Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi pravdnih strank ugotovilo, da sta se tožnik in direktor toženke pred izdajo odredbe večkrat sestala in se pogovarjala, kaj storiti po invalidski odločbi in mnenju (gre za negativno mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi), na podlagi izpovedi direktorja toženke pa še, da ni imel namena tožnika poslati na preventivni zdravniški pregled, predvsem pa, da je bil seznanjen z razlogom, zakaj tožnika ni na delo; ker je pričakoval zdravniški pregled in novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik dela ni opravljal več kot 12 mesecev, kar pomeni, da bi bil zdravniški pregled obvezen, tudi če ne bi bila v vmesnem času ugotovljena invalidnost in priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in prav tako pravilno poudarilo, da delo, na katerega ga je pozivala toženka, zanj ni bilo ustrezno. Pritožbeno sodišče pritrjuje njegovi presoji, da je toženka s pozivanjem tožnika na neustrezno delo zlorabila svoje pravice, da bi mu podala presojano nezakonito odpoved.

V novejši sodni praksi je Višje delovno in socialno sodišče sledilo stališču, da sodišče ne prisodi denarnega povračila ob sodni razvezi, ne da bi bil postavljen ustrezen zahtevek; odločalo je tudi v sporih, v katerih je bil predmet denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi posebne tožbe. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče sledi v tem sporu. Določba 118. člena ZDR-1 je določba materialnega prava, ki določa način prenehanja delovnega razmerja s sodbo sodišča (sodna razveza pogodbe o zaposlitvi), postopek pred sodiščem pa ureja ZDSS-1, ki posebnih določb glede vezanosti na zahtevek oziroma odločanja po uradni dožnosti brez zahtevka ne določa (nasprotno, ravno zaradi možnosti uveljavljanja sodne razveze pogodbe o zaposlitvi oziroma predvsem denarnega povračila delavcu v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja omogočile spremembo tožbe glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke; četrti odstavek 41. člena ZDSS-1). Subsidiarno se uporabljajo določbe ZPP, skladno s temeljnimi pravili civilnega procesnega prava pa sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna za tožečo stranko v roku 15 dni plačati stroške v višini 279,99 EUR na račun Delovnega sodišča v Kopru številka ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 2018, ki jo je toženka podala tožniku, nezakonita, da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 11. 2018 in delovno razmerje tožnika pri toženki dne 31. 3. 2023 ni prenehalo, ampak je trajalo do 5. 2. 2024. Toženki je naložilo, da tožniku za čas od 1. 4. 2023 do 5. 2. 2024 prizna vse pravice iz delovnega razmerja; višji in drugačen zahtevek (poziv na delo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja od 6. 2. 2024 dalje) je zavrnilo. Toženki je naložilo, da za tožnika plača pravdne stroške v višini 783,60 EUR na račun sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in jo določilo za zavezanca za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji.

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker mu ni prisodilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, in posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede dejstev, od katerih bi bila odvisna odločitev o višini denarnega povračila. Delavcu, ki se ne reintegrira, avtomatično pripada denarno povračilo. Kriteriji za njegovo odmero so določeni z zakonom (sodba VDSS Pdp 645/2015 z dne 21. 10. 2015, odločbe VS RS VIII Ips 37/2009 z dne 6. 12. 2010, VIII Ips 189/2012 z dne 5. 2. 2013, VIII Ips 210/2013 z dne 10. 3. 2014). Če sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi sodno razveže kljub zahtevku za reintegracijo, mora odločiti tudi o odškodnini, čeprav delavec takšnega zahtevka ne postavi (sklep VDSS Pdp 1010/2012 z dne 14. 11. 2012). Drugačno stališče je sicer zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 377/2008 z dne 6. 4. 2010, vendar je bila podlaga odločitve ZDR, ki ni določal denarnega povračila, ampak odškodnino po pravilih civilnega prava, v zvezi s katero je bil dolžan delavec podati ustrezne navedbe. V sodbi sodišča prve stopnje Pd 194/2022 je bilo denarno povračilo prisojeno brez ustreznega zahtevka, pri čemer je pritožbeno sodišče v to odločitev poseglo iz drugih razlogov (sodba in sklep Pdp 376/2023 z dne 14. 12. 2023). Sodišče prve stopnje ni opravilo materialnega procesnega vodstva, ker tožnika ni pozvalo k postavitvi zahtevka (sodba in sklep Pdp 1074/2006 z dne 12. 7. 2007). Moralo bi ga opozoriti na možnost odločanja o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s kriteriji za odmero denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi strank ni zaslišalo. Tožnik je bil varovan kot starejši delavec in kot invalid. Prepričan je bil, da bo reintegracijskemu zahtevku ugodeno. Sodišče prve stopnje je glede okoliščin in interesov za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ko je bil tožnik zaslišan, je izpovedal o težki zaposljivosti. Navedeno oziroma dejstvo, da je bil varovan pred odpovedjo, bi moralo upoštevati pri odločitvi. Pri ugotovitvi, da toženka nima dela zanj, bi moralo upoštevati še, da tožnika sploh ni napotila na zdravniški pregled, da bi ugotovila, kakšno delo je zanj ustrezno. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita. Kršitev, da je tožnik neopravičeno izostal z dela od 27. 3. 2023 do 30. 3. 2023, je kot nesporno ugotovilo sodišče prve stopnje. Delo bi sicer lahko odklonil, vendar bi moral na delo priti. Dogovorjeno je bilo, da po prihodu na delo prejme izpolnjeno napotnico za zdravniški pregled; nato bi se ugotovilo, kakšno delo bi bilo zanj ustrezno. Tožnika je večkrat pozvala na delo; ustrezalo mu je, da na delo ne prihaja. Neodzivnost potrjuje dejstvo, da se zagovora ni udeležil niti svoje odsotnosti z zagovora ni opravičil. Tožnik se po izteku bolniškega staleža ni javil toženki niti po telefonu niti ni prišel v pisarno, da bi se lahko dogovorila o nadaljnjem delu. Stranki sta že v preteklosti komunicirali po SMS sporočilih. Toženka mu je poslala štiri SMS sporočila, tožnika pa na delo ni bilo, čemur ne oporeka. S tem je kršil temeljno obveznost iz delovnega razmerja; tudi če bi šlo za neustrezno delo in bi ga odklanjal, bi še vedno na delo moral priti. Z zagovora je izostal in izostanka ni opravičil, zaradi česar se šteje, da pisni obdolžitvi ni nasprotoval (sodba VDSS Pdp 26/2005 z dne 22. 9. 2005); da bi bil izostanek z zagovora opravičen, ne zadošča le sklicevanje na zdravstvene težave (sodba VS RS VIII Ips 378/2006 z dne 30. 1. 2007). Toženka je skušala vzpostaviti stik z njim, tako preko telefona kot SMS sporočil; pošte tožnik ni dvigoval, zato mu je odpoved vročala po detektivu. Ni ravnal skladno s priporočilom inšpektorja in se zagovarjal. Na zagovoru je sam priznal, da se po prejemu invalidske odločbe ni nikoli zglasil pri toženki. S0dišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da sta bili med pravdnima strankama sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi; da toženka razpolaga z vsemi izvodi druge pogodbe o zaposlitvi, je tožnik navedel šele v pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2023. Druga pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena; pogodba o zaposlitvi iz leta 2017 se po izteku časa, za katerega je bila sklenjena, šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnik je ves čas opravljal isto delo; gre za dve poimenovanji dela figurant. Glede na to delo je bila ugotovljena invalidnost. Toženka je tožniku odpoved podala iz razloga, določenega v 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in mu omogočila zagovor; očitala mu je, da ga ni bilo na delo. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo druga dejstva, povezana z odredbo, ki sploh niso bistvena. Podana je protispisnost. Dejstvo je, da toženka z delavcem, ki se ne odziva na pozive, ne more delati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani ugodilni del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke prereka njene navedbe. Navaja, da sta se po prejemu invalidske odločbe z direktorjem toženke večkrat sestala, kar sta potrdila oba, zaslišana kot stranki. Njuna komunikacija je potekala brez težav, tožnik se je na pozive odzival. Jasno je povedal, da bo nastopil delo po zdravniškem pregledu in podpisu nove pogodbe o zaposlitvi. Toženka mu je bila zaradi ugotovljene invalidnosti dolžna zagotoviti ustrezno delo, česar ni storila. Za ustrezno delo bi mu morala ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Šele nato bi mu lahko odrejala delo. S pozivi, poslanimi preko SMS sporočil, je ustvarjala razloge, da bi lahko tožniku podala odpoved. Vedela je, da tožnik ne komunicira preko SMS sporočil. Direktor toženke je sam izpovedal, da mu je SMS sporočila pošiljala po navodilih odvetnice, da bi imel ustrezne dokaze. Odpovedala mu je neobstoječo pogodbo o zaposlitvi, saj sta stranki v letu 2018 sklenili novo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi z njene strani izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka njegove navedbe in poudarja, da zahtevka za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni postavil niti ni v zvezi s tem podal nobenih navedb. Od vsakega primera posamezno je odvisno, do kam seže obveznost sodišča po izvajanju materialnega procesnega vodstva (sklep VS RS II Ips 1213/2008 z dne 4. 10. 2012); potrebna je, kadar je zahtevek nejasen ali nepravilno oblikovan, ne pa v primerih, ko zahtevka sploh ni. Sodišče prve stopnje v zvezi s kriteriji za denarno povračilo ni izvajalo dokazov, kar je bilo ob odsotnosti navedb pravilno; z dokazi se ugotavljajo dejstva, ki jih stranke zatrjujejo (sodba in sklep VSL I Cpg 800/2016 z dne 27. 9. 2017). Toženka je podala predlog za sodno razvezo in glede na to, da je tožnika zastopala kvalificirana pooblaščenka, bi se moral zavedati možnosti, da bo sodišče takšnemu predlogu ugodilo. Odločanje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni izključeno, kadar gre za delavce, ki uživajo posebno varstvo pred odpovedjo, kot je bil tožnik (sodba VS RS VIII Ips 53/2019 z dne 10. 3. 2020). Odvisno je od vseh okoliščin in interesov, kot izhaja iz zakonske določbe. Tožnik sam je podal navedbe o pritiskih in trpinčenju, ki ga je bil deležen s strani toženke. Na njene pozive se ni odzival in ni prihajal na delo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in da je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

8. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita protispisnost oziroma kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je ne utemelji na način, da bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

9. Toženka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 11. 2018 za delovno mesto figurant (navedeno sicer "1. 18. 2018"). Njenim navedbam, da takšna pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, ampak je bila edina pogodba o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto delavec za preprosta dela, ki se po izteku časa, za katerega je bila sklenjena, šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki jih je podala na prvem naroku za glavno obravnavo dne 8. 1. 2024, utemeljeno ni sledilo. V zvezi s tem je sicer nepravilno razlogovalo, da bi bila v tem primeru odpoved nezakonita že iz razloga, ker bi toženka odpovedala neobstoječo pogodbo o zaposlitvi, kar pa ob toženkini navedbi, da gre pri delovnih mestih delavec za preprosta dela in figurant za eno delovno mesto, ni bistveno za odločitev. Bistveno je, ne le, kar poudarja toženka v pritožbi, da tožnika na delo ni bilo (oziroma da se na njene pozive ni odzval), ampak tudi siceršnje dogajanje neposredno pred pozivi na delo, ki opravičujejo tako tožnikove izostanke kot dejstvo, da se na pozive izrecno ni odzival. 10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku. Očitala mu je neprihod na delo brez obvestila in opravičenega razloga, nespoštovanje navodil in neopravo odrejenega dela ter izostanke z dela in neobveščanje o razlogu za odsotnost; konkretno je v odpovedi navedla, da ga je direktor toženke 22. 3. 2023 pozval, da se zglasi v pisarni in z delom prične 27. 3. 2023, pri čemer bo delo potekalo s presledki, v manjšem obsegu in bo zajemalo predvsem sedenje v pisarni, naloženo mu je bilo, da poslika komunalne jaške v A., česar ni storil, saj ga na delo ni bilo niti ni toženke obvestil o razlogu; dne 27. 3. 2023, 28. 3. 2023 in 29. 3. 2023 ga je direktor ponovno pozval, da se zglasi v pisarni, dne 3. 4. 2023 ga je klical in pri preverjanju, ali je odrejen bolniški stalež, ugotovil, da je tožnik z dela neupravičeno odsoten. Toženka je kršitev povzela kot neprihajanje na delo, nespoštovanje navodil in neopravljanje odrejenega dela, kar je subsumirala pod (splošni) razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. ZDR-1 in razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Na slednjega se sklicuje še v pritožbi. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Le v tem primeru delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela (drugi odstavek 110. člena ZDR-1), če se ne vrne na delo, kot je tožniku.

11. Iz neprerekanih navedb tožnika v tožbi izhaja, da delovno mesto figurant - pomočnik na terenu zajema merjenje terena, odpiranje jaškov, zabijanje količkov; večinoma gre za delo na prostem, na terenu, s hojo, tudi po stopnicah, opažih, lestvah. Gre za delo, ki za tožnika po ugotovljeni invalidnosti III. kategorije s priznanimi omejitvami: brez daljše hoje in stoje, tudi brez daljše hoje po neravnem terenu in stopnicah, s polnim delovnim časom ni ustrezno, čemur toženka ni nasprotovala. Z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je bila toženka dolžna glede na navedeno odločbo tožniku ponuditi opravljanje drugega ustreznega dela (skladno z njegovo preostalo delovno zmožnostjo; prvi odstavek 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1), pri čemer bi mnenje o ustreznosti delovnega mesta podala invalidska komisija (peti odstavek 101. člena ZPIZ-1), česar ni storila; tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti zatrjevala oziroma so bile njene navedbe deloma kontradiktorne, saj je po eni strani navajala, da z ustreznim delom za tožnika ni razpolagala, po drugi strani pa je delo po odredbi z dne 10. 3. 2023 štela za ustrezno delo (čeprav to ni). S to odredbo in obvestilom o delovnem času, ki jo je vročala po pošti, je tožniku delovni čas odredila na način, da bi delo opravljal od 7.00 do 9.00 ure, od 10.30 do 12.30 ure in od 14.00 do 17.00 ure; obrazložila je, da so prekinitve namenjene počitku.

12. Toženka v pritožbi navaja, da se tožnik po izteku bolniškega staleža ni javil niti po telefonu niti ni prišel v pisarno, da bi se lahko dogovorila o nadaljnjem delu, in tako prikazuje, da je bil neodziven, kar ne drži, saj je v nasprotju s pravilno ugotovljenimi dejstvi v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi pravdnih strank ugotovilo, da sta se tožnik in direktor toženke pred izdajo odredbe z dne 10. 3. 2023 večkrat sestala (na kavi) in se pogovarjala, kaj storiti po invalidski odločbi in mnenju z dne 25. 1. 2023 (gre za negativno mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 103. člena ZPIZ-1), na podlagi izpovedi direktorja toženke, ki jo je v tem delu povzelo v obrazložitvi sodbe, pa še, da ni imel namena tožnika poslati na preventivni zdravniški pregled, predvsem pa, da je bil seznanjen z razlogom, zakaj tožnika ni na delo; ker je pričakoval zdravniški pregled in novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik dela ni opravljal več kot 12 mesecev, kar pomeni, da bi bil zdravniški pregled obvezen na podlagi 2. točke drugega odstavka 5. člena Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev, tudi če ne bi bila v vmesnem času ugotovljena invalidnost in priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in prav tako pravilno poudarilo, da delo, na katerega ga je pozivala toženka, zanj ni bilo ustrezno. Pritožbeno sodišče pritrjuje njegovi presoji, da je toženka s pozivanjem tožnika na neustrezno delo zlorabila svoje pravice, da bi mu podala presojano nezakonito odpoved.

13. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) v 52. členu ureja primere, v katerih ima delavec pravico odkloniti delo; med drugim tudi v primeru, če mu delodajalec ni zagotovil predpisanega zdravstvenega pregleda (prvi odstavek tega člena ZVZD-1). V zvezi s tem toženka neutemeljeno poudarja, da bi tožnik, če bi odklonil delo, še vedno moral na delo priti oziroma se na njene pozive odzvati, kar ne bi imelo nobenega smisla. V zvezi s tem v pritožbi neresnično navaja, da ga ni pozvala na delo oziroma mu odredila dela, ampak je bilo dogovorjeno, da po prihodu na delo prejme izpolnjeno napotnico za zdravniški pregled, da bi se ugotovilo, kakšno delo bi bilo zanj ustrezno. Kot že navedeno, v zvezi z zagotavljanjem ustreznega dela in tudi pozivanjem na delo toženka svoje navedbe spreminja; v vsakem primeru pa je iz SMS sporočila ("Naročam, da začneš z delom v ponedeljek 27. 3. 2023. Dobimo se v pisarni. Potem greš v A. poslikat komunalne jaške, da ugotovimo deformacije, kar sem ti že razložil in dal načrt. Delaš po urniku, tako da imaš dovolj počitka."), kar niti ni predpisan način komunikacije med delavcem in delodajalcem, razvidno, da ni šlo za pozivanje tožnika, da bi se lahko dogovorila o nadaljnjem delu.

14. Sodišče prve stopnje presoje, da je odpoved nezakonita, ni sprejelo iz razloga, ker tožniku ne bi bil zagotovljen zagovor, določen v drugem odstaveku 85. člena ZDR-1, tako da so s tem povezane pritožbene navedbe nebistvene; v tem delu se toženka neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in Višjega delovnega in socialnega sodišča (sodba VS RS VIII Ips 378/2006 z dne 30. 1. 2007, sodba Pdp 26/2005 z dne 22. 9. 2005), ki se nanaša na vprašanje zagotavljanja zagovora in pravočasnosti odpovedi. Zagovor pred odpovedjo je pravica in ne dolžnost delavca, pri čemer ni mogoče šteti, da bi delavec, ki se zagovora ne udeleži, kakorkoli priznaval očitke in še manj mu je to očitati kot del kršitve.

15. Tožnik je s tožbo postavil zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi oziroma prenehanja delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo; glede reintegracijskega in reparacijskega zahtevka posebnih navedb ni podal. Toženka je sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi predlagala na prvem naroku za glavno obravnavo dne 8. 1. 2024 oziroma v pripravljalni vlogi z istega dne, ki jo je vložila na naroku; utemeljila jo je tako z objektivnimi okoliščinami (da nima delovnega mesta, ki bi bilo za tožnika ustrezno), kot s subjektivnimi interesi (da so odnosi med strankama porušeni). Tožnik je temu le nasprotoval ("Pooblaščenec tožnika pove, da tožnik nasprotuje sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in vztraja pri reintegraciji.”), pri čemer ni