Jedro

ZKP ne pozna nadomeščanja obtožnih aktov. Procesni zakon ureja vložitev novega obtožnega akta, kot je to primarno pri spremembi obtožbe (tretji odstavek 344. člena ZKP) ali pri vložitvi obtožnega akta po zavrženju predloga za izrek varnostnega ukrepa (šesti odstavek 492. člena ZKP). Kazenski zakonik (KZ) v drugem odstavku 70. člena določa, da se posebne določbe, ki veljajo za mladoletne storilce kaznivih dejanj, pod pogoji, določenimi v KZ, uporabljajo tudi za polnoletne, kadar se jim sodi za kazniva dejanja, ki so jih storili kot mladoletniki (drugi odstavek 70. člena KZ). To pomeni, da je starost storilca, ob storitvi kaznivega dejanja, nespremenljivo in odločilno dejstvo, od katerega je odvisen izrek vzgojnega ukrepa ali kazni. S potekom časa se storilcu, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja mladoleten, ne more izreči strožja sankcija, kot je bila predpisana ob storitvi kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 93. člena KZ pa se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik in ki je med sojenjem dopolnil enaindvajset let, izreči namesto mladoletniškega zapora zapor ali pogojna obsodba. Zakon v takem primeru dopušča izrek zapora oziroma pogojne obsodbe namesto mladoletniškega zapora (89. člen KZ), ki je predviden za kazniva dejanja, za katera je z zakonom predpisana kazen zapora petih ali več let, če zaradi narave in teže dejanja in zaradi visoke stopnje kazenske odgovornosti ne bi bilo upravičeno izreči vzgojnega ukrepa (prvi odstavek 89. člena KZ), vendar se tudi v takem primeru storilcu lahko odmeri kazen le do tiste mere, kot znaša največja dovoljena mera kazni mladoletniškega zapora. Sodišče ima tudi v tem primeru oportunitetno pooblastilo, da ne izrabi te možnosti in ne izreče nobene kazenske sankcije, čeprav so izpolnjeni zakonski pogoji zanjo.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavilo kazenski postopek zoper starejša mladoletnika A. A. in B. B. za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki se nanašajo na A. A. in B. B., njuni potrebni izdatki, potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov, bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP), kršitve kazenskega zakona (2. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP) in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavanem primeru teče postopek proti B. B. in A. A., ki sta bila ob storitvi kaznivega dejanja starejša mladoletnika. Državno tožilstvo je proti njima vložilo predlog za uvedbo pripravljalnega postopka, v katerem je predlagalo združitev postopka s postopkom zoper polnoletnega C. C. Okrožno sodišče v Ljubljani je temu predlogu ugodilo s sklepom I Kmp 7960/2016-6 s 3. 3. 2016. Po združitvi se je vodil postopek po splošnih določbah ZKP z upoštevanjem 456. člena ZKP. Slednji določa, da se za mladoletnika vselej uporabijo taksativno naštete določbe iz XXVII. poglavja in druge določbe iz tega poglavja, če njihova uporaba ni v nasprotju z združenim postopkom.

5. Zoper vse tri je bila uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 in po končanju slednje je državno tožilstvo 3. 11. 2016 vložilo obtožnico zoper polnoletnega C. C., proti mladoletna A. A. ter B. B. pa predlog za izrek vzgojnega ukrepa. Ker je tekel združeni postopek zoper polnoletnika in mladoletnika, sta imela tudi mladoletnika možnost vložitve ugovora zoper obtožni akt. Vsi ugovori so bili zavrnjeni s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 7899/2016 s 26. 5. 2017. Glavna obravnava se je (znova) začela 14. 10. 2022, pri čemer je bil A. A. star že 23 let in B. B. 24 let. 6. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da njenih ravnanj na glavni obravnavi 14. 10. 2022 ni mogoče šteti kot umik predloga za izrek vzgojnega ukrepa zoper A. A. in B. B. Umik obtožnega akta mora biti izrecen1 in ga ni mogoče domnevati.2 Pritožbeno sodišče se zato strinja s pritožnico, da njene izjave, da za B. B. predlaga ustavitev postopka in da zoper A. A. predlog za izrek vzgojnega ukrepa nadomešča z obtožnico, ni mogoče razumeti kot umik obtožnega akta in je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu napačna.

7. Ob tem je potrebno ugotoviti, da ZKP ne pozna „nadomeščanja“ obtožnih aktov. ZKP ureja vložitev novega obtožnega akta, kot je to primeroma pri spremembi obtožbe (tretji odstavek 344. člena ZKP) ali pri vložitvi obtožnega akta po zavrženju predloga za izrek varnostnega ukrepa (šesti dostavek 492. člena ZKP). Ne ureja pa „nadomestitve“ prejšnjega obtožnega akta z novim brez ustreznega ravnanja upravičenega tožilca. Zgolj iz izraza „nadomestiti“ ni razvidno, v katerem delu in s kakšno vsebino je državna tožilka želela "napraviti nadomestitev“. Sodišče prve stopnje bi zato moralo državno tožilko pozvati k pojasnilu oziroma ustreznemu ravnanju, ni pa imelo zakonske podlage za domnevanje umika obtožnega akta.

