Jedro

Dodelitev BPP se presoja za vsak posamezen primer posebej in glede na okoliščine, ki izhajajo iz narave spora. Ker ZBPP pri dodeljevanju BPP izhaja iz načela enakopravnosti, kot predpostavke za dodelitev BPP pa predpisuje izpolnjevanje določenih pogojev in načelo pravičnosti, te pravice ni mogoče posploševati in je tudi ni mogoče priznavati na način kot to neutemeljeno navaja tožnik v tožbi. Po presoji sodišča tako tudi ni bila storjena nobena od kršitev ustavnih pravic, na katere se tožnik sicer sklicuje, še posebej ob dejstvu, da tudi sicer določno ne navaja, katere ustavne kršitve in na kakšen način so mu bile storjene.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo A.A. (tožnika v tem sporu) za odobritev brezplačne pravne pomoči (dalje BPP) kot neutemeljeno. Navaja določbe členov od 11 do 24 Zakona o brezplačni pravni pomoči (dalje ZBPP), ko mora prosilec za dodelitev le te kumulativno izkazati, to je dva pogoja in sicer finančno materialni kriterij oziroma tako imenovani subjektivni kriterij, katerega sodišče presoja na podlagi listinskih dokazil o finančnem in materialnem položaju in objektivni kriterij v skladu z določilom 24. člena ZBPP.

