Jedro

Tožena stranka je, čeprav tožnik po prejemu odgovora na tožbo sodišču ni posredoval nobene pisne vloge, vložila še pripravljalno vlogo in v njej podrobneje utemeljevala svoje trditve iz odgovora na tožbo z navajanjem podatkov o številu ur v posameznem referenčnem obdobju, kompenzaciji ur in o plačilu nekompenziranih ur. Vse to pa bi toženka lahko navedla že v odgovoru na tožbo, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da navedena vloga ni bila potrebna za postopek v smislu 155. člena ZPP, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka ter da je toženki dolžna povrniti njene stroške v višini 163,86 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka navedenega sklepa se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in II. točko izreka sklepa spremeni tako, da toženki prizna tudi povračilo stroškov za obrazloženo pripravljalno vlogo, vključno s stroški pritožbe. Navaja, da je bila njena prva pripravljalna vloga (z dne 20. 11. 2018) potrebna za pravdo, saj je z njo dodatno pojasnila število opravljenih, izrabljenih in presežnih ur tožnika po posameznih referenčnih obdobjih in pri tem navedla, da so bile vse presežne ure kompenzirane. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je štelo, da pripravljalna vloga za postopek ni bila potrebna. Ker obrazložitev sklepa ne vsebuje bistvenih razlogov za odločitev in v njem niti ni navedeno, katere stroške je toženka priglasila, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi posledica zmotne uporabe materialnega prava. Da je bila pripravljalna vloga tožene stranke res potrebna, pa dokazuje tudi dejstvo, da je tožnik tožbo umaknil šele potem, ko je na podlagi pripravljalne vloge ugotovil, da je prišlo do izpolnitve zahtevka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka niti po 14. točki niti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani del sklepa nima bistvenih pomanjkljivosti in ga je mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, čeprav je res, da sodišče v sklepu ni izrecno navedlo, zakaj toženi stranki ni priznalo stroškov za eno (edino) pripravljalno vlogo. Ob sklicevanju na 155. člen ZPP je obrazložilo, katere stroške toženke je priznalo. Za ostale priglašene stroške pa je le na splošno navedlo, da za pravdo niso bili potrebni, kar pa za obrazložitev odločitve zadostuje, zlasti ker gre le za eno pripravljalno vlogo tožene stranke, saj drugih stroškov, ki ne bi bili priznani, v soglasju k umiku tožbe ni priglasila.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ker je prvo pripravljalno vlogo toženke z dne 20. 11. 2018 štelo kot nepotrebno za pravdo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka v odgovoru na tožbo z dne 15. 3. 2018 tožbenemu zahtevku ugovarjala po temelju in višini in v njem navedla, da je utemeljeni del tožbenega zahtevka plačala tožniku že pred vložitvijo tožbe, kar je dokazovala z obračunskim listom plače za november 2017. Nato pa je tožena stranka, čeprav tožnik po prejemu odgovora na tožbo sodišču ni posredoval nobene pisne vloge, vložila še pripravljalno vlogo z dne 20. 11. 2018 in v njej podrobneje utemeljevala svoje trditve iz odgovora na tožbo z navajanjem podatkov o številu ur v posameznem referenčnem obdobju, kompenzaciji ur in o plačilu nekompenziranih ur. Vse to pa bi toženka lahko navedla že v odgovoru na tožbo, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da navedena vloga ni bila potrebna za postopek v smislu 155. člena ZPP, pravilna. V vlogi z dne 16. 1. 2019 o umiku tožbe je tožnik sicer res navedel, da je delno plačilo po tožbenem zahtevku ugotovil "na podlagi ... vlog toženke", kar pa seveda v nobenem primeru, tudi če bi tožnik imel v mislih pripravljalno vlogo z dne 20. 11. 2018, ne vpliva na presojo sodišča, ali je določena vloga nasprotne stranke potrebna za postopek ali ne.

8. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče skladno z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo ni prispeval k njeni rešitvi in je bil nepotreben. Zato tudi tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.