Jedro

Sodba disciplinskega sodišča za državne tožilce nima značaja upravnega akta, zoper katerega je v smislu 2. odstavka 1. člena ZUS dopusten upravni spor. Ker tožnica ne zatrjuje, da se z izpodbijanim aktom posega v njene ustavne pravice, tudi ne gre za akt po 3. odstavku 1. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 75/2002-10 z dne 18.6.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožničino tožbo proti sodbi Disciplinskega sodišča druge stopnje za državne tožilce v Ljubljani z dne 21.1.2002. S to sodbo je bila tožnica spoznana za odgovorno za disciplinsko kršitev po 2. točki 44. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT) in ji je bila izrečena sankcija - zmanjšanje plače v višini 20 % za čas enega leta.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Disciplinski sodišči prve in druge stopnje za državne tožilce sta z ZDT ustanovljeni specializirani sodišči v smislu 1. in 2. odstavka 98. člena Zakona o sodiščih (ZS). Na to kaže tudi njuna sestava, saj v disciplinskih postopkih zoper državne tožilce na drugi stopnji odločajo vrhovni sodniki in vrhovni državni tožilci. Sodbe Disciplinskega sodišča druge stopnje za državne tožilce so pravnomočne sodne odločbe, zoper katere po presoji sodišča ni sodnega varstva v rednem postopku in tudi zoper njih ni možen upravni spor. Izpodbijana sodba pa ni upravni akt in ne kakšen akt oziroma dejanje, ki po 1. členu ZUS uživa sodno varstvo v upravnem sporu. Po 47. členu ZDT v zvezi z ustreznimi določbami Zakona o sodniški službi (ZSS) se v disciplinskem postopku zoper državnega tožilca uporabljajo določbe ZKP. Vendar pa določbe 398. člena tega zakona izjemoma dovoljujejo pritožbo na Vrhovno sodišče RS, vendar v obravnavanem primeru ti pogoji niso izpolnjeni.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je Disciplinsko sodišče za državne tožilce z zakonom ustanovljeno specializirano sodišče. To sodišče, tako po svoji sestavi, predmetu odločanja kot tudi mandatni dobi članov sodišča, ni vključeno v sodno vejo oblasti in tudi te oblasti ne izvršuje.

Izpodbijana sodba ni sodni akt, temveč odločitev disciplinskega organa, ki deluje v tožilski organizaciji, ki ima v svojem upravnem (ne pravosodnem) delovanju značaj organa izvršilne oblasti. Zato je izpodbijani akt upravni akt v smislu 1. odstavka 1. člena ZUS.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je Disciplinsko sodišče za državne tožilce specializirno sodišče, ki je ustanovljeno po 46. členu Zakona o državnem tožilstvu (ZDT). Po določbah 125. člena Ustave RS opravljajo sodniško funkcijo le sodniki, ki imajo po določbi 129. člena Ustave RS trajni mandat in jih po 130. členu Ustave RS voli Državni zbor RS na predlog Sodnega sveta. Organa, ki ne izpolnjuje vseh teh ustavnopravnih meril za sodišča, ni mogoče šteti kot sodišče in njegovih odločb tudi ne za sodne odločbe.

Sojenje je pridržano le sodnikom, ki so izbrani po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in Sodnim redom. Sestava disciplinskega sodišča tega ne zagotavlja, saj pri odločanju sodelujejo državni tožilci in zato disciplinskega sodišča ni mogoče že po njegovi sestavi šteti kot sodišče. Poleg tega pa tudi pravila 2. poglavja ZSS - zakoniti sodnik (14. do 17. člen) pri disciplinskem sodišču niso uporabljiva, kar pomeni, da člani disciplinskega sodišča (sodniki in tožilci) pri odločanju v tem organu ne izvršujejo sodne funkcije v smislu ZSS in ZS.

Napačno pa je stališče pritožbe, da je izpodbijana sodba Disciplinskega sodišča upravni akt v smislu 1. odstavka 1. člena ZUS in da gre za akt izvršilne oblasti. Disciplinsko sodišče ni organ te oblasti in postopki pred njim ne pomenijo upravnega delovanja.

Določbe ZDT, ki urejajo disciplinske postopke v zvezi z izvrševanjem državnotožilske službe in organe, pristojne za odločanje o njih, niso povezani s postopki, ki jih vodi tožilstvo kot zastopnik države v okviru svojega uradnega poslovanja in javnopravnih pooblastil. Te določbe ZDT se uporabljajo v posebnih postopkih, v katerih se odloča o nosilcih državnotožilske funkcije in njihovi disciplinski odgovornosti ter ureja njihov lastni položaj.

V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (2. in 3. odstavek 1. člena ZUS). Disciplinsko sodišče za državne tožilce druge stopnje ni državni organ ali organ lokalne skupnosti in tudi ne organ z nalogami za izvrševanje javnih pooblastil. Zato izpodbijani akt nima značaja upravnega akta, zoper katerega bi bil v smislu 2. odstavka 1. člena ZUS dopusten upravni spor. Ker pa tožnica ne zatrjuje, da se z izpodbijanim aktom posega v njene ustavne pravice, tudi ne gre za akt po 3. odstavku 1. člena ZUS. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je z uporabo 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo nedopustno tožbo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.