Jedro

Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da je sicer res, da je na podlagi jezikovne razlage 139. člena ZNP-1 mogoče sklepati, da stroške postopka krije upravičenec do odškodnine zmeraj takrat, ko prisojena višina odškodnine ne presega vrednosti, ki je bila v skladu z zakonom ponujena upravičencu pred začetkom sodnega postopka. Vendar jezikovna razlaga ni edina merodajna. Zgodovinska razlaga 139. člena ZNP-1 pokaže, da je bil razlog za uveljavitev nove določbe o stroških, ki odstopa tako od splošnega pravila o kritju stroškov v nepravdnem postopku kakor tudi od ureditve po prej veljavnem Zakonu o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), ta, da je "glede na podatke iz prakse sodni postopek za določitev odškodnine velikokrat sprožen neutemeljeno in je prisojena višina odškodnine pogosto enaka ponujeni odškodnini zunajsodnega postopka ali včasih celo nižja, to pa neutemeljeno obremenjuje sodišče, sodno osebje, državne odvetnike," zato naj po mnenju zakonodajalca "stroške postopka za določitev odškodnine krije zavezanec za plačilo odškodnine le v primerih, ko je prisojena odškodnina višja od ponujene odškodnine v upravnem postopku, sicer pa plača stroške upravičenec do odškodnine, ki je sam neutemeljeno sprožil sodni postopek." Že na podlagi zgodovinske razlage bi lahko torej prišli do zaključka, da lahko stroške pod pogoji 139. člena ZNP-1 nosi razlastitveni zavezanec le, če je on sprožil nepravdni postopek za plačilo odškodnine in če ga je sprožil neutemeljeno. Takšen zaključek podpira tudi namenska (teleološka) razlaga predpisa (postopek teleološke redukcije). V predmetni zadevi pa nepravdnega postopka ni sprožil razlastitveni zavezanec (upravičenec do odškodnine), temveč razlastitveni upravičenec (zavezanec za plačilo odškodnine), zato sodišče prve stopnje že zgolj na podlagi navedene okoliščine stroškov ne bi smelo naložiti nasprotnemu udeležencu. Poleg tega tako iz zgodovinske kakor tudi namenske razlage predpisa izhaja, da mora biti sprožitev postopka s strani razlastitvenega zavezanca (upravičenca do odškodnine) neutemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da lahko o neutemeljeni sprožitvi postopka s strani razlastitvenega zavezanca (upravičenca do odškodnine) govorimo le tedaj, ko pred začetkom postopka ponujena odškodnina (t.j. odškodnina v nespornem delu) ni bila plačana, ne pa v primerih, kot je predmetni, ko do izplačila nespornega dela odškodnine pred samim sodnim postopkom sploh ni prišlo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. točki izreka) spremeni tako, da se glasi: „Predlagateljica je dolžna nasprotnemu udeležencu v roku 15 dni povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 709,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“

