Jedro

Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov. Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je (1) tožena stranka dolžna tožeči stranki za opravljeno za obdobje od 29. 9. 2008 do 27. 3. 2009 za opravljeno delo preko polnega delovnega časa v skupnem seštevku 1.128,5 ure izplačati bruto plačo v višini 10.743,00 EUR, odvesti od bruto zneska pripadajoče prispevke za zdravstveno zavarovanje, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, starševsko varstvo, zaposlovanje ter davke ter na tožnikov osebni račun izplačati plačo v neto znesku 7.246,00 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.743,00 EUR od 28. 3. 2013 do plačila ter da je (2) tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške tega postopka po odmeri sodišča v roku 15 dni, od tedaj dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 872,50 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, če bi izvedlo predlagane dokaze z zaslišanjem prič in tožnika. Tožnik je namreč dokazoval, da čas po izobraževanju in usposabljanju ni predstavljal usposabljanja, temveč redno delo. Usposabljanje se je končalo približno ob 17.00 uri popoldan, sledilo pa je tožnikovo opravljanje rednega dela, kot je požarno varovanje, dežurstvo, vzdrževanje in čiščenje prostorov ter dela, ki se jih izvaja na misiji. Sodišče prve stopnje je glede zaključka o opravljanju efektivnega dela zmotno uporabilo materialno pravo in napačno interpretiralo listine v spisu, saj iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožnik prejema plačo ter opravlja efektivno delo. Sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago, zato je tožnik dopuščal možnost, da se čas po usposabljanju šteje kot nadura oziroma delo preko polnega delovnega časa ali pa kot redno delo, saj je bil na misiji. Opozarja, da je v podobnem primeru hrvaško sodišče sprejelo drugačno stališče oziroma, da je priznalo zahtevek za plačane nadure in tudi za izmensko delo ter stražarjenje in dežurstva. Tožnik je bil torej šest mesecev v celotnem vtoževanem obdobju na razpolago toženi stranki, ni opravljal samo dežurstva, spuščanja in dviga zastave, temveč je bil glede na ukaz nadrejenega na misiji. To pa lahko pomeni le efektivno delo ob vseh drugih aktivnosti, ki jih je moral opravljati na omenjeni misiji, torej tudi delo na terenu. Čas po usposabljanju je zato potrebno obravnavati samostojno kot efektiven čas. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov. Posledično je dejansko stanje napačno ugotovilo, ker dokazov sploh ni izvedlo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker naj ne bi obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, ki jih je predlagal tožnik. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno obrazložilo, zakaj ni zaslišalo tožnika in prič, ki jih je tožnik predlagal, zakaj ni pozvalo tožene stranke k predložitvi seznama oseb, ki so opravljale izobraževanje v generaciji pred in za tožnikom ter njihove pogodbe o zaposlitvi. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS (Uradni list RS/I, št. 33/1991, Uradni list RS, št. 42/1997 in naslednji) načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna (prim. sklep VS RS, opr. št. 144/2013 z dne 10. 12. 2013). Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zaslišanje tožnika in prič, ki jih je predlagal, ni bilo potrebno, saj je sodišče prve stopnje že na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Za odločitev o tožbenem zahtevku pa ni relevantno, kako je potekalo izobraževanje na Šoli za častnike pred in potem, ko se je na šoli usposabljal tožnik. Dejstvo, da naj bi kandidati za častnika iz (prve) generacije, torej tisti, ki so se usposabljali pred tožnikom, vsakodnevno zapustili vojašnico po 17.00 uri in šli domov, oziroma da so kandidati iz (tretje) generacija imeli sklenjeno posebno pogodbo o izobraževanju, namreč ne vpliva na ugotovitev, ali je mogoče tožnikovo prisotnost v vojašnici po 17.00 uri šteti za efektivno delo ali ne. Ker tudi ni šlo za delo na „misiji“, kot to izpostavlja tožnik, je sodišče prve stopnje kot nerelevantno pravilno zavrnilo tudi predlagani dokaz z vpogledom v spis sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 2809/2013, v katerem naj bi A.A. izjavil, da so (kandidate) obravnavali kot na misiji in to brez posebne pogodbe.

