Jedro

Enako kot v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi mora delodajalec tudi v primeru ugotovitve neutemeljenosti odpovednega razloga vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonite odpovedi. Zato je delavec, ki je v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 90. členu ZDR podpisal ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi, upravičen do odškodnine v višini razlike v plači po stari in novi pogodbi o zaposlitvi (čeprav je prva pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s podpisom nove), saj podpis nove pogodbe o zaposlitvi (zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz neutemeljenega razloga) ne pomeni, da je delavec pristal tudi na oškodovanje zaradi nižje plače na novem delovnem mestu.

Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe (ki vsebuje le neto zneske, ali pa mesečne bruto in obenem neto zneske) ni v skladu s predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V izreku sodbe je zato potrebno navesti le mesečne bruto zneske (plač, nadomestil ipd.) in delodajalcu naložiti v plačilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti neto zneskov, izračunanih po obračunu oziroma odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih (po višini v izreku sodbe določenih) mesečnih bruto zneskov.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki II. izreka, tako da se glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati 135.685,18 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske, obračunane od naslednjih mesečnih bruto zneskov: mesečni bruto zneski (v EUR): zapadlost :

4.803,93 6. 7. 2009

4.511,73 6. 8. 2009

4.672,70 6. 9. 2009

4.743,34 6. 10. 2009

4.743,34 6. 11. 2009

4.687,83 6. 12. 2009 477,66 6. 12. 2009

4.045,38 6. 1. 2010

1.794,99 6. 2. 2010

4.748,07 6. 3. 2010

5.091,79 6. 4. 2010

4.834,00 6. 5. 2010

4.662,14 6. 6. 2010

4.748,07 6. 7. 2010

4.576,21 6. 8. 2010

5.005,86 6. 9. 2010

5.005,86 6. 10. 2010

5.005,86 6. 11. 2010

4.785,60 6. 12. 2010

4.372,53 6. 1. 2010

5.021,11 6. 2. 2011

4.413,10 6. 3. 2011

4.585,29 6. 4. 2011

4.400,71 6. 5. 2011

4.996,47 6. 6. 2011

4.824,01 6. 7. 2011

4.091,46 6. 8. 2011

4.617,86 6. 9. 2011

4.118,47 6. 10. 2011

3.931,27 6. 11. 2011

2.995,25 6. 12. 2011 372,27 6. 12. 2011 ter zakonske zamudne obresti od neto mesečnih zneskov od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače (po višini določene neto zneske razlik v plači), se zavrne.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: - zavrglo tožbo v delu primarnega in podrednega zahtevka, ki se glasi: "Ugotovi se neutemeljenost odpovednega razloga, zaradi katerega je tožena stranka odpovedala tožeči stranki individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "direktorja sektorja za trženje", sklenjeno 24. 6. 2005, s pripadajočimi aneksi," (I. točka izreka); - razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati 135.685,18 EUR bruto, poravnati davke in prispevke, tožniku pa izplačati 60.358,12 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih neto zneskov, navedenih v izreku sodbe in sklepa (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati boniteto za uporabo službenega avtomobila v znesku 5.412,19 EUR bruto, odvesti davke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2013 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun 400.823,03 EUR bruto, plačilo davkov in prispevkov in izplačilo neto zneska s pp (IV. točka izreka); - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 4.170,62 EUR v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (V. točka izreka sodbe in sklepa).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki - tožeča stranka zoper IV. točko in zavrnilni del V. točke sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, tožena stranka pa zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (II., III., V. točko izreka sodbe in sklepa). V pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge, to je zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlagata spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Glede na sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 612/2011 z dne 14. 9. 2012 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 39/2013 z dne 28. 5. 2013, je predmet tega delovnega spora le še odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, vendar pa tožnikov zahtevek ni utemeljen, saj tožnik do kakršnekoli odškodnine ni upravičen.

