5, tudi po svojih pravnih prednikih vse od leta 1938 dalje. Zato sta bila dolžna na podlagi vsakokrat veljavnih predpisov, ki so se glede na različna časovna obdobja lahko razlikovali, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, dokazati pogoje priposestvovanja, to je (i) dobroverno (ii) posest skozi (iii) celotno priposestvovalno dobo.

9.Najprej pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je sodišče v prvem delu 8. točke obrazložitve zmotno ugotovilo, da predlagatelja skupaj s svojimi pravnimi predniki nista izvajala posestnih dejanj na zemljišču v družbeni lastnini, pač na zemljišču v zasebni lastnini, to je na svoji parceli. Če bi bilo tako, potem jima močnejše pravice s priposestvovanjem sploh ne bi bilo treba dokazovati, saj bi sporni del predstavljal del njune parcele.

10.Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila predlagatelja, ki sta po svojih pravnih prednikih in sama na spornemu delu opravljala posestna dejanja sečnje, spravila lesa s čiščenjem gozda ter grabljenja listja, prepričana, da gre za del njune parcele. S tem je ugotovilo pogoja posesti in dobrovernosti, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da od treh zgoraj navedenih zakonsko zahtevanih pogojev priposestvovanja sama posest predlagateljev na spornih delih v tem postopku niti ni bila sporna. Nadalje je sodišče ugotovilo, da sta predlagatelja po svojih pravnih prednikih in sama sporni del parcele prvih dveh nasprotnih udeležencev priposestvovala od leta 1938 do leta 1958, torej v 20-letni posestni dobi na podlagi določil Občega državljanskega zakonika (ODZ) v zvezi z Načelnim pravnim mnenjem ZVS št. 3/60 z dne 4. 4. 1960, ki je 30-letno priposestvovalno dobo skrajšal na 20 let. Tako je zaključilo, da je do priposestvovanja prišlo najkasneje leta 1958 in jima je močnejšo pravico pri določanju meje priznalo.

11.Takšna odločitev sodišča prve stopnje je zmotna v pravnem in dejanskem pogledu. Predlagatelja zatrjujeta priposestvovanje spornega dela parcele prvih dveh nasprotnih udeležencev po svojih pravnih prednikih od leta 1938 vse do do leta 2016, ko naj bi nasprotna udeleženca njuni posesti pričela nasprotovati. V obravnavanem primeru zato pridejo v poštev določila ODZ, Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in SPZ. Po določilih navedenih zakonov je bilo dopustno priposestvati zasebno lastnino, zato je ključno vprašanje, ki ga pritožba pravilno izpostavlja, in ki je bilo izpostavljeno tekom postopka v vlogah predlagateljev in nasprotnih udeležencev, ali je bilo priposestvovanje dopustno v času, ko je bila parcela nasprotnih udeležencev državna oziroma družbena lastnina. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, ko je zmotno štelo, da je bilo priposestvovanje dopustno vse do leta 1958.

12.Predlagatelja se v svojih vlogah sicer nepravilno sklicujeta na določila ZTLR o prepovedi priposestvovanja družbene lastnine, saj je ta zakon pričel veljati v letu 1980 in ni vseboval prehodnih določb o uporabi za nazaj. Vendar je družbena lastnina (prej državna lastnina) že od nastanka uživala posebno varstvo in je imela poseben položaj. Stvari, ki so bile državna lastnina oziroma splošno ljudsko premoženje oziroma kasneje družbena lastnina, so bile pod posebnim varstvom države (16. člen Ustave Socialistične federativne Republike Jugoslavije - SFRJ), ki se je kazalo tudi v izključitvi zastaranja in priposestvovanja.1 Takšno je tudi stališče sodne prakse.2 Ugotoviti torej gre, da državne in kasneje družbene lastnine ni bilo dopustno priposestvovati. Kdaj je bila parcela 1580/13 podržavljena, ni samo stvar materialnega prava, katerega mora sodišče poznati po uradni dolžnosti, ampak predvsem stvar dejanskega stanja. Podržavljenje se je izvajalo tako s krovnimi in izvedbenimi zakoni kot tudi na podlagi odločb oblastvenih organov. Nobeden od udeležencev v tem postopku ni zatrjeval konkretne pravne podlage podržavljenja. Predlagatelja zatrjujeta, da je do podržavljenja prišlo 22. 9. 1949 z vpisom te parcele kot splošnega ljudskega premoženja v zemljiško knjigo, a pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšen vpis ni bil konstitutivne narave. Uredba o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah3 je bila osnova za vknjiženje že državne lastnine v zemljiško knjigo in ne osnova za podržavljenje nepremičnin.4 Ker nobeden od udeležencev ni zatrjeval po katerem zakonu oziroma posamičnem aktu in na kakšen način je bila ta parcela podržavljena, pritožbeno sodišče sprejema zatrjevanja predlagateljev, da je bila podržavljena z dnem vknjižbe. Prva dva nasprotna udeleženca sicer v pritožbi zatrjujeta, da naj bi do podržavljenja prišlo že v letu 1945, a te pavšalne trditve ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je tudi prepozna, saj ne zatrjujeta, da te okoliščine ne bi mogla brez svoje krivde izpostaviti kot sporne v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker gre v tem delu za nedopustno in s tem neupoštevno pritožbeno novoto, je jasno, da je dopolnjevanje trditev, kdaj je bila parcela podržavljena, še toliko manj dopustno v ponovljenem postopku, ne glede na to, da gre za nepravdni postopek, kjer so pravila lahko razrahljana, saj se tudi v tem postopku skladno s 42. členom ZNP-1 uporabljajo določila ZPP.