II. Predlagateljica je dolžna nasprotnemu udeležencu v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 274,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je nasprotni udeleženec dolžan v roku 15 dni predlagateljici povrniti stroške postopka v višini 479,80 EUR (I. točka izreka), višji stroškovni zahtevek predlagateljice pa je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper citirani sklep vlaga pravočasno pritožbo nasprotni udeleženec. Sklep izpodbija v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo stroškov predlagateljici. Izpodbija ga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da mu je bil z izpodbijanim sklepom prisojen neto znesek odškodnine, Republika Slovenija pa je podala ponudbo za plačilo odškodnine v bruto znesku. Že to kaže na to, da je bil prisojen znesek odškodnine višji od ponujenega bruto zneska, četudi je bil ponujeni bruto znesek v valoriziran in izplačan in dosojen v valorizirani vrednosti. Pa tudi sicer v ponudbi dne 24. 5. 2023 predlagateljica ni ponudila valorizirane vrednosti od dneva razlastitve, ki bi bila višja. Zato pogojev za uporabo 139. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) ni, poleg tega so bile z izpodbijanim sklepom prisojene tudi zamudne obresti, katere pa niso bile predmet ponudbe 24. 5. 2023, s tem da je že bila v času podaje ponudbe predlagateljica v dolžniški zamudi. Dolžniška zamuda pa je nastala z dnem razlastitve, kot je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, kar pomeni, da je v dolžniški zamudi že od dneva razlastitve 21. 4. 2021, pa tudi v ponudbi z dne 24. 5. 2021 ni bila ponujena revalorizirana odškodnina niti obresti od 21. 4. 2021. Sodišče je že jezikovno razlago navedene norme napačno uporabilo, poleg tega pa bi moralo uporabiti še logično, sistematično, namensko in drugo razlago, pa je ni. Namenska razlaga spornega predpisa pa je takšna, da je mogoče stroške razlaščencu naložiti le, če razlastitveni upravičenec odškodnine pred začetkom sodnega postopka ni le ponudil, temveč tudi izpolnil. V tej zadevi pa predlagateljica niti pred sojenjem niti med njim ni izplačala nobene odškodnine, kar pomeni, da predlagatelj ni uspel v postopku, zato mu je bilo naloženo plačilo odškodnine. To pomeni, da postopka ni zakrivil nasprotni udeleženec, ampak predlagateljica, ki odškodnine ni plačala in je namesto tega sprožila sodni postopek. Izpostavlja protislovje sklepa, ki je v tem, da je Republika Slovenija 24. 5. 2021 ponudila odškodnino v višini 4.186,00 EUR, sodišče pa je s sklepom dosodilo odškodnini v valorizirani vrednosti tega zneska na dan konca glavne obravnave, kar pomeni, da je prisodilo višjo odškodnino. Nenazadnje je sodišče prišlo v protislovje s tem, ko je zaključilo, da je prisojena odškodnina v bistvu enaka prisojeni odškodnini, s čimer prizna, da ni enaka, temveč višja. Poleg tega pa sploh ni res, da bi prisojena odškodnina bila enaka, saj je treba upoštevati dodatno revalorizacijo tudi od nje razlastitve 21. 4. 2021 do 24. 5. 2021, ko je bila dana ponudba, kakor tudi povečati za zamudne obresti od dneva razlastitve 21. 4. 2021 do izdaje sklepa o odškodnini 19. 10. 2022, ki so ji bile dosojene v višini 562,06 EUR. Prisojena odškodnina je že tako na račun zamudnih obresti višja za 10 % od ponujene odškodnine. Nenazadnje je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je prezrlo razliko med bruto ponujeno vrednostjo in neto presojenim zneskom, ko ni upoštevalo, da je odškodnina sestavljena tako iz glavnice kakor tudi iz obresti, in ko napačno razloguje, da je za uspeh v postopku relevantna zgolj ponujena neizplačana odškodnina namesto ponujene izplačane odškodnine. Na koncu predlaga prekinitev postopka in predložitev zadeve Ustavnemu sodišču, če z metodami razlage v pravo ni mogoče priti do ustavne skladne razlage. Priglaša stroške.

3. Predlagateljica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

4. V predmetni zadevi gre za pritožbo zoper sklep o stroških postopka, kjer vrednost izpodbijanega dela sklepa ne presega 800,00 EUR. V skladu s prvim in drugim odstavkom 366.a člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 o pritožbi zoper tak sklep odloča sodnik posameznik.1

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1).

7. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih kršitev postopka. Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti. Je pa sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je na podlagi ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev (četrta alineja 358. člena ZPP), prav tako pa napačno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. V predmetni zadevi gre za postopek določitve odškodnine po 137. členu ZNP-1,2 ker se udeleženca pred začetkom postopka nista mogla sporazumeti o višini odškodnine za razlaščena zemljišča. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka. Materialnopravno podlago za povrnitev stroškov v postopku za določitev odškodnine predstavlja določba 139. člena ZNP-1, v skladu s katero stroške postopka krije udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine, če višina odškodnine presega vrednost, ki je bila v skladu z zakonom ponujena upravičencu pred začetkom sodnega postopka; v ostalih primerih krije stroške upravičenec.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so pritožbeno nesporne, izhaja, da je predlagateljica razlastitvena upravičenka, nasprotni udeleženec pa razlastitveni zavezanec, da je bil nasprotni udeleženec razlaščen na podlagi odločb Upravne enote v A. z dne 20. 4. 2021 in 26. 3. 2021, da je predlagateljica nasprotnemu udeležencu dne 24. 5. 2021 ponudilo odškodnino za razlaščena zemljišča v skupni višini 4.186,00 EUR, nasprotni udeleženec se pred uvedbo sodnega postopka s tako ponujeno odškodnino ni strinjal, zaradi česar ni prišlo niti do podpisa sporazuma o odškodnini niti do izplačila nespornega dela odškodnine. Predlog za določitev odškodnine je vložil razlastitveni upravičenec. Tekom sodnega postopka sta se udeleženca sporazumela o višini odškodnine na način, da naj odškodnino predstavlja revalorizirano vrednost zneska 4.186,00 EUR za čas od 21. 4. 2021 (ko je prišlo do razlastitve) do 19. 10. 2022 (ko je bila zaključena glavna obravnava v predmetni zadevi), kar predstavlja znesek 4.669,60 EUR, takšnemu dogovoru pa je sodišče pri določitvi odškodnine v celoti sledilo in s sklepom z dne 19. 10. 2022 določilo odškodnino v netu znesku 4.669,60 EUR in odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

10. Z izpodbijanim sklepom (z dne 27. 2. 2023) je sodišče prve stopnje odločilo o stroških. Ocenilo, da je prisojena višina odškodnine v bistvenem enaka višini ponujene odškodnine, kar po stališču sodišča prve stopnje pomeni, da je ne presega, zato je na podlagi 139. člena ZNP-1 s stroške naložilo nasprotnemu udeležencu.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, ker je predlagateljica dne 24. 5. 2021 ponudila nasprotnemu udeležencu nevalorizirano vrednost, prisojena pa je bila revalorizirana vrednost istega zneska že več kom mesec dni prej. Predlagateljica je nasprotnemu udeležencu dne 24. 5. 2021 ponudila odškodnino v znesku 4.186,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 19. 10. 2022 določilo odškodnino v (netu) znesku 4.669,60 EUR, kar predstavlja revalorizirano vrednost zneska 4.186,00 EUR za čas od 21. 4. 2021 (ko je prišlo do razlastitve) do 19. 10. 2022 (ko je bila zaključena glavna obravnava v predmetni zadevi). Revalorizirana vrednost zneska 4.186,00 EUR z dne 21. 04. 2021 na dan 24. 05. 2021 znaša 4.223,67 EUR.3 Že ta podatek pokaže, da je bila dne 24. 5. 2021 ponujena višina odškodnine nasprotnemu udeležencu pred začetkom sodnega postopka manjša od prisojene odškodnine.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialnopravno napačna. Pritrditi je pritožbeni graji, da je bil s sklepom z dne 19. 10. 2022 prisojen neto znesek odškodnine, predlagateljica pa je dne 24. 5. 2021 podala ponudbo za plačilo odškodnine v bruto znesku in da je že po naravi stvari neto znesek nižji od bruto zneska, to okoliščino pa bi sodišče prve stopnje pri razlagi 139. člena ZNP-1 moralo upoštevati.