Glede povzetka sodišča, da izpodbijana sodba temelji na izračunih, podanih v izvedenskem mnenju z dne 11. 11. 2013 oz. popravku, ki ga je izvedenec predložil na naroku, ter na več mestih navedeno okoliščino, da tožena stranka ni imela pripomb zoper končno mnenje izvedenca, tožena stranka navaja, da to sicer drži, vendar pa to nikakor ne pomeni, da se je tožena stranka strinjala s tem, da tožniku izračunani zneski tudi gredo. Sodni izvedenec je izračun podal na osnovi navodil prvostopenjskega sodišča, zoper njegovo mnenje tožena stranka ni uveljavljala posebnih pripomb, je pa ob tem ves čas izrecno argumentirano opozarjala na to, da tožniku izračunani zneski ne gredo. Sodišče se ne more sklicevati na to izvedensko mnenje oz. ga na noben način ne more šteti kot nespornega v smislu, da je tožena stranka priznavala, da ti zneski tožniku tudi pripadajo, saj to nikakor ne drži. Sodišče prve stopnje navaja, da je pri napotkih izvedencu sledilo napotilom pritožbenega sodišča, da je tožnik upravičen do odškodnine v višini prikrajšanja pri plači in drugih pravicah iz delovnega razmerja, vendar pa dejansko ni bilo tako, saj izvedencu sicer ne bi naročilo, da izračuna razliko v plači glede na prejemke, do katerih bi bil tožnik upravičen, če bi v spornem obdobju delal kot "direktor sektorja trženja" in tudi ne bonitete za službeni avtomobil. Takšna odredba izvedencu predstavlja odstop od tega napotila. Tožena stranka nasprotuje upoštevanju mesečne stimulacije, saj ni mogoče slediti stališču, da bi bil tožnik do nje v vsakem primeru upravičen - za to namreč ni nikakršne podlage, poleg tega pa nasprotuje že samemu namenu tega dela plače, ki je odvisen od uspešnosti posameznega delavca v določenem plačilnem obdobju in delavcu nikakor ne pripada že zgolj zaradi funkcije same. Nepošteno pa je sklicevanje sodišča, da je tožniku stimulacijo v svojem izračunu prikrajšanja priznala tudi tožena stranka, saj je izračune pripravila le iz razloga, ker jo je k temu izrecno pozvalo sodišče, pri čemer je že takrat poudarila, da se ne strinja s stališčem, da tožniku taka razlika v plači pripada. Nepošteno je, da je sodišče tožniku iz naslova stimulacije priznalo znesek, ki predstavlja povprečje stimulacije, ki jo je tožnik prejel v obdobju enega leta pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Iz enakih razlogov tožena stranka izpodbija tudi prisojene zneske iz naslova trinajste plače oz. plačila iz naslova uspešnosti poslovanja tožene stranke. Tudi trinajsta plača je prejemek, ki je vezan na dejansko opravljanje dela na funkciji. Skladno z napotilom drugostopenjskega sodišča teh razlik ni mogoče uvrstiti med pravno priznano škodo, ker so vezane na dejansko opravljanje funkcije. Sodišče tudi ni upoštevalo navedbe tožene stranke, da tožnik pri trinajsti plači sploh ni bil prikrajšan, saj je bila za leto 2010 obračunana za vse delavce na enak način - del iz naslova prisotnosti (fiksna osnova za vse zaposlene), del pa iz naslova ocene nadrejenega. Zato bi tožnik prejel enako trinajsto plačo tudi, če bi bil zaposlen na delovnem mestu "direktor sektorja za trženje", enako pa velja za trinajsto plačo za leto 2009, saj je bila le-ta odvisna od osnovne bruto plače in obenem prisotnosti na delovnem mestu, drugi del pa od ocene nadrejenega. Glede bonitete za uporabo službenega avtomobila v zasebne namene pa tožena stranka ponovno poudarja, da je imel tožnik tudi po pogodbi o zaposlitvi za "svetovalca uprave" pravico do uporabe službenega vozila v službene in zasebne namene, kakor to določa 21. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 in zato do kakršnekoli odškodnine iz tega naslova ne more biti upravičen, saj do prikrajšanja ni prišlo. Iz previdnosti - za primer, da tudi drugostopenjsko sodišče ne bi sledilo temu ugovoru, pa tožena stranka še ugovarja, da bi moralo v vsakem primeru sodišče upoštevati tudi to, da je v spornem obdobju tožnik prejemal povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, medtem ko jih prej ni in za ta znesek tudi znižati eventualno ugotovljeno škodo oz. odškodnino iz tega naslova. Napačno je namreč stališče prvostopenjskega sodišča, da izplačanega povračila stroškov prevoza na delo in z dela ni potrebno odšteti od pripadajoče bonitete. Dejstvo, da je tako pojasnil izvedenec v mnenju in na zaslišanju, ne more biti okoliščina, ki bi tako stališče sodišča opravičevalo, saj to predstavlja pravno vprašanje, o katerem mora odločiti sodišče in ne izvedenec. V primeru uporabe službenega avtomobila v privatne namene od bonitete plača prispevke in dohodnino, zaradi česar prejme nižjo neto plačo - torej kdor ima v uporabi služben avto v privatne namene, prejme nižjo neto plačo, zato je bil tožnikov položaj s tega aspekta boljši. Upoštevajoč navedeno tožena stranka tudi ni dolžna plačati stroškov postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev ugodilnega dela izpodbijane sodbe. V obširnem odgovoru povzema dosedanje odločitve prvostopenjskega in pritožbenega sodišča in izpostavlja, da je bilo v dosedanjem postopku ugotovljeno, da je šlo za odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi, ugotovljena pa je bila neutemeljenost odpovednega razloga, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožniku povrniti škodo po 169. členu OZ. Zmotno je pravno naziranje tožene stranke, da ne nosi nobene odškodninske odgovornosti, ker naj tožniku sploh nikoli ne bi bila podana odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi jasno in nedvoumno obrazložilo pravno in dejansko podlago za ugodilni del sodbe, izvedenskega mnenja pa nikoli ni uporabilo kot temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožena stranka je soglašala s podatki, ki jih je uporabil izvedenec in z njegovim izračunom, očitno pa ne soglaša s temeljem odškodninskega zahtevka, to je dejstvom, da je bil pravnomočno ugotovljen neutemeljen odpovedni razlog, kar pa je glede na pravnomočnost odločitve o temelju v tem pritožbenem postopku nedopustno in brezpredmetno. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo kriterije za določitev popolne odškodnine po 169. členu OZ za obdobje do 23. 11. 2011, čeprav tožnik s tem v zvezi opozarja na svojo pritožbo, v kateri zahteva priznanje popolne odškodnine tudi za obdobje po tem datumu do izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je tožniku s svojim protipravnim ravnanjem preprečila opravljanje del in nalog po individualni pogodbi za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“, zato se ne more sklicevati na to, da tožnik ni upravičen do odškodnine do ravni pravic iz predmetne individualne pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi bilo izplačilo teh pravic vezano na dejansko opravljanje funkcije. Bistvo odškodnine je ravno v tem, da se oškodovancu povrne škoda, to je prikrajšanje zaradi povzročiteljevega protipravnega ravnanja. Stimulacija je sestavni del plače, enako kot tudi dodatki, trinajsta plača in bonitete, zato je vse navedeno potrebno upoštevati pri izračunu prikrajšanja. Glede na predhodno delo in prejemke je logično, da bi bil tožnik tudi v spornem obdobju upravičen tudi do stimulacije in do višje trinajste plače. Odškodnina predstavlja odmeno za škodo in ne odmene za dejansko opravljeno delo. Glede odškodnine iz naslova bonitete za uporabo avtomobila v zasebne namene tožnik izpostavlja, da mu je tožena stranka odvzela avtomobil, ki ga je imel po pogodbi pravico uporabljati v zasebne namene, od tedaj dalje pa mu uporabe službenega avtomobila v zasebne namene ni omogočila in ga je prikrajšala za navedeno boniteto. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožniku ne gre odškodnina iz naslova odvzema bonitete uporabe službenega avtomobila v zasebne namene, ker je tožniku po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec uprave plačevala nadomestilo stroškov prevoza na delo in z dela. Nadomestilo stroškov prevoza ni boniteta, je le dodatna korist, ki jo ima delavec iz naslova pogodbe o zaposlitvi, od katere se plačuje davek. Glede stroškov postopka pa tožnik navaja, da sodna praksa šteje, da gre za spor glede obstoja delovnega razmerja in temu ustrezno določa obveznost plačila stroškov postopka.