12.Predlagatelja se v svojih vlogah sicer nepravilno sklicujeta na določila ZTLR o prepovedi priposestvovanja družbene lastnine, saj je ta zakon pričel veljati v letu 1980 in ni vseboval prehodnih določb o uporabi za nazaj. Vendar je družbena lastnina (prej državna lastnina) že od nastanka uživala posebno varstvo in je imela poseben položaj. Stvari, ki so bile državna lastnina oziroma splošno ljudsko premoženje oziroma kasneje družbena lastnina, so bile pod posebnim varstvom države (16. člen Ustave Socialistične federativne Republike Jugoslavije - SFRJ), ki se je kazalo tudi v izključitvi zastaranja in priposestvovanja. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Ugotoviti torej gre, da državne in kasneje družbene lastnine ni bilo dopustno priposestvovati. Kdaj je bila parcela 1580/13 podržavljena, ni samo stvar materialnega prava, katerega mora sodišče poznati po uradni dolžnosti, ampak predvsem stvar dejanskega stanja. Podržavljenje se je izvajalo tako s krovnimi in izvedbenimi zakoni kot tudi na podlagi odločb oblastvenih organov. Nobeden od udeležencev v tem postopku ni zatrjeval konkretne pravne podlage podržavljenja. Predlagatelja zatrjujeta, da je do podržavljenja prišlo 22. 9. 1949 z vpisom te parcele kot splošnega ljudskega premoženja v zemljiško knjigo, a pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšen vpis ni bil konstitutivne narave. Uredba o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah je bila osnova za vknjiženje že državne lastnine v zemljiško knjigo in ne osnova za podržavljenje nepremičnin. Ker nobeden od udeležencev ni zatrjeval po katerem zakonu oziroma posamičnem aktu in na kakšen način je bila ta parcela podržavljena, pritožbeno sodišče sprejema zatrjevanja predlagateljev, da je bila podržavljena z dnem vknjižbe. Prva dva nasprotna udeleženca sicer v pritožbi zatrjujeta, da naj bi do podržavljenja prišlo že v letu 1945, a te pavšalne trditve ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je tudi prepozna, saj ne zatrjujeta, da te okoliščine ne bi mogla brez svoje krivde izpostaviti kot sporne v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker gre v tem delu za nedopustno in s tem neupoštevno pritožbeno novoto, je jasno, da je dopolnjevanje trditev, kdaj je bila parcela podržavljena, še toliko manj dopustno v ponovljenem postopku, ne glede na to, da gre za nepravdni postopek, kjer so pravila lahko razrahljana, saj se tudi v tem postopku skladno s 42. členom ZNP-1 uporabljajo določila ZPP.