8. Pritožnica spremembo v starosti A. A. in B. B. razume na način, da se mora proti A. A. (za B. B. je predlagala ustavitev postopka) voditi redni postopek. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da posebnosti določene v XXVII. poglavju ZKP veljajo za mladoletne storilce kaznivih dejanj, ki ob uvedbi postopka oziroma ob sojenju še niso stari 21 let (prvi odstavek 451. člena ZKP), kasneje pa ne več. Vendar pri tem državna tožilka ne upošteva, da se je redni postopek (z omejitvami 456. člena ZKP) proti A. A. in B. B. vodil že zaradi združitve s postopkom zoper polnoletnika.3

9. Ob tem pa je treba upoštevati določbe kazenske materialne zakonodaje. Kazenski zakonik (KZ) v drugem odstavku 70. člena določa, da se posebne določbe, ki veljajo za mladoletne storilce kaznivih dejanj, pod pogoji, določenimi v KZ, uporabljajo tudi za polnoletne, kadar se jim sodi za kazniva dejanja, ki so jih storili kot mladoletniki (drugi odstavek 70. člena KZ). To pomeni, da je starost storilca, ob storitvi kaznivega dejanja, nespremenljivo in odločilno dejstvo, od katerega je odvisen izrek vzgojnega ukrepa ali kazni. S potekom časa se storilcu, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja mladoleten, ne more izreči strožja sankcija, kot je bila predpisana ob storitvi kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 93. člena KZ pa se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik in ki je med sojenjem dopolnil enaindvajset let, izreči namesto mladoletniškega zapora zapor ali pogojna obsodba. Zakon v takem primeru dopušča izrek zapora oziroma pogojne obsodbe namesto mladoletniškega zapora (89. člen KZ), ki je predviden za kazniva dejanja, za katera je z zakonom predpisana kazen zapora petih ali več let, če zaradi narave in teže dejanja in zaradi visoke stopnje kazenske odgovornosti ne bi bilo upravičeno izreči vzgojnega ukrepa (prvi odstavek 89. člena KZ), vendar se tudi v takem primeru storilcu lahko odmeri kazen le do tiste mere, kot znaša največja dovoljena mera kazni mladoletniškega zapora.4 Sodišče ima tudi v tem primeru oportunitetno pooblastilo, da ne izrabi te možnosti in ne izreče nobene kazenske sankcije, čeprav so izpolnjeni zakonski pogoji zanjo.5

10. Državno tožilstvo lahko proti mladoletniku, za katerega obstaja utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, vloži predlog za izrek vzgojnega ukrepa ali predlog za kaznovanje. Gre za obtožni akt tožilstva, ki mora, poleg identifikacijskih podatkov mladoletnika, opisa dejanja, dokazov, iz katerih izhaja, da je mladoletnik storil kaznivo dejanje, obrazložitve in ocene mladoletnikove duševne razvitosti, vsebovati tudi predlog, naj se mladoletnik kaznuje oziroma zanj uporabi vzgojni ukrep (drugi odstavek 474. člena ZKP). V konkretnem primeru je državna tožilka proti mladoletnemu A. A. in B. B. vložila predlog za izrek vzgojnega ukrepa. Če državna tožilka ocenjuje, da predlagani vzgojni ukrep ni ustrezna reakcija na ravnanje, ki se očita A. A., lahko svoj predlog spremeni in predlaga izrek strožje kazenske sankcije. Nikakor pa potek časa in dosežena višja starost mladoletnika ne more biti razlog za formalno „nadomestitev“ že vloženega predloga za izrek vzgojnega ukrepa z obtožnico in s tem povzročiti poslabšanje procesnega položaja mladoletnika, ki je tekom postopka že dosegel starost triindvajset let. 11. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi državne tožilke, zato je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo nadaljevati kazenski postopek po vloženih obtožnih aktih. Državna tožilka pa bo svojo morebitno drugačno videnje dejanskega stanja ali ustreznosti predlaganih sankcij morala spremeniti v okviru vloženih obtožnih aktov.

1 Glej Štefan Hrovat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, člen 293 in 357, točka 4. 2 ZKP izjemoma domneva umik obtožnega akta oziroma predloga za pregon ob izkazani pasivnosti zasebnega tožilca ali oškodovanca kot tožilca (306. člen ZKP). 3 Štefan Hrovat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, člen 456, točke 10.-13. 4 Prof. dr. Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, člen 93, točka 6. 5 Ibidem, točka 5.