Tožnik se v pritožbi zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe ter odločitev o stroških postopka osredotoča zgolj na bistveno dejansko in pravno vprašanje, za koliko časa tožniku pripada izračunano prikrajšanje. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za prikrajšanje v obdobju od 1. 6. 2009 do 23. 11. 2011, to je (zgolj in izključno) za čas veljavnosti "nove" pogodbe o zaposlitvi (tj. od 1. 6. 2009 do 23. 11. 2011), ne pa tudi po njenem prenehanju (tj. za obdobje od 24. 11. 2011 do 10. 12. 2013, to je do dneva odločitve sodišča prve stopnje), ker je sledilo materialno pravno napačnemu napotku višjega sodišča. Takšno pravno naziranje predstavlja napačno uporabo materialnega prava in tudi bistveno kršitev postopka, saj sodišče prve stopnje ni navedlo bistvenih razlogov za svojo odločitev glede navedenega bistvenega pravnega in dejanskega vprašanja. Sodišče je ravnalo v nasprotju z načelom določitve popolne odškodnine po 169. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami - OZ), ki bi jo moralo določiti izhajajoč iz naslednjih dejanskih premis: - tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "direktor sektorja za trženje" iz neutemeljenega odpovednega razloga; - tožnik je sprejel novo/drugo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "svetovalec uprave"; - tožena stranka je nato ukinila delovno mesto „svetovalec uprave“ in tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih oziroma organizacijskih razlogov; - ves ta čas, tj. do vključno sodbe sodišča prve stopnje (in tudi v bodoče), je pri toženi stranki obstajalo delovno mesto "direktor sektorja za trženje", ki bi ga tožnik v primeru, če mu tožena stranka ne bi protipravno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za to delovno mesto, še vedno opravljal in za opravljanje teh del prejemal plačilo in sicer najmanj do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, saj tožena stranka tega delovnega mesta prav nikoli ni ukinila. Drugačna pravna interpretacija, tj. da je tožnik upravičen do razlik v plači, dokler mu je trajala nova pogodba o zaposlitvi, je pravno nekonsistentna in v nasprotju s sodno prakso ter pravno teorijo na področju civilnega prava glede določanja popolne odškodnine po 169. členu OZ. Na strani delavca v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za drugo/novo delovno mesto ni prav nobene odgovornosti ali celo krivde. Zato je vprašanje, zakaj bi moral delavec nositi dvojno breme, ki v celoti in izključno izvira iz delodajalčeve sfere, in je posledica odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz neutemeljenega razloga za prvotno delovno mesto. Za sodišče prve stopnje bi morala biti v dani situaciji ključnega pomena odgovora na vprašanji, ali je ob odločanju sodišča prve stopnje o popolni odškodnini še vedno obstajalo delovno mesto, za katero je delodajalec neutemeljeno odpovedal pogodbo o zaposlitvi delavcu, in ali bi delavec v primeru, če ne bi bila podana neutemeljena odpoved pogodbe o zaposlitvi, še vedno opravljal delo na svojem prvotnem delovnem mestu. Sodna praksa in pravna teorija, ki se nanašata na vprašanje "popolne odškodnine", imata eno skupno točko in sicer vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja za oškodovanca, kot bi ga imel, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, kar v obravnavanem delovnem sporu pomeni vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja tožnika, kot bi ga imel, če mu tožena stranka ne bi neutemeljeno odpovedala pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "direktor sektorja za trženje".

Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ni obravnavalo oz. ugotovilo okoliščin v zvezi s pravno relevantnim dejanskim stanjem, to je v zvezi z vprašanji, ali je pri toženi stranki delovno mesto "direktor sektorja za trženje" v času odločanja sodišča prve stopnje še obstajalo, ali je tožniku prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki iz razlogov na strani delavca ali delodajalca ter ali bi tožnik tudi v času odločanja sodišča prve stopnje lahko še vedno opravljal dela na delovnem mestu "direktor sektorja za trženje", če mu tožena stranka ne bi odpovedala pogodbe o zaposlitvi za navedeno delovno mesto iz neutemeljenega poslovnega razloga. Tožnik je trdno prepričan, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka izhaja nedvoumen pozitiven odgovor na vsa tri vprašanja. Zato bi mu moralo sodišče prve stopnje tudi na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja priznati popolno odškodnino do dneva zaključka glavne obravnave.

Tožnik je v svojih pisnih vlogah obširno utemeljeval pravilno interpretacijo splošnih pravil civilnega prava in instituta popolne odškodnine po 169. členu ZDR, vendar se sodišče prve stopnje glede teh njegovih navedb sploh ni opredelilo, zaradi česar je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev postopka v delovnih sporih.

Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je sodišče zavrnilo plačilo polovice njegovih stroškov postopka. Gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja. Sodišče je neutemeljeno štelo, da je tožnik uspel "le polovično". S svojim tožbenim zahtevkom na ugotovitev nezakonitosti oz. protipravnosti ravnanja tožene stranke v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "direktor sektorja za trženje" je tožnik v celoti uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti celotne pravdne stroške v višini 8.341,25 EUR in ne le polovice teh pravdnih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke sicer vztraja pri svojem stališču, da je treba zavrniti tožbeni zahtevek v celoti in da tožnik tudi za obdobje do 23. 11. 2011, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, ni upravičen do odškodnine. V zvezi s pritožbo tožeče stranke pa izpostavlja, da za čas po tem datumu sploh ni nobene pravne podlage za kakršno koli odškodnino, zato so stališča tožnika zmotna in brez pravne in dejanske podlage, zlasti ker je o tem že zavzelo jasno stališče Višje delovno in socialno sodišče v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 612/2011. Upoštevajoč stališča oziroma razlage tožnika, bi mu pogodbene pravice šle vse življenje. Niti v OZ niti v ZPP, na katera se tožnik sklicuje, ni nobene osnove za tožnikov zahtevek za škodo za obdobje od prenehanja delovnega razmerja dne 23. 11. 2011 do dneva odločitve sodišča prve stopnje, še manj pa za obdobje po izdaji sodbe. Stališče prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča nikakor ni pravno nekonsistentno in v nasprotju s sodno prakso ter pravno teorijo. So pa tožnikove primerjave in njegova stališča povsem neživljenjska in več kot očitno prirejena potrebam tega delovnega spora in pridobitvi čim večje koristi. Tožena stranka ponovno poudarja, da mu pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“ sploh ni bila odpovedana, ampak je prenehala iz razloga, ker sta pravdni stranki podpisali novo pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar so tožnikovi ugovori še toliko bolj neutemeljeni.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja zlasti pritožba tožeče stranke z navedbami, da se sodišče do nekaterih bistvenih vprašanj v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju in jo je mogoče preizkusiti. S temi pritožbenimi navedbami se v bistvu uveljavljajo drugi pritožbeni razlogi, oziroma izraža nestrinjanje z dokazno oceno oz. pravno presojo sodišča prve stopnje.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa je v pretežnem delu tudi materialnopravno pravilna. Le v delu, v katerem je sodišče prve stopnje v izreku sodbe prisodilo tožniku neto zneske prikrajšanja pri nadomestilu plače, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, kar je bilo ugotovljeno v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka ponovno izpostavlja svoje stališče, da tožnik ni upravičen do nobene odškodnine, ker naj tožniku sploh nikoli ne bi bila podana odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“. Stališče pritožbe tožene stranke, da v obravnavanem primeru pogodba o zaposlitvi tožniku sploh ni bila odpovedana, ker je sprejel ponujeno delovno mesto po prenehanju mandata na vodilnem delovnem mestu „direktorja sektorja za trženje“, in da zato ni podlage za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, je zmotno in povsem nesprejemljivo, zlasti glede na vse dosedanje odločitve sodišč prve in druge stopnje ter Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v tem individualnem delovnem sporu (ki so pravnomočne in preverjene tudi v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi). V zvezi z navedenim vprašanjem, ki ga kot spornega ponovno odpira tožena stranka v pritožbi, je pritožbeno sodišče že v sklepu opr. št. Pdp 698/2010 z dne 25. 2. 2011 zavzelo jasno stališče, da je v obravnavanem primeru šlo za odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi, to vprašanje pa je v okviru tega individualnega delovnega spora obravnavalo tudi revizijsko sodišče (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 214/2011 z dne 5. 6. 2012). Isto vprašanje je bilo predmet obravnave tudi v sodbi in sklepu VDSS opr. št. Pdp 612/2011 z dne 14. 9. 2012, s katero je bila med drugim potrjena odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovitve neutemeljenosti odpovednega razloga, zaradi katerega je tožena stranka tožeči stranki odpovedala individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „direktorja sektorja za trženje“ z dne 24. 6. 2005 s pripadajočimi aneksi (o čemer je odločilo tudi VSRS in s sodbo opr. št. VIII Ips 39/2013 z dne 28. 5. 2013 zavrnilo revizijo tožene stranke).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka, s tem ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „direktorja sektorja za trženje“ iz neutemeljenega razloga, ravnala protipravno, in da je tožnik zaradi te neutemeljene odpovedi utrpel materialno škodo v smislu manjše plače in izgube bonitet, ker je podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „svetovalec uprave“ in na tem delu opravljal delo vse do 23. 11. 2011, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Enako kot v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi mora delodajalec tudi v primeru ugotovitve neutemeljenosti odpovednega razloga vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonite odpovedi. Zato je delavec, ki je v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 90. členu ZDR podpisal ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi, upravičen do odškodnine v višini razlike v plači po stari in novi pogodbi o zaposlitvi (čeprav je prva pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s podpisom nove), saj podpis nove pogodbe o zaposlitvi (zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz neutemeljenega razloga) ne pomeni, da je delavec pristal tudi na oškodovanje zaradi nižje plače na novem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je pri odločanju o višini odškodnine upoštevalo prvo (odpovedano) pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „direktorja sektorja za trženje“.

