Jedro

Pri presoji pravnih posledic neupoštevanja ugovora vesti v zvezi s kaznivimi dejanji iz poglavja kaznivih dejanj zoper oborožene sile KZ SFRJ ni mogoče izhajati iz sedanje ureditve pravice od ugovora vesti, marveč iz ureditve tega vprašanja v času storitve kaznivega dejanja in ocene (v postopkih revizije po ZPKri) ali je bila ta ureditev taka, da je mogoče trditi, da izpodbijana sodba temelji na zakonu, ki je bil zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Izrek

Zahteva obsojenega J.C. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvo.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo Vojaškega sodišča v Zagrebu z dne 11.11.1980 je bil J.C. za kaznivo dejanje odklonitve sprejema in uporabe orožja po 1. odstavku 202. člena KZ SFRJ obsojen na tri leta zapora.

Zoper to sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti na osnovi 420. in 560. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP - G, Ur. l. RS, št. 101/2005) brez navedbe kršitev zakona, ki jih je mogoče uveljavljati v zahtevi in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ga po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka K.U. je na zahtevo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ker zatrjevane kršitve materialnega in procesnega zakona niso podane, status političnega zapornika pa s takšnimi kršitvami ni povezan. V času storitve kaznivega dejanja je po takrat veljavni kazenski zakonodaji vojaška oseba bil tudi vojak, ki služi vojaški rok (5. odstavek 113. člena KZ SRFJ). Ugovora vesti zoper vojaško dolžnost pa ni mogoče šteti kot kršitev Ustave Republike Slovenije za odločitve, ki so bile sprejete pred njeno uveljavitvijo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji zgolj na kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve; to pomeni, da morajo biti zatrjevane kršitve v zahtevi jasno opredeljene in obrazložene, sicer preizkus ni mogoč. Temu zakonskemu kriteriju ni zadoščeno v tistem delu zahteve, kjer se vložnik neobrazloženo in nedoločno sklicuje na kršitve 1. odstavka 202. člena KZ SFRJ, ki da ni kaznivo dejanje, ter na kršitve načela zakonitosti, varstva človekovih pravic in načela humanosti. Zato Vrhovno sodišče teh navedb ni moglo preizkusiti.

Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedbe v zahtevi, da obsojenec kot civilna oseba ni mogel biti kazensko odgovoren za kaznivo dejanje in da ni podan direktni naklep glede na njegovo "izjavo" (s katero je kot "Jehova priča" izrazil svoje versko prepričanje), po vsebini sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja in jih zato Vrhovno sodišče ni presojalo.

Trditve zahteve, da opis kaznivega dejanja predstavlja prepis zakonskega besedila, da nima zakonskih znakov in da zlasti naj ne bi bila opisana prepovedana posledica, prav tako niso utemeljene. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je opis jasen in določen, da so v njem navedena vsa dejstva in okoliščine, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja in da ima torej vse potrebne zakonske sestavine (člen 269 v zvezi s členom 359 ZKP). Iz opisa je razvidna tudi prepovedana posledica, čeprav ni zaznavna navzven. Pri obravnavanem kaznivem dejanju (formalno kaznivo dejanje) prepovedane posledice ni mogoče ločiti od same izvršitve, to je od naklepne odklonitve sprejema orožja, s čimer je kaznivo dejanje tudi dokončano. Nepravilno je tudi obsojenčevo stališče, da ni imel statusa vojaške osebe, ki je edina lahko storilec obravnavanega kaznivega dejanja. Po 5. odstavku 113. člena KZ SFRJ se za vojaško osebo šteje (tudi) vojak, ki služi vojaški rok. Po takratni sodni praksi je bila to tudi oseba, ki je prisilno privedena v vojaško enoto, četudi še ni bila v uniformi in ni dala slovesne izjave.

Ostale navedbe zahteve je mogoče strnjeno povzeti v naslednjih ugotovitvah: KZ SFRJ (konkretno določba 202. člena), po katerem je bil obsojen, je bil v nasprotju z načeli in pravili pravne države, ker ni priznaval "ugovora vesti", medtem ko ga veljavna ustava in nekateri zakoni (Zakon o vojaški dolžnosti, Zakon o popravi krivic - ZPKri) priznavajo, saj je tudi njemu bil priznan status političnega zapornika po Zakonu o popravi krivic. Vložnik zahteve trdi, da je bil obsojen zaradi svojega verskega prepričanja kot "Jehova priča". KZ SFRJ (člen 202) je skoraj v nespremenjeni obliki povzel vsebino 34. člena Zakona o vojaških kaznivih dejanjih (Ur. l. SFRJ, št. 107/48) zato meni, da je bil materialni zakon zlorabljen in uporabljen v nasprotju s pravili in načeli pravne države in da so podani razlogi iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je že v sodbi z dne 11.12.2003, opr. št. I Ips 307/2003 ter v odločbah, ki so ji sledile, zavzelo stališče o pomenu in pravnih posledicah ugovora vesti v zvezi s kaznivim dejanjem neodzivanja vabilu in izogibanju vojaški službi po 1. odstavku 214. člena takrat veljavnega KZ SFRJ. Razloge, ki jih je s tem v zvezi navajalo, je mogoče smiselno upoštevati tudi v konkretnem primeru, čeprav gre za kaznivo dejanje odklonitve sprejema in uporabe orožja po 202. členu KZ SFRJ, torej drugo kaznivo dejanje, vendar še vedno iz poglavja kaznivih dejanj zoper oborožene sile. Zato so v nadaljevanju iz odločb povzeti bistveni poudarki, ki so relevantni za odločitev o predmetni zadevi.