12.Predlagatelja se v svojih vlogah sicer nepravilno sklicujeta na določila ZTLR o prepovedi priposestvovanja družbene lastnine, saj je ta zakon pričel veljati v letu 1980 in ni vseboval prehodnih določb o uporabi za nazaj. Vendar je družbena lastnina (prej državna lastnina) že od nastanka uživala posebno varstvo in je imela poseben položaj. Stvari, ki so bile državna lastnina oziroma splošno ljudsko premoženje oziroma kasneje družbena lastnina, so bile pod posebnim varstvom države (16. člen Ustave Socialistične federativne Republike Jugoslavije - SFRJ), ki se je kazalo tudi v izključitvi zastaranja in priposestvovanja. Tak61no je tudi stali610de sodne prakse. Ugotoviti torej gre, da dr7Eavne in kasneje dru7Ebene lastnine ni bilo dopustno priposestvovati. Kdaj je bila parcela 1580/13 podr7Eavljena, ni samo stvar materialnega prava, katerega mora sodi610De poznati po uradni dol7Enosti, ampak predvsem stvar dejanskega stanja. Podr7Eavljenje se je izvajalo tako s krovnimi in izvedbenimi zakoni kot tudi na podlagi odlo0Db oblastvenih organov. Nobeden od udele7Encev v tem postopku ni zatrjeval konkretne pravne podlage podr7Eavljenja. Predlagatelja zatrjujeta, da je do podr7Eavljenja pri61lo 22. 9. 1949 z vpisom te parcele kot splo61nega ljudskega premo7Eenja v zemlji61ko knjigo, a prito7Ebeno sodi610De ugotavlja, da tak61en vpis ni bil konstitutivne narave. Uredba o vknji7Ebi lastninske pravice na dr7Eavnih nepremi0Dninah je bila osnova za vknji7Eenje e dr7Eavne lastnine v zemlji61ko knjigo in ne osnova za podr7Eavljenje nepremi0Dnin. Ker nobeden od udele7Encev ni zatrjeval po katerem zakonu oziroma posami0Dnem aktu in na kak61en na0Din je bila ta parcela podr7Eavljena, prito7Ebeno sodi610De sprejema zatrjevanja predlagateljev, da je bila podr7Eavljena z dnem vknji7Ebe. Prva dva nasprotna udele7Eneca sicer v prito7Ebi zatrjujeta, da naj bi do podr7Eavljenja pri61lo e v letu 1945, a te pav61alne trditve ni mogo0De preizkusiti. Poleg tega je tudi prepozna, saj ne zatrjujeta, da te okoli610Dine ne bi mogli brez svoje krivde izpostaviti kot sporne v postopku pred sodi610Dem prve stopnje. Ker gre v tem delu za nedopustno in s tem neupo61tevno prito7Ebeno novoto, je jasno, da je dopolnjevanje trditev, kdaj je bila parcela podr7Eavljena, 61e toliko manj dopustno v ponovljenem postopku, ne glede na to, da gre za nepravdni postopek, kjer so pravila lahko razrahljana, saj se tudi v tem postopku skladno s 42. 0Dlenu ZNP-1 uporabljajo dolo0Dila ZPP.

13.Če gre torej šteti, da je priposestvovanje parcele 1580/15 po pravnih prednikih predlagateljev pričelo teči v letu 1938 (10. 11. - kupna pogodba, A13) in je teklo do leta 1949 (22. 9.), je preteklo približno enajst let priposestvovalne dobe. Načeloma gre sprejeti stališče predlagateljev, da je bila družbena lastnina kot ustavna kategorija ukinjena s sprejemom Ustave RS v letu 1991, vendar skladno z utrjeno sodno prakso tega datuma ni mogoče upoštevati v konkretnih primerih. Lastninjenje družbene lastnine je potekalo postopoma na podlagi različnih zakonov za različna področja (lastninjenje podjetij, družbenih stanovanj, kmetijskih površin in gozdov, športnih objektov, denacionalizacijski postopki, ponovno vzpostavljanje agrarnih skupnosti,...) v različnih časovnih obdobjih, zaključilo pa se je s sprejetjem Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) v letu 1997. Tako gre v tem konkretnem primeru šteti, da je priposestvovalna doba ponovno pričela teči od odločbe o denacionalizaciji, s katero je bila sporna nepremičnina vrnjena B. B., to pa je bilo v letu 1992 (8. 5.). Od tega leta dalje je moralo preteči še devet let priposestvovalne dobe, skupaj 20 let, torej se je priposestvovalna doba iztekla približno v letu 2001, to pa je bilo pred uveljavitvijo SPZ, ki je priposestvovalno dobo za nazaj skrajšal na 10 let.