Že v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 612/2011 je pritožbeno sodišče poudarilo, da je zmotno stališče tožene stranke, da tožnik do odškodnine do višine plače po prvi pogodbi ni upravičen, ker v nobenem primeru ne bi opravljal dela direktorja sektorja za trženje po izteku štiriletnega mandata (to je po 1. 6. 2009) in da zato do plače in bonitet za to delovno mesto ne bi bil upravičen. Tožena stranka namreč, kot je pritožbeno sodišče navedlo v citirani sodbi, s tožnikom ni sporazumno uredila njegovega statusa po izteku mandata (s sporazumno sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi ali na drug način), ampak mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz neutemeljenega odpovednega razloga. Zato bi bil tožnik, tudi če dela direktorja sektorja po izteku mandata dejansko ne bi več opravljal, ampak bi bil le v delovnem razmerju za nedoločen čas brez ustrezne pogodbe oz. „razporeditve“ na ustrezno delovno mesto, v vsakem primeru upravičen do (višje) plače po tej pogodbi. Individualna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „direktorja sektorja za trženje“, po kateri je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, namreč v nobenem primeru ne bi „z iztekom časa, to je 31. 5. 2009, prenehala sama po sebi“, saj ni bila sklenjena za določen čas. Kadar se ugotovi, da za odpoved ni bilo utemeljenega razloga, delavec pa je sprejel novo pogodbo o zaposlitvi, je zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca oškodovan oz. prikrajšan pri plači, to škodo pa mu je delodajalec dolžan povrniti po splošnih pravilih civilnega prava v skladu s 184. členom ZDR.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo pravilno in tožniku skladno z načelom popolne odškodnine po 169. členu OZ prisodilo odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Glede na vse do sedaj sprejete odločitve v tem individualnem delovnem sporu in upoštevajoč dejstvo, da je tožnik v obravnavanem primeru ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki (do prenehanja nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „svetovalec uprave“), ni nobenega dvoma več o tem, da je upravičen do odškodnine v višini prikrajšanja pri plači (in drugih pravicah iz delovnega razmerja) za čas veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sprejel in podpisal zato, da je ohranil zaposlitev pri toženi stranki. Zato so povsem brez podlage pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi. Zlasti pa je nesprejemljivo njeno stališče, da se tožena stranka, čeprav zoper izvedensko mnenje ni uveljavljala posebnih pripomb, nikoli ni strinjala s tem, da tožniku izračunani zneski gredo, oziroma da je „ves čas izrecno argumentirano opozarjala na to, da tožniku izračunani zneski ne gredo“.