6. Tožnik je s toženo stranko dne 9. 6. 2008 sklenil pogodbo o zaposlitvi za dolžnost kandidata za častnika. Tožnik se je v obdobju od 29. 9. 2008 do 27. 3. 2009 usposabljal v Šoli za častnike. Od ponedeljka do petka je bil nastanjen v vojašnici, vikende pa je preživljal doma. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je moral biti tožnik prisoten v vojašnici od 6.00 do 18. 30 ure, šolanje je potekalo med 9.10 in 16.40, od 18.30 do 21.30 pa je imel prosto, z možnostjo izhoda iz vojašnice. Med 22.00 in 6.00 je bil v okviru obvezne prisotnosti predpisan nočni počitek.

7. Tožnik je prejel nadomestilo plače za polni delovni čas, v tem sporu pa navaja, da mu zaradi 24-urne obvezne prisotnosti v vojašnici pripada plačilo tudi za ure, ki presegajo polni delovni čas.

8. Vojaško izobraževanje in usposabljanje ureja 64. člen Zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/1994 in nadaljnji; ZObr), ki v 2. alinei prvega odstavka kot eno od oblik izobraževanja določa tudi šolo za častnike. Drugi odstavek 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nadaljnji; ZDR), ki je bil v veljavi v spornem obdobju, je določal, da je delodajalec dolžan izplačati delavcu nadomestilo plače med drugim tudi v primerih odsotnosti z dela zaradi izobraževanja. Za presojo vprašanja upravičenosti tožnika do plačila za čas usposabljanja v šoli za častnike oziroma za opravljeno nadurno delo v obravnavanem delovnem sporu ni bistveno, ali je bila s tožnikom sklenjena posebna pisna pogodba o izobraževanju, niti kakšna je bila njena vsebina. Bistveno je namreč le, ali je tožnik v spornem obdobju poklicno opravljal delo na obrambnem področju v posebnih delovnih pogojih. ZObr v 96. členu predpisuje, da je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih. Zaradi opravljanja dela v posebnih delovnih pogojih se delavcu plača poveča v skladu s splošnimi predpisi.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik v spornem obdobju izobraževal in usposabljal, kar pomeni, da sploh ni opravljal dela na obrambnem področju. Usposabljanja za opravljanje dolžnosti častnika tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za poklicno opravljanje dela oziroma za opravljanje dela v posebnih delovnih pogojih. Iz tega razloga je tožena stranka v skladu z navedenimi predpisi tožniku pravilno izplačevala le 100 % nadomestilo plače za polni delovni čas. Pri tem je sicer res, da je bil tožnik tudi po izteku 8-urnega izobraževanja navzoč v prostorih delodajalca (vojašnici) z omejitvami glede prostih izhodov. Vendar pa je za razsojo odločilnega pomena, da v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici tožnik ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato tudi ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Iz teh razlogov je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov.

10. Ker torej tožnikovega dela po 17.00 uri ni mogoče šteti za efektivno opravljanje dela, je tožena stranka pravilno štela, da je tožnik kljub celodnevni prisotnosti v vojašnici opravil osemurno delovno obveznost. To ni v nasprotju z določbo drugega odstavka 141. člena ZDR, ki določa, da je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo. Vrhovno sodišče RS pa je v podobnem primeru v sodbi opr. št. VIII Ips 79/2004 z dne 21. 12. 2004 sprejelo stališče, da ni v nasprotju z navedenimi direktivami ureditev, po katerih v navedenih službah, glede na njihove specifične zahteve, obvezna prisotnost na delu (podobno pa velja za bivanje v vojaški enoti ali v zavodu oziroma na drugem določenem mestu) ni del delovnega časa, s tem, da se sicer delo in prisotnost na delu organizirata tako, da se zagotovi varnost in zdravje delavcev (3. odstavek 2. člena Direktive 89/391/EGS). Na drugačno odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da naj bi bila sodna praksa sodišč v Republiki Hrvaški drugačna. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo predpise, ki so bili v veljavi v spornem obdobju v Republiki Sloveniji.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP).