Jedro

Utemeljenega razloga za zavrnitev dokaznega predloga ne more predstavljati navedba, da se je sodišče že prepričalo o nasprotnem ter, da iz drugih dokazov ugotovitve o tem ne izhajajo. Z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga je bila kršena pravica tožnice do sodelovanja v dokaznem postopku, ki je element pravice do izjavljanja.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi dalj časa trajajočega psihičnega nasilja na delovnem mestu (t. i. mobbinga).

Sicer se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi in na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 40.000 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna od 18. 5. 2005 dalje plačati mesečno razliko med neto plačo, do katere bi bila upravičena, če bi delala in se 18. 5. 2005 ne bi invalidsko upokojila, ter invalidsko pokojnino, ki jo tožnica prejema, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrglo je tožbo v delu, v katerem je zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna od datuma izpolnitve pogojev za starostno upokojitev dalje, to je od 18. 9. 2015 dalje, plačevati mesečno razliko med višino starostne pokojnine, ki bi jo tožnica prejemala, če bi se prvič upokojila ob izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino, in invalidsko pokojnino, ki jo prejema. Tožnici je naložilo še plačilo stroškov postopka tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da tožnica ni dokazala nobenega od očitanih protipravnih ravnanj tožene stranke v smislu izvajanja psihičnega nasilja na delovnem mestu, prav tako pa ni dokazala vzročne zveze med nezakonitima odpovedima pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke in nastalo škodno posledico (njenimi psihičnimi težavami oziroma boleznijo).

2. Zoper odločitev o zavrženju dela tožbe se tožnica ni pritožila. Sicer pa je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo in odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je po presoji sodišča druge stopnje pravilno odločilo, da pri očitkih v zvezi z izvajanjem psihičnega nasilja nad tožnico na delovnem mestu ni elementa protipravnosti, pri drugem očitku pa ni pravno relevantne vzročne zveze. Izpodbijana sodba po mnenju sodišča druge stopnje tudi ni obremenjena z zatrjevanimi procesnimi kršitvami.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da Vrhovno sodišče obe sodbi oziroma samo sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne drugemu senatu sodišča prve oziroma druge stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je sodba sodišča druge stopnje neobrazložena, saj tako kot sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Ne drži, da v pritožbi ni konkretizirala bistvene procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Meni namreč, da je jasno in nedvoumno opozorila na neskladje med listinami v spisu in razlogi prvostopenjske sodbe o vsebini teh listin. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev (med drugim) oprlo na mnenje psihologa z dne 14. 10. 2004 in izvedensko mnenje invalidske komisije ZPIZ z dne 18. 5. 2005, iz katerih naj ne bi izhajalo, da je tožničina upokojitev posledica nezakonitih odpovedi, nato pa je brez nadaljnjega raziskovanja dejanskega stanja in izvedbe preostalih dokazov zaključilo, da vzročna zveza ni podana. Takšen zaključek je pravno nedopusten, saj iz mnenja invalidske komisije ZPIZ z dne 18. 5. 2005 izhaja ravno nasprotno, in sicer da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti zaradi depresivne motnje, tožnica pa je postala močno depresivna, ko je izgubila službo, kar več kot očitno kaže na to, da je do nezmožnosti za delo in invalidnosti prišlo zaradi ravnanja toženca. Prav tako je v pritožbi opozorila, da iz mnenja spec. psihiatrinje A. P. z dne 9. 4. 2003 izhaja, da je zaradi izgube službe doživela hude stresne situacije, kar nedvomno potrjuje, da njene psihične težave izvirajo iz nezakonitih odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je sodišče prve stopnje povsem prezrlo oziroma nepravilno interpretiralo zaključek spec. psihiatra L. P. iz poročila z dne 5. 3. 2007, da so neugodni, obremenilni in travmatizirajoči psihosocialni dejavniki – odpoved delovnega razmerja relevantno neugodno vplivali na potek zdravljenja tožničine depresivne motnje. Revidentka nadalje poudarja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zgolj nekatere od dokazov, ki jih je na naroku 3. 7. 2009 predložil toženec, in sicer kot nepotrebne, vse dokaze, ki jih je na istem naroku predložila sama, pa je zavrnilo kot prepozne, s čimer jo je postavilo v neenakopraven položaj. Sodišče prve stopnje je tako kljub prekluziji svojo odločitev oprlo na fotografije s praznovanja tožničinega petdesetega rojstnega dne, pri čemer ni mogoče prezreti, da so bile izjave toženčevega direktorja na zaslišanju 3. 7. 2009 o tem dogodku nedovoljene novote. Stališče pritožbenega sodišča, da naj bi bili na naroku 3. 7. 2009 s strani tožnice predlagani dokazi tudi nepotrebni, je neutemeljeno. Listine, ki jih je želela na tem naroku v spis vložiti tožnica, so bile v neposredni zvezi z zaslišanjem priče J. L., saj bi potrdile njeno izpovedbo in verodostojnost. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnice na naroku 3. 7. 2009 za vpogled v zdravniške izvide J. L. ter korespondenco med tožencem in predsednikom sindikata R. J. tej onemogočilo dokazovanje njenih navedb o neznosnosti razmer pri tožencu. Stališče pritožbenega sodišča, da je tožnica svoje soočenje s pričo P. predlagala zgolj z namenom zavlačevanja, je neutemeljeno in nesmiselno, pri čemer se do pritožbene graje razlogov prvostopenjskega sodišča o nepravočasnosti tega dokaznega predloga sploh ni opredelilo. Sodišči sta z zavrnitvijo dokaznega predloga tožnice za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi pojasnil, ali so njene psihične težave in invalidnost povezani z dvema zaporednima nezakonitima odpovedima pogodbe o zaposlitvi in psihičnim nasiljem na delovnem mestu, tej brez dvoma onemogočili dokazovanje vzročne zveze (sodišče prve stopnje zavrnitve tega dokaznega predloga sploh ni obrazložilo). Sodišče namreč ne razpolaga z znanjem medicinske (psihiatrične) stroke, zato bi moralo postaviti izvedenca s tega področja in šele po pridobitvi njegovega izvida in mnenja odločiti o (ne)obstoju vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo zgolj na mnenje ZPIZ z dne 18. 5. 2005, ki ni izvedensko mnenje v smislu določb ZPP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 277/2006 z dne 11. 9. 2007), tožnica pa je s predložitvijo mnenja spec. psihiatrinje A. P. z dne 9. 4. 2003 in poročila spec. psihiatra L. P. z dne 5. 3. 2007 dokazala neskladje med mnenji strokovnjakov s področja psihiatrije. Revidentka opozarja, da invalidska komisija ZPIZ ni ugotavljala obstoja relevantne vzročne zveze v smislu elementa odškodninske obveznosti, zato bi sodišče moralo izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke. Tožnica je ta dokazni predlog podala pravočasno in v skladu z določili ZPP; dovolj natančno je konkretizirala, katere okoliščine bo ta izvedenec pojasnil. Povsem zgrešeno je stališče sodišča druge stopnje, da je neizvedba dokaza s postavitvijo izvedenca utemeljena tudi zato, ker naj bi obe stranki na zadnjem naroku za glavno obravnavo soglašali, da so bili izvedeni vsi potrebni dokazi. Procesno in materialno vodstvo ter odločanje v sodnih sporih je v celoti v domeni sodnika oziroma senata in stranki ne odločata, kateri dokazi bodo izvedeni; na to lahko eventualno vplivata zgolj tako, da dokaz predlagata ali ga umakneta. Tožnica dokaznega predloga za postavitev izvedenca ni nikoli umaknila, zato ji ob koncu glavne obravnave ni bilo treba izrecno in še enkrat zahtevati, da sodišče opravi svojo zakonsko dolžnost in izvede vse potrebne dokaze. Ugotovitve sodišč nižjih stopenj, da tožnica ni dokazala psihičnega nasilja na delovnem mestu, namernega dodeljevanja neprimernih nalog, prizadetosti zaradi razporejanja na druga delovna mesta ter neprimernega obnašanja nadrejenih in drugih sodelavcev do nje so nepravilne in v nasprotju z izpovedbo tožnice ter prič J. L. in R. J.. Sodišče druge stopnje pa je bistveno kršilo ZPP tudi s tem, ko je glede ostalih pritožbenih navedb zgolj pavšalno navedlo, da na njih ne bo odgovarjalo, ker naj za odločitev v obravnavani zadevi ne bi bile pomembne. Izpodbijane sodbe v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti, saj je neobrazložena; pritožbeno sodišče ni pojasnilo, katere od pritožbenih navedb naj bi bile za odločitev relevantne in zakaj.