Pritožba tožene stranke neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki se je pri odločanju o višini odškodnine, do katere je upravičen tožnik, oprlo na mnenje sodnega izvedenca, ki ga je postavilo sodišče v tem individualnem delovnem sporu, na katerega tožena stranka, kot celo sama priznava, tudi ni imela nobenih posebnih pripomb, z mnenjem in izračunom izvedenca pa je soglašala tudi tožeča stranka (čeprav svojega zahtevka ni prilagodila podatkom oziroma izračunom prikrajšanja iz izvedenskega mnenja, kljub spremembi tožbe na naroku za glavno obravnavo dne 10. 12. 2013!). Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje sodnega izvedenca, dopolnjeno ob zaslišanju izvedenca na naroku za glavno obravnavo (l. št. 304 do 307), utemeljeno upoštevalo, ker je izdelano v skladu z navodili, ki so bila dana izvedencu v sklepu z dne 26. 9. 2013. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri opredelitvi vprašanj in navodil sodnemu izvedencu ni sledilo napotilom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa in sodbe (opr. št. Pdp 612/2011), saj to ne drži. Pri pregledu izvedenskega mnenja je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pri izračunu prikrajšanja pri plači za posamezne mesece v letu 2009 prišlo do razlik med vtoževanimi mesečnimi bruto zneski (pripravljalna vloga tožnika z dne 25. 8. 2012, pravilno 2013 – l. št. 259) in bruto (in neto) zneski, ki jih je izračunal izvedenec (Tabela 2a, stolpec 3 v primerjavi s stolpcem 50), tako da so vtoževani bruto zneski npr. za junij 2009 in julij 2009 nižji od v izvedenskem mnenju s strani izvedenca izračunanega bruto prikrajšanja za ta dva meseca. V tem delu bi lahko šteli, da gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Po določbi 3. odstavka 350. člena ZPP namreč sodišče druge stopnje pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke, pritožba tožene stranke pa prekoračitve tožbenega zahtevka ne uveljavlja.

Na podlagi pravilno in strokovno izdelanega izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje tožniku pravilno in v skladu z določbo 169. člena OZ prisodilo vtoževane zneske iz naslova prikrajšanja pri plači, stimulacije (glede na višino povprečne stimulacije, ki jo je tožnik na delovnem mestu „direktorja sektorja za trženje“ prejemal v obdobju maj 2008 do maj 2009), trinajste plače oz. plačila iz naslova uspešnosti poslovanja in bonitet. Tako stimulacija kot tudi trinajsta plača oz. plača iz naslova uspešnosti poslovanja so sestavni del plače delavca in jih je pri izračunu prikrajšanja potrebno upoštevati. Isto velja za boniteto za uporabo službenega avtomobila v zasebne namene, ki prav tako predstavlja korist, ki je tožnik na drugem delovnem mestu ni imel in je zato sestavni del prikrajšanja v okviru popolne odškodnine, ki s povračilom stroškov za prevoz na delo in z dela, ki ga je prejemal tožnik, ko je opravljal delo na delovnem mestu svetovalca uprave, nima nobene zveze, na kar pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke. Vsi prejemki, do katerih bi bil tožnik upravičen, če bi dejansko opravljal delo direktorja sektorja za trženje, so bili pri izračunu odškodnine pravilno upoštevani, zato so pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi neutemeljene.

Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bilo materialno pravo deloma zmotno uporabljeno, ker je sodišče prve stopnje v II. točki izreka sodbe in sklepa sicer izhajalo iz pravilno izračunanega seštevka prikrajšanja iz naslova plače v bruto znesku 135.685,18 EUR, nato pa je napačno in v nasprotju s predpisi, ki določajo obračun plač in plačilo davkov in prispevkov, navedlo tudi skupni pripadajoči neto znesek ter posamezne mesečne neto zneske, ki jih je tožena stranka dolžna izplačati tožniku po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnim obrestmi (Tabela 2a, 50. in 51. stolpec, l. št. 307).