Pri presoji pravnih posledic neupoštevanja ugovora vesti v zvezi z obravnavanim kaznivem dejanjem ni mogoče izhajati iz sedanje ustavne zakonske ureditve pravice od ugovora vesti, marveč iz ureditve tega vprašanja v času storitve kaznivega dejanja in ocene (v postopkih revizije po ZPKri) ali je bila ta ureditev taka, da je mogoče trditi, da izpodbijana sodba temelji na zakonu, ki je bil zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Določba 1. odstavka 34. člena Zakona o vojaških kaznivih dejanjih (Ur. l. SFRJ, št. 107/48), ki jo vložnik zahteve primerja s kaznivim dejanjem po 202. členu KZ SFRJ, je nedvomno bila diskriminatorna do tistih vojaških oseb, ki so se izmikale vojaški službi zaradi verskega ali kakšnega drugega osebnega prepričanja. Na ta način je zakonodajalec take vojaške osebe za razliko od ostalih, ki so se izmikale vojaški službi, neupravičeno obravnaval različno in s pravnega vidika nedopustno neenako.

Določba 1. odstavka 202. člena KZ SFRJ po kateri je bil obsojen, ni diskriminatorna, saj inkriminira odklonitev sprejema in uporabe orožja vsake vojaške osebe, ne glede na njeno religiozno, ideološka ali kakšno drugo prepričanje. Zlasti v tem pogledu se primerjani kaznivi dejanji bistveno razlikujeta in nikakor nista "skoraj" enaki, kot trdi vložnik zahteve.

V času storitve kaznivega dejanja je po takratni pravni ureditvi veljala splošna vojaška obveznost, ne glede na že omenjena prepričanja vojaških obveznikov; pravica do sklicevanja na ugovor vesti takrat ni bila priznana nikomur. Tudi sedaj veljavna ustavna in zakonska ureditev državljanov ne odvezuje od sodelovanja pri obrambi države, saj ga nihče, ki je za obrambo sposoben, ne more biti oproščen. Je pa tistim, ki zaradi religioznih ali drugih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti, omogočeno, da sodelujejo pri obrambi države na drug način (2. odstavek 123. člena Ustave, 38. člen Zakona o vojaški dolžnosti).

Kazensko sankcioniranje kršitve ustavnih in zakonskih zapovedi v zvezi z opravljanjem vojaške obveznosti po takratni zakonodaji ni bilo posebej usmerjeno proti pripadnikom določene skupine zaradi njihovega (drugačnega) prepričanja; temelj kaznovanja je bila opustitev ustavnih in zakonskih dolžnosti v zvezi z opravljanjem vojaških obveznosti.

Tudi okoliščina, da je bil obsojencu priznan status političnega zapornika po ZPKri za presojo protipravnosti obravnavanega kaznivega dejanja ni relevantna, saj gre za vsebinsko različna postopka. Na to kaže tudi določba 1. odstavka 37. člena ZPKri (Novela ZPKri-D), po kateri sklep o priznanju statusa političnega zapornika ni zakonska podlaga za brisanje obsodbe iz kazenske evidence ter za uveljavljanje drugih pravic, ki jih Zakon o kazenskem postopku daje neopravičeno obsojenim osebam.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ne vidi podlage za predlagano spremembo pravnomočne sodbe Vojaškega sodišča. Kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve, namreč niso podane. Dejstva, da obsojenčevi razlogi glede verske opredelitve v kazenskem postopku niso bili upoštevani pa tudi ni mogoče razlagati kot zlorabo materialnega zakona (torej kot uporabo pravne norme nasprotno njenemu namenu) in tudi ne kot uporabo zakona v nasprotju z načeli in pravili pravne države, ki ugovora vesti takrat za vse enako ni priznavala in ga marsikje še danes ne prizna, saj po določbah in razlagi Evropske konvencije za človekove pravice pravica do ugovora vesti ni zagotovljena.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbah 98 a. člena, in 4. odstavka 95. člena ZKP.