4. Revizija je delno nedovoljena, sicer je utemeljena.

5. P omembnejša novost zadnje novele ZPP (1), ki velja tudi v premoženjskih individualnih delovnih sporih (19. in 31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je nova ureditev revizije oziroma njene dopustnosti. Stranke lahko neposredno vložijo revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drug i odstavek 367. člena ZPP ); če ni dovoljena po tem merilu, je dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP).

6. Tožnica je v obravnavanem sporu zahtevala povrnitev nepremoženjske škode iz dveh naslovov, in sicer zaradi dalj časa trajajočega psihičnega nasilja na delovnem mestu (t. i. mobbinga) v znesku 5.000 EUR ter zaradi dveh nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi v znesku 35.000 EUR. Navedena zahtevka imata različno dejansko in pravno podlago. V takšnem primeru se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora, ki je odločilna za presojo (ne)dovoljenosti revizije, določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (2). Poudariti je treba, da pri presoji (ne)dopustnosti tega dela revizije tudi ni mogoče uporabiti izjeme iz petega odstavka 367. člena ZPP, saj odločitev o reviziji ni odvisna od zahtevkoma skupnih pravnih vprašanj, prav tako odločitev o enem zahtevku ni odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Revizijsko sodišče je zato revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu odškodnine zaradi dalj časa trajajočega psihičnega nasilja na delovnem mestu, kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

7. Zaradi zavrženja revizije v omenjenem delu je vsakršna revizijska graja, ki se nanaša na odločitev in razloge sodišč nižjih stopenj v zvezi z dalj časa trajajočim psihičnim nasiljem nad tožnico na delovnem mestu, neupoštevna. Revizijsko sodišče zato ne odgovarja na revizijske očitke procesne narave glede upoštevanja fotografij s praznovanja tožničinega petdesetega rojstnega dne, glede neupoštevanja dokazov z vpogledom v zdravniške izvide priče J. L. in korespondenco med tožencem in predsednikom sindikata R. J. ter

glede neizvedbe dokaza s soočenjem priče P. s tožnico.

8. V ostalem delu je revizija dovoljena. Zahtevkoma za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitih odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v višini 35.000 EUR) in za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (v višini 17.059,33 EUR) so namreč skupna pravna vprašanja, od katerih je odvisna odločitev o reviziji, in je zato mogoče uporabiti izjemo glede seštevka vrednosti iz petega odstavka 367. člena ZPP.

9. Glede očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je treba pojasniti, da je omenjena kršitev (t. i. protispisnost) podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen .

V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ni dovoljeno izpodbijati. V reviziji uvodoma navedene kritike dokazne ocene mnenja invalidske komisije ZPIZ z dne 18. 5. 2005 in mnenja psihologa z dne 14. 10. 2004, podane pod preobleko opisane procesne kršitve, zato ni bilo mogoče upoštevati.

10. Izpodbijana sodba nadalje zadosti zahtevanemu standardu obrazloženosti (3).

Obseg odgovora sodišča druge stopnje je odvisen predvsem od narave pritožbenega napada. Tožnica je v pritožbi (kot sedaj v reviziji) v pretežni meri grajala prvostopenjsko dokazno oceno, čemur je dodala še očitke nekaterih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Do teh se je pritožbeno sodišče opredelilo, sicer pa potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje. N i nujno, da sodba sodišča druge stopnje odgovarja prav na vsako posamično pritožbeno navedbo oziroma pravni argument stranke posebej. S odišče druge stopnje se je dolžno opredeliti le do tistih pritožbenih navedb, ki so dopustne in po njegovi presoji bistvenega pomena za odločitev.

11. Je pa revizija utemeljena v delu, kjer graja neizvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki ga je tožnica predlagala za dokazovanje vzročne zveze. Po stališču sodišča druge stopnje za postavitev tega izvedenca ni bilo potrebe (4), in sicer zato, ker naj ugotovitve o tem, da je depresivna motnja pri tožnici (kot glavni razlog za njeno invalidsko upokojitev) posledica nezakonitih odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne bi izhajale iz mnenja ZPIZ z dne 18. 5. 2005, zaključka o tem naj ne bi imel tudi izvid lečeče specialistke z dne 9. 4. 2003 oziroma, ker naj bi ugotovitve izvedenke psihiatrinje sodišča v socialnem sporu, vodenem pod opr. št. Ps 2507/2004, potrjevale neobstoj vzročne povezanosti med nezakonitima odpovedima pogodb zaposlitvi in tožničinimi psihičnimi težavami.

12. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP (tudi pravica do izjave), ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek; stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, pri čemer ta obveznost ni absolutna. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem (5). Zgoraj povzeto stališče pritožbenega sodišča temelji ravno na tem argumentu, pri čemer se hkrati opira na dokaze, za katere samo ugotavlja, da iz njih ugotovitve glede vzročne zveze ne izhajajo. Za te dokaze obenem velja tudi ugotovitev, da po svoji naravi za presojo vzročne zveze v konkretnem primeru tudi niso primerni. Razlogi za zavrnitev dokaza z izvedencem zatorej niso utemeljeni. Z neupravičeno zavrnitvijo (po oceni revizijskega sodišča tudi dovolj substanciranega) dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke za ugotavljanje vzročne zveze med nezakonitima odpovedima pogodbe o zaposlitvi in tožničinimi psihičnimi težavami sta sodišči nižjih stopenj kršili pravico tožnice do sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Ugotovljena kršitev je narekovala razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje (in posledično njuno odločitev o stroških postopka) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje (prvi odstavek 379. člena ZPP), ki naj v novem sojenju navedeno procesno kršitev odpravi in ponovno presodi, ali so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. V zvezi s tem je treba le omeniti, da se glede na omejenost revizijskega preizkusa izpodbijane sodbe (prim. 371. člen ZPP) Vrhovno sodišče v presojo, ali je v konkretnem primeru nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi res mogoče šteti že za protipravno ravnanje v smislu, ki ga tej predpostavki splošnega civilnega delikta določa odškodninsko pravo , ni spuščalo.

14. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D); Ur. l. RS, št. 45/2008. Op. št. (2): Pri čemer je dodati, da se pri tem kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP).

Op. št. (3): Opredeljenem na primer v sodbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 2/2005 z dne 18. 9. 2007. Op. št. (4): Dodaten argument sodišča druge stopnje, da je bila izvedba dokaza z izvedencem nepotrebna tudi zato, ker sta stranki na zadnjem naroku soglašali, da so bili z izjemo predloga za soočenje priče Plantana in tožnice, izvedeni vsi potrebni dokazi, tudi ni utemeljen. Dokazni predlog kot procesno dejanje stranke je sicer mogoče preklicati, vendar mora biti preklic izrečen in se ne more presumirati. Pogoju izrecnosti pa v omenjeni procesni situaciji ni bilo zadoščeno.

Op. št. (5): Prim. tudi Galič v Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 56.