Jedro

Pri kaznivem dejanju zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ vrednost zatajene stvari ni znak kaznivega dejanja. To je le pri kaznivem dejanju po 2. in 4. odstavku navedenega člena.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je bilo s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Celju z dne 29.9.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 22.11.2000 kršeno določilo 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 215. člena KZ.

Obrazložitev

Okrožni državni tožilec v Celju je v obtožnem predlogu z dne 1.4.1999 očital A.J., da si je protipravno prilastil tujo premično stvar, ki mu je bila zaupana, tako, da si je od 22.2.1999 dalje v C. obdržal in uporabljal osebni avtomobil Y.K., last F.Š., ki ga je do tega datuma imel v najemu po pogodbi, sklenjeni s podjetjem Š.F. s.p. "Rent a car", ter da je s tem storil kaznivo dejanje zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ.

Okrajno sodišče v Celju je s sklepom z dne 29.9.2000 na podlagi 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 277. člena ZKP odločilo, da se obtožni predlog zavrže. Zoper ta sklep je okrožni državni tožilec vložil pritožbo, katero je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 22.11.2000 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep o zavrženju obtožnega predloga je vrhovni državni tožilec Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je predlagal, da Vrhovno sodišče po določbi 2. odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je bil s pravnomočnim sklepom o zavrženju obtožnega predloga kršen zakon, in sicer 1. odstavek 215. člena KZ ter 1. odstavek 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 277. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 437. člena ZKP lahko sodnik zavrže obtožni predlog, če spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 1. do 3. točki prvega odstavka oziroma v drugem odstavku 277. člena ZKP, če so bila opravljena preiskovalna dejanja, pa tudi iz razloga iz 4. točke prvega odstavka navedenega člena. Iz pravnomočnega sklepa o zavrženju obtožnega predloga je razvidno, da je bil obtožni predlog zavržen iz razloga po 1. točki 1. odstavka 277. člena ZKP, torej zato, ker dejanje, ki je bilo predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, iz razlogov pravnomočnega sklepa o zavrženju obtožnega predloga pa izhaja, da je sodišče ugotovilo, da kaznivo dejanje zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ ni podano zato, ker v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni navedena vrednost prilaščene stvari, to je osebnega avtomobila.

Kaznivo dejanje zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ stori, kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je zaupana. Pritrditi je treba stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da pri kaznivem dejanju po 1. odstavku 215. člena KZ vrednost zatajene stvari ni znak kaznivega dejanja. Vrednost zatajene stvari je namreč eden od znakov kaznivega dejanja zatajitve po 2. odstavku 215. člena KZ, ki mora biti majhna in mora biti tudi storilčev naklep usmerjen na prilastitev stvari majhne vrednosti, vrednost zatajene stvari pa je tudi znak kaznivega dejanja po 4. odstavku 215. člena KZ, ki mora biti velike vrednosti, pri čemer mora biti podan tudi storilčev namen, da si prilasti stvar velike vrednosti. Le v primerih iz 2. in 4. odstavka 215. člena KZ, to je v primeru privilegirane oziroma kvalificirane oblike kaznivega dejanja zatajitve, je torej potrebno, da je v obtožnem aktu navedena tudi vrednost zatajene stvari, medtem ko pri obtožbi za kaznivo dejanje zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ, torej v obtožbi za temeljno obliko tega kaznivega dejanja, katerega je bil v konkretni zadevi obdolžen A.J., vrednost zatajenega predmeta ni znak kaznivega dejanja. Pri tem ni odveč opozoriti tudi na določilo 1. odstavka 354. člena ZKP, po katerem je sodišče vezano le na dejanje, ki je opisano v obtožnem aktu.

Pri obravnavanju zahteve za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena v obdolženčevo škodo, je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 426. člena ZKP, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo, ugotovilo, da je bilo s pravnomočnim sklepom o zavrženju obtožnega predloga kršeno določilo 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 215. člena KZ.