14.Tako določila ODZ kot ZTLR in SPZ so zahtevala oziroma še zahtevajo, da je posest dobroverna skozi celotno priposestvovalno dobo. Predlagatelja zatrjujeta dobrovernost posesti vse do leta 2016 oziroma 2017, ko je bil izveden geodetski postopek in sta nasprotna udeleženca pričela nasprotovati njuni posesti. Nasprotna udeleženca sta na takšne trditve odgovorila v pripravljalni vlogi z dne 10. 8. 2019 (list. št. 32) in sicer, da so A. A. po sklenitvi delilne pogodbe v letu 1997, in kasneje nasprotna udeleženca dobro vedeli, kje poteka meja in niso nikoli dovolili predlagateljema uporabe spornega dela, oziroma da bi kdo sekal na tem delu. Izrecno sta izpostavila, da zato dobra vera predlagateljev ni obstajala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so takšne navedbe nasprotnih udeležencev dokaj pavšalne, glede na to, da nista zatrjevala konkretnih ravnanj, s katerimi naj bi posesti predlagateljev nasprotovala. A so zadostne za njun ugovor dobre vere. Ker predlagatelja zatrjujeta, da sta bila v dobri veri vse do leta 2016 oziroma 2017, kar pomeni še po letu 2001, ko se je iztekla priposestvovalna doba, nasprotna udeleženca pa temu ugovarjata in navajata, da predlagatelja nista bila v dobri veri od leta 1997 dalje, torej v času, ko priposestvovalna doba še ni pretekla, se postavlja tudi vprašanje ali je podan pogoj dobrovernosti za celotno 20-letno priposestvovalno dobo. Tudi te sporne okoliščine sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

15.Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolnoma in pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Sporni se predvsem izkazujeta postavki dobrovernosti in teka priposestvovalne dobe. Sodišče prve stopnje je izvedlo zaslišanje udeležencev in prič, a spornih okoliščin v zvezi z dobrovernostjo sploh ni razčiščevalo. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo navedene pomanjkljivosti odpraviti na način, da bo po potrebi dopolnilo dokazni postopek. Nato bo moralo ponovno presoditi, ali predlagatelja izkazujeta močnejšo pravico s priposestvovanjem, pri čemer bo moralo ob upoštevanju zgoraj navedene pravne podlage razumno in prepričljivo obrazložiti, ali so podani vsi trije pogoji za priposestvovanje (posest, dobrovernost in priposestvovalna doba).

16.V obravnavani zadevi je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ni moglo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, saj bi s tem udeležencem odvzelo pravico do pritožbe. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je do priposestvovanja prišlo že leta 1958, so razlogi o priposestvovanju od leta 1992 dalje povsem izostali, na kar pritožba izrecno opozarja. Gre za samostojni sklop dejstev, ki jih pritožbeno sodišče ne more samo nadomeščati. Najprej je sodišče prve stopnje tisto, ki mora razsoditi, šele nato lahko pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje po potrebi dopolnjuje. Drži, da postopek v tej zadevi teče že nekaj let, vendar je vrnitev zadeve sodišču prve stopnje kljub temu ekonomsko upravičena, saj je sodišče zaslišalo udeležence in priče, opravilo narok na kraju samem ter izvedlo dokazni postopek z izvedencem, zato bo dopolnitev postopka lahko opravilo hitreje, kot ga bi pritožbeno sodišče s ponovnim izvajanjem vseh dokazov.

17.Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v povezavi 42. členom členom ZNP-1 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Čeprav nasprotna udeleženca II., III., in IV. točko izreka sklepa izpodbijata zgolj pavšalno, je bilo zaradi vsebinske povezanosti izreka v posameznih točkah treba razveljaviti celotni sklep.

18.Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za konec postopka, saj bo šele takrat mogoče celovito ugotavljati uspeh udeležencev v postopku (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP in 42. členom ZNP-1).

-------------------------------

1Glej 1. člen kasneje razveljavljenega Zakona o zaščiti narodne imovine - Uradni list DFJ, št. 36/45.

2VSL sklepa I Cp 480/2014 in I Cp 4386/2010.

3Uradni list FLRJ št. 58/47.

4Sodba U 813/95 z dne 10. 3. 1999.

5Pritožbeno sodišče zgolj hipotetično in z namenom, da pokaže, kako je pomembno v vsakem konkretnem primeru ugotoviti pravilno dejansko stanje glede pogojev za priposestvovanje, pojasnjuje, da če bi vzdržala pritožbena navedba, da je do podržavljenja prišlo v letu 1945, bi od leta 1938 do takrat preteklo sedem let priposestvovalne dobe, od leta 1992 dalje bi je moralo preteči še trinajst let, kar bi že poseglo v leto 2003, ko je takrat sprejeti SPZ za nazaj uveljavil desetletno priposestvovalno dobo. Ta bi se iztekla v letu 1995 (sedem let pred podržavljenjem in tri leta od denacionalizacije), torej pred zatrjevanim nasprotovanjem uporabe spornega zemljišča s strani nasprotnih udeležencev v letu 1997.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSL Sklep II Cp 1579/2024

ECLI:SI:VSLJ:2025:II.CP.1579.2024 Civilni oddelek

Jedro

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas