Jedro

Tožnik, ki 23.12.1990 ni bil stalno prijavljen v Sloveniji, ne more pridobiti slovenskega državljanstva po 1. odst. 40. čl. ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ugotovila je, da tožnik 23.12.1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji in tako ne izpolnjuje enega temeljnih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu citiranega zakona.

Tožnik v tožbi navaja, da živi v Kopru že od 1986. leta, ima tam kupljeno stanovanje ter devizna in denarna sredstva v koprski banki. Ob plebiscitu je bil v Kopru, kar lahko potrdijo predlagane priče. Na formalno prijavo stalnega prebivališča ni obračal pozornosti. Ukvarja se s publicistiko in prevajalstvom. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik prijavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji dne 6.5.l99l, kar je bilo ugotovljeno na podlagi vpogleda v računalniško voden register stalnega prebivalstva. Ker sta za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije določena kumulativno dva pogoja in ker tožnik na dan 23.12.l990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji, ni ugotavljala, ali tožnik od 23.12.1990 tudi dejansko ves čas živi v Sloveniji. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenje (Uradni list RS, št. 1/91 in 30/91-I - ZDS) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona (do 25.12.1991) vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Iz upravnih spisov izhaja, da tožnik 23.12.1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji, kar tožnik niti ne osporava. Glede na jasno zakonsko določbo ni pomembno, iz kakšnih razlogov tožnik ni bil stalno prijavljen v Sloveniji na dan plebiscita. Okoliščine, ki jih tožnik navaja (lastnik stanovanja v Kopru, komitent banke v Kopru) na odločitev o pridobitvi državljanstva nimajo nikakršnega vpliva. Ker tožnik kot državljan Republike Srbije ne izpolnjuje enega od temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, je odločba tožene stranke zakonita. Tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I.)