Tožnik v prošnji za BPP navaja, da zaproša za BPP zaradi vložene tožbe na nedopustnost izvršbe. Iz predložene tožbe z dne 16. 8. 2010 izhaja, da naj bi prosilec pred Okrajnim sodiščem v Celju zoper B. d.o.o. vložil tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. V tožbi navaja, da mu je bila s strani nasprotnega udeleženca neupravičeno povzročena škoda zaradi vlaganja izvršbe. Uveljavlja vse ugovore, ki jih ima zaradi nedopustnosti izvršbe zaradi neplačevanja najemnine v znesku 396,43 EUR. V nadaljevanju tožena stranka navaja vse navedbe tožnika iz tožbe, ki jih sodišče v sodbo ponovno ne povzema. Pred Okrajnim sodiščem v Celju je pod številko In 347/2010 (številka izvršitelja I 2010/3185) v teku izvršilni postopek na predlog upnika B. d.o.o. zoper prosilca kot dolžnika zaradi izpraznitve in izročitve stanovanja na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Celju številko P 546/2006 z dne 26. 9. 2008. Predlagano izvršbo je sodišče dovolilo s sklepom o izvršbi opr. št. In 347/2010 z dne 20. 5. 2010. Zoper izdani sklep o izvršbi je prosilec kot dolžnik in tudi po pooblaščencu dne 9. 7. 2010 vložil ugovora. Dne 18. 8. 2010 je prosilec še vložil predlog za odlog izvršbe. V 59. členu ZIZ je določeno, da lahko dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drugi postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med stranka sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev. S tožbo na nedopustnost izvršbe lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatev, ki je ugotovljena v izvršilnem naslovu. Tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe je dovoljena samo v povezavi z ugovornim postopkom. Pogoj za njeno dovoljenost je predhodni ugovor zoper sklep o izvršbi. Tožba je dovoljena samo takrat, ko je izvršilno sodišče o ugovoru odločilo na podlagi dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev (ne pa tudi izvršilni naslov), ta sredstva pa so bila med strankama sporna. Mogoče je uveljavljati t.i. opozicijske ugovore in sicer, da je terjatev iz izvršilnega naslova prenehala obstajati na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti sodne odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave kot izvršilnega naslova, da je upnik odložil izpolnitev terjatve za čas, ki še ni potekel, ali da je terjatev zastarala. Ker izvršilno sodišče še ni odločilo o ugovoru prosilca kot dolžnika, je tako prošnja prosilca za BPP zaradi vložitve tožbe na nedopustnost izvršbe preuranjena in je prosilec kot dolžnik v izvršilnem postopku še ne more vložiti, zato je zadeva očitno nerazumna in nima verjetnega izgleda za uspeh. V skladu z zgoraj citiranim 59. členom ZIZ lahko dolžnik takšno tožbo namreč vloži v roku 30. dni od pravnomočnosti sklepa o ugovoru. Četudi bi dolžnik imel možnost vložiti takšno tožbo s predloženo tožbo v pravdnem postopku, najverjetneje ne bi uspel, zato je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh tudi iz tega razloga. S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe ne more izpodbijati obstoja in višine terjatve, ki je bila ugotovljena z izvršilnim naslovom, temveč lahko izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe. Prosilec s tožbo predvsem ugovarja terjatvi, ki je ugotovljena z izvršilnim naslovom in sicer s pravnomočno in izvršljivo sodbo Okrajnega sodišča v Celju številka P 546/2006 z dne 26. 9. 2008, kar pa ni razlog za izpodbijanje dopustnosti izvršbe. Prav tako prosilec kot dolžnik najverjetneje ne bi uspel s pobotnim ugovorom, kar je sicer ugovorni razlog prenehanja obveznosti, saj njegova terjatev ne izpolnjuje pogojev za pobot, v skladu z določili Obligacijskega zakonika.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi morala tožena stranka pri presoji sporne zadeve v pravdi, ki je potekala pod številko P 546/2006 in na podlagi katere je bila zaradi neizvedenih in neupoštevanih dokazov s strani tožnika izdana pravnomočna odločba, s katero zoper tožnika v izvršilnem postopku uveljavlja izpraznitev stanovanja in posledično deložacijo, nujno upoštevati naravo samega postopka, za katero tožnik BPP potrebuje. Gre za postopek življenjskega pomena, tožnik nima kam, nima drugega nadomestnega stanovanja in ravno iz tega razloga bi mu morala biti nudena pomoč preko pooblaščenca odvetnika. V sodnem postopku gre za takšen postopek, ki je v Republiki Sloveniji posebej z zadnjima novelama postal tako kompleksen, da posameznik, ki ni pravni strokovnjak in v postopku nima finančnih možnosti za angažiranje odvetnika, nima nobenih možnosti za uspešno uveljavljanje tožbenega zahtevka. Zato je kot tožnik vložil laično tožbo le z namenom, da se zadrži sam postopek deložacije, in da do nje ne pride. V postopkih veljajo stroga pravila o razpravnem načelu, rokih, prerekanju navedb, dopustnosti navajanja novih dejstev in dokazov zgolj do določene faze v postopku, to je do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. V vseh teh postopkih in pravilih se ne spozna, zato je tudi zaprosil, da mu sodišče po že vloženi tožbi dodeli pravnega strokovnjaka. Sodišče, ki sodi v zadevi bi moralo biti ves čas nepristransko in se ne sme in ne more postaviti v vlogo pomočnika, katerekoli izmed pravdnih strank, saj bi bilo s tem kršeno razpravno načelo in hkrati temeljna zahteva o neodvisnosti sodišča. V kolikor se njemu kot tožniku, v tem primeru BPP ne bo zagotovila, mu bo strokovno zastopanje v pravdi onemogočeno, s tem pa kakršnekoli vsebinska možnost, da bo njegovemu tožbenem zahtevku ugodeno. Ker je Republika Slovenija vsakemu posamezniku dolžna zagotoviti možnost učinkovitega varstva njegovih pravic v sodnem postopku, bi morala zagotoviti bodisi, da bi bil pravdni postopek tak, da povprečnemu pravno neukemu človeku omogoča uveljavljanje njegovih pravic. Ne more uveljaviti pravice niti v postopku dokazovanja zmote, ki jo je naredilo Okrožno sodišče v postopku P 546/2006 in Okrajno sodišče v Celju v postopku In 347/2010, ko je odločilo, da kljub vsem navedbam dokazovanja njega kot tožnika deložira iz stanovanja in mu s tem onemogoči tudi normalno bivanje, predvsem pa, da mu onemogoči uveljavljanje pravic. Izpodbijana odločitev upravnega organa in določbe ZBPP so neustavne, ker kršijo določila Ustave RS o enakosti pred zakonom, ki vsebinsko terjajo tudi to, da so enaki primeri obravnavani enako, vsebinsko različni pa različno. Glede na navedeno predlaga, da se tožbi ugodi, in da se izpodbijana odločba odpravi ter se mu povrnejo vsi stroški postopka. Hkrati pa predlaga tudi, da ga sodišče zaradi slabega zdravstvenega in finančnega stanja oprosti plačila sodne takse.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) določa pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP), med katerimi so subjektivni pogoji, ki so vezani na stranko in ki določajo njen finančno premoženjski položaj. Ti se v tem postopku niso presojali glede na to, da je tožena stranka odločitev o neodobritvi BPP tožniku (prosilcu za BPP) odrekla na podlagi določbe 24. člena ZBPP, ki določa, da se upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali v postopku vlagati pravna sredstva. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila vsa dejstva o zadevi in na podlagi teh dejstev in okoliščin tudi uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih okoliščin ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na samo dejansko stanje zadeve, ki je predmet izvršilnega postopka, kot tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na neenakost možnosti strokovnega zastopanja v pravdnem postopku, glede na to, da so vsi ti ugovori zgolj pavšalni in nimajo pravne podlage niti v materialnih, niti v procesnih predpisih. Presoja, ki jo je opravila tožena stranka, se namreč nanaša na pogoje, ki jih predpisuje ZBPP, ne pa na sam izvršilni postopek. Razlaga, kot jo navaja tožnik, bi namreč pomenila, da bi morala biti BPP zagotovljena za vsak civilni postopek, kar pa bi bilo v nasprotju z načelom enakosti. Tudi v drugih sodnih postopkih se dodelitev BPP presoja za vsak posamezen primer posebej in glede na okoliščine, ki izhajajo iz narave spora. Ker ZBPP pri dodeljevanju BPP izhaja iz načela enakopravnosti, kot predpostavko za dodelitev BPP pa predpisuje izpolnjevanje določenih pogojev in načelo pravičnosti, te pravice ni mogoče posploševati in je tudi ni mogoče priznavati na način kot to neutemeljeno navaja tožnik v tožbi. Po presoji sodišča tako tudi ni bila storjena nobena od kršitev ustavnih pravic, na katere se tožnik sicer sklicuje, še posebej ob dejstvu, da tudi sicer določno ne navaja, katere ustavne kršitve in na kakšen način so mu bile storjene.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in je izdana odločba na zakonu utemeljena.

Sodišče ni odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodne takse, glede na to, da se po Zakonu o sodnih taksah, v skladu z določbo 10. člena tega zakona, ta ne plačuje.