Obračunavanje prispevkov ter dohodnine od plače in nadomestil plače urejata Zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju Slovenije (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012) in Zakon o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji). Davki in prispevki se obračunajo po stopnjah, ki veljajo v času izplačila - 6. odstavek 352. člena Zakona o davčnem postopku (ZdavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji) določa, da se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila. To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve (delovnega razmerja), ter s tem tudi neto zneski (izračunani od pripadajočih bruto zneskov po odvodu davkov in prispevkov), znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe (ki vsebuje le neto zneske, ali pa mesečne bruto in obenem neto zneske) ni v skladu s citiranimi predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V izreku sodbe je zato potrebno navesti le mesečne bruto zneske (plač, nadomestil ipd.) in delodajalcu naložiti v plačilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti neto zneskov, izračunanih po obračunu oziroma odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih (po višini v izreku sodbe določenih) mesečnih bruto zneskov. To velja tudi za obravnavani primer, čeprav so bili v izvedenskem mnenju opredeljeni in izračunani tako bruto kot neto zneski prikrajšanja pri plači. V tem obsegu je torej (zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava) pritožba tožene stranke delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in delno spremenilo II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa tako, da je v izreku sodbe navedlo le mesečne bruto zneske prikrajšanja pri plači, ki so razvidni iz izvedenskega mnenja (l. št. 307), od katerih je potrebno odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar zahteva tožeča stranka več in drugače, pa je zavrnilo. V ostalem pa je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbah 1. odstavka 351. člena, 5. alinee 358. člena ZPP ter 353. člena ZPP.

K pritožbi tožeče stranke: Tožnik v obsežni pritožbi uveljavlja zlasti bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno, saj se vprašanja, ki jih izpostavlja kot bistvena (in se nanašajo na zahtevek za plačilo odškodnine za čas po 24. 11. 2011 do izdaje sodbe dne 10. 12. 2013), nikakor ne nanašajo na odločilna dejstva. O odločilnih dejstvih pa izpodbijana sodba, kot je že navedeno, vsebuje jasne razloge.

V zvezi z istim vprašanjem pa pritožba tožnika sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer izpostavlja, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja, ali je tožnik upravičen do odškodnine za prikrajšanje tudi za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „svetovalec uprave“ zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za čas do vključno sodbe sodišča prve stopnje in tudi v bodoče, sledilo materialno pravno napačnemu napotku Višjega delovnega in socialnega sodišča. Po stališču tožnika je sodišče ravnalo v nasprotju z načelom določitve popolne odškodnine po 169. členu OZ. Stališča tožnika in njegova pravna naziranja v zvezi z navedenim vprašanjem so zmotna. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do razlik v plači oz. do prikrajšanja za čas zaposlitve pri toženi stranki na podlagi ponujene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „svetovalec uprave“, ki jo je tožnik sprejel, ne pa tudi za čas po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, to je po 24. 11. 2011. Po določbi 169. člena OZ sodišče prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi bil tožnik v primeru, kakršen je obravnavani (ko je tožnik po odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“ sprejel ponujeno novo zaposlitev, podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za manj zahtevno delovno mesto „svetovalec uprave“, nato pa je bilo ugotovljeno, da za novo odpoved ni bilo utemeljenega razloga), upravičen do odškodnine za ves čas, dokler pri toženi stranki obstaja delovno mesto „direktor sektorja trženja“. Do odškodnine je namreč upravičen le za čas do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, saj je ugotovilo, da je tožniku na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. I Pd 1403/2013 z dne 20. 2. 2013 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 610/2013 z dne 17. oktobra 2013 tožniku dne 23. 11. 2011 prenehala pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „svetovalec uprave“.

Tožnik je sicer v času po vložitvi pritožbe seznanil pritožbeno sodišče z dejstvom, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. VIII Ips 22/2014 z dne 12. 5. 2014 ugodilo tožnikovi reviziji in razveljavilo v 22. točki te obrazložitve navedeni sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vendar to dejstvo na obravnavo pritožbe v tem individualnem delovnem sporu ne vpliva. Pritožbeno sodišče namreč preizkuša izpodbijano sodbo po stanju na dan njene izdaje. Na dan izdaje izpodbijane sodbe pa je obstajala pravnomočna sodba, po kateri je tožniku dne 23. 11. 2011 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

V okviru postopka v individualnem delovnem sporu, ki se glede na odločitev revizijskega sodišča vodi v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „svetovalec uprave“ iz poslovnega razloga, pa bo lahko tožnik uveljavljal tudi morebitne reparacijske in odškodninske zahtevke, torej tudi odškodninske zahtevke, povezane z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „direktor sektorja trženja“, za čas po 24. 11. 2011. Neutemeljena je tudi pritožba tožnika glede stroškov postopka, saj je odločitev v skladu s 154. in 155. členom ZPP. Pritožbeno sodišče soglaša zlasti s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik v tem sporu uspel do polovice in sicer le glede ugotovitve neutemeljenosti odpovednega razloga, ne pa tudi z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe.