Jedro

V tej zadevi niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi škodnega dogodka dne 28. 7. 1995, podana odškodninska odgovornost toženca D. P. v obsegu 70 %, za škodo, ki jo je D. P. utrpel zaradi škodnega dogodka z dne 28. 7. 1995, pa je podana odškodninska odgovornost J. K. kot toženca po nasprotni tožbi v obsegu 30 %.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank delno ugodilo in vmesno sodbo spremenilo tako, da je odškodninsko odgovornost vsake od pravdnih strank za škodo, ki jo je utrpela nasprotna stranka v škodnem dogodku 28. 7. 1995, porazdelilo v razmerju 50 % : 50 %. Sicer je pritožbi zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo vmesno sodbo.

3. Zoper odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije s predlogom, da sodišče revizijo dopusti, ugodi reviziji in odloči, da je odškodninska odgovornost toženca podana v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in pritožbo toženca zavrne, tožencu pa naloži v plačilo revizijske stroške. Podrejeno še predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje. V predlogu izpostavlja vprašanje o porazdelitvi odškodninske odgovornosti med udeležencema v cestnem prometu. Strinja se, da toženec (kot voznik kolesa z motorjem) odgovarja za škodni dogodek po načelu objektivne odgovornosti. Meni pa, da je sodišče druge stopnje previsoko ocenilo prispevek mladoletnega tožnika (kot voznika kolesa) glede na težo kršitve in da v tem delu odločitev odstopa od prakse Vrhovnega sodišča (sklicuje se na zadeve II Ips 616/2000, II Ips 704/93 in II Ips 872/94) in od prakse Višjega sodišča v Celju (zadeva Cp 751/2008). Razlog napačne presoje tožnikovega soprispevka je v stališču sodišča, da je tožnik kršil dve pravili Zakona o temeljih varnosti v cestnem prometu (ZTVCP), toženec pa le eno, nadaljnji razlog pa tudi v tem, da sodišče ni upoštevalo konkretnih okoliščin primera. Pravilnejša in s sodno prakso skladnejša je zato vmesna sodba prvostopenjskega sodišča. Nadalje predlagatelj navaja, da tožnikovo ravnanje ni v vzročni zvezi s prometno nezgodo. Sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe je nerazumljiv, saj je v njem in v obrazložitvi sodbe zapisano, da je sodišče delno ugodilo (tudi) pritožbi tožnika, čeprav to ni tako. Ker tožnik ne ve, kako in v kakšnem delu naj bi bilo njegovi pritožbi ugodeno, je podana bistvena kršitev določb postopka.

4. Predlog ni utemeljen.

5. V obravnavani zadevi niso podani pogoji iz 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagatelj namreč ni izkazal, da presoja drugostopenjskega sodišča o odmeri tožnikovega soprispevka v smislu tretjega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. V predlogu izpostavljeni primeri niso primerljivi z obravnavanim, saj obravnavajo druga materialnopravna vprašanja oziroma se tičejo drugih institutov materialnega prava. Glede odločbe višjega sodišča naj bo pojasnjeno, da odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni mogoče utemeljiti z navajanjem stališč nižjih sodišč (prim. prvo alineo prvega odstavka 367. a člena ZPP). Ker predlagatelj spornega vprašanja glede vzročne zveze sploh ni opredelil, zatrjevane procesne kršitve pa ni izkazal (niti z verjetnostjo), njegovemu predlogu tudi v ostalem delu ni mogoče ugoditi.

6. Vrhovno sodišče je zato zavrnilo predlog tožnika za dopustitev revizije (drugi odstavek 367. c člena ZPP) in s tem njegov predlog za povrnitev stroškov tega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), njegovi predlogi o tem, kako naj sodišče vsebinsko odloči o (dopuščeni) reviziji, pa so postali brezpredmetni.