13. Nadalje pritožba tudi pravilno izpostavlja, da so bile sklepom z dne 19. 10. 2021 poleg odškodnine v (netu) znesku 4.669,60 EUR prisojene tudi zamudne obresti od dneva razlastitve (21. 4. 2021), le-te pa niso bile predmet ponudbe z dne 24. 5. 2021, kar pomeni, da je pri ugotavljanju po 139. členu ZNP-1, kolikšen je bil znesek prisojene odškodnine, treba upoštevati tudi zakonske zamudne obresti, ki so na dan izdaje sklepa o določitvi odškodnine (19. 10. 2022) znašale 558,82 EUR. Vse to kaže, da je bila nasprotnemu udeležencu prisojena višja odškodnina, kot mu je bila ponujena dne 24. 5. 2021. 14. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da je sicer res, da je na podlagi jezikovne razlage 139. člena ZNP-1 mogoče sklepati, da stroške postopka krije upravičenec do odškodnine zmeraj takrat, ko prisojena višina odškodnine ne presega vrednosti, ki je bila v skladu z zakonom ponujena upravičencu pred začetkom sodnega postopka. Vendar jezikovna razlaga ni edina merodajna. Zgodovinska razlaga 139. člena ZNP-1 pokaže, da je bil razlog za uveljavitev nove določbe o stroških, ki odstopa tako od splošnega pravila o kritju stroškov v nepravdnem postopku4 kakor tudi od ureditve po prej veljavnem Zakonu o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP),5 ta, da je „glede na podatke iz prakse sodni postopek za določitev odškodnine velikokrat sprožen neutemeljeno in je prisojena višina odškodnine pogosto enaka ponujeni odškodnini zunajsodnega postopka ali včasih celo nižja, to pa neutemeljeno obremenjuje sodišče, sodno osebje, državne odvetnike,“ zato naj po mnenju zakonodajalca „stroške postopka za določitev odškodnine krije zavezanec za plačilo odškodnine le v primerih, ko je prisojena odškodnina višja od ponujene odškodnine v upravnem postopku, sicer pa plača stroške upravičenec do odškodnine, ki je sam neutemeljeno sprožil sodni postopek.“6 Že na podlagi zgodovinske razlage bi lahko torej prišli do zaključka, da lahko stroške pod pogoji 139. člena ZNP-1 nosi razlastitveni zavezanec le, če je on sprožil nepravdni postopek za plačilo odškodnine in če ga je sprožil neutemeljeno. Takšen zaključek podpira tudi namenska (teleološka) razlaga predpisa (postopek teleološke redukcije). V predmetni zadevi pa nepravdnega postopka ni sprožil razlastitveni zavezanec (upravičenec do odškodnine), temveč razlastitveni upravičenec (zavezanec za plačilo odškodnine), zato sodišče prve stopnje že zgolj na podlagi navedene okoliščine stroškov ne bi smelo naložiti nasprotnemu udeležencu. Poleg tega tako iz zgodovinske kakor tudi namenske razlage predpisa izhaja, da mora biti sprožitev postopka s strani razlastitvenega zavezanca (upravičenca do odškodnine) neutemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da lahko o neutemeljeni sprožitvi postopka s strani razlastitvenega zavezanca (upravičenca do odškodnine) govorimo le tedaj, ko pred začetkom postopka ponujena odškodnina (t.j. odškodnina v nespornem delu) ni bila plačana, ne pa v primerih, kot je predmetni, ko do izplačila nespornega dela odškodnine pred samim sodnim postopkom sploh ni prišlo.

15. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbenim izvajanjem o neustavnosti 139. člena ZNP-1,7 vendar glede na to, da je mogoče ugoditi pritožbi že na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja predmetne zadeve in na podlagi razlage 139. člena ZNP-1, pogojev za prekinitev postopka po 156. členu Ustave in predložitev zahteve za oceno ustavnosti Ustavnemu sodišču ni.

16. Plačilo stroškov predmetnega postopka je treba torej naložiti predlagatelju. Priglašeni in potrebni stroški (155. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) nasprotnega udeleženca pred sodiščem prve stopnje znašajo: za sestavo odgovora z dne 7. 12. 2021 na predlog predlagateljice 150 točk po tar. št. 23/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), za sestavo pripravljalne vloge z dne 28. 2. 2022 150 točk po tar. št. 23/1 OT, za pristop na narok dne 26. 8. 2022 150 točk po tar. št. 23/3 OT, za odsotnost iz pisarne 26. 8. 2022 v času potovanja na narok (za čas 1 ura 40 min) 80 točk po četrtem odstavku 6. člena OT, za sestavo pripravljalne vloge z dne 27. 8. 2022 150 točk po tar. št. 23/3 OT, za pristop na narok dne 19. 10. 2022 150 točk po tar. št. 23/3 OT, 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znese 507,96 EUR. K temu je treba prišteti še kilometrino na relaciji B. - A. in nazaj 86 km x 0,43 EUR v znesku dvakrat po 36,98 EUR (za pristopa na oba naroka), kar znese 581,92 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa 709,94 EUR. Rok za plačilo stroškov je določen skladno s 313. členom ZPP, pri čemer začnejo zamudne obresti od stroškov postopka teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (kot to določa 299. člen OZ).8

17. Sodišče druge stopnje pooblaščencu nasprotnega udeleženca ni priznalo dvakrat po 50 točk za poročili stranki o naroku 26. 8. 2022 in 19.10.2023, saj je ta nagrada že zajeta v nagradi za pristop na narok (tar. št. 43 OT), niti mu ni priznalo dvojne nagrade za pristop na narok 19. 10. 2022, saj se je takrat izvedel enovit narok, ki ni bil razčlenjen na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo.

18. Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbi v ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi z 42. in 139. členom ZNP-1. Potrebni pritožbeni stroški nasprotnega udeleženca znašajo: 375 točk za pritožbo po tar. št. 23/4 OT (kolikor znaša nagrada po 1. točki tarifne številke 19, zvišana za 25 %, ne pa 500 točk, kot se zavzema pritožba), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR in ob upoštevanju in 22 % DDV znese 292,80 EUR. K temu je treba prišteti še znesek sodne takse za pritožbo v višini 30,00 EUR, kar pomeni, da je predlagateljica dolžna nasprotnemu udeležencu povrniti 274,50 EUR pritožbenih stroškov.

1 Sklep o stroških ni odločba, s katero se nepravdni postopek konča, zato določba drugega odstavka 20. člena ZNP-1, v skladu s katero o pritožbi odloča sodišče druge stopnje v senatu treh sodnikov, ne pride v poštev. 2 V skladu z navedeno določbo sodišče v tem postopku odloči o odškodnini, če je z zakonom določeno, da se odškodnina določi v nepravdnem postopku. 3 Kot pokaže izračun na spletni strani Statističnega urada RS (SURS): https://www.stat.si/inflacija#/revalorisation (29. 9. 2023). 4 V skladu s prvim odstavkom 40. člena ZNP-1 vsak udeleženec krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače. 5 ZNP je v 104. členu določal, da stroške postopka za določitev odškodnine vedno trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. 6 Glej Predlog Zakona o nepravdnem postopku, EVA 2018-2030-0023, 7. 12. 2018, str. 207. 7 Plačilo odškodnine ni ovira za razglasitev, temveč se odškodnina plača šele po razlastitvi (glej prej veljavni 206. člen Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) kakor tudi sedaj veljavni 216. člen Zakon o urejanju prostora - ZUreP-3). Razlog za določitev stroškovne sankcije iz 139. člena ZNP-1 torej ni zavlačevanje razlastitvenega postopka, temveč je, kot izhaja iz obrazložitve predloga ZNP-1, zgolj „neutemeljeno obremenjevanje sodišč“ s strani razlastitvenih zavezancev (upravičencev do odškodnine). Če pa je tako, bi morali isto stroškovno sankcijo določiti v vseh primerljivih položajih (v skladu z doktrino Ustavnega sodišča je treba enake položaje obravnavati enako, razen če za drugačno obravnavo obstajajo razumni in stvarno utemeljeni razlogi, glej npr. odločbo Ustavnega sodišča U-I-250/00), npr. v pravdah, ki so se začele na podlagi tožbe oškodovanca, ki je zavrnil poravnalno ponudbo zavarovalnice, zavarovalnica pa mu ni izplačala nespornega dela odškodnine, pozneje pa je vložil tožbo, in v njej uspel v istem ali manjšem znesku, kot je bila ponujena odškodnina, saj tudi tak oškodovanec „neutemeljeno obremenjuje sodišče“. Razumni in stvarno utemeljeni razlogi za različno obravnavo takšnih enakih položajev ne obstajajo. Poleg tega ureditev iz 139. člena ZNP-1, ki uvaja stroškovno sankcijo, razlastitvenemu zavezancu nesorazmerno omejuje dostop do sodišča, zlasti v primerih, ko država sploh ne izplača "nespornega dela odškodnine " ali ko predloga za začetek postopka sploh ni vložil on, temveč ga je vložil razlastitveni upravičenec. 8 Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS dne 13.12.2006 (Pravna mnenja 1/2006 str.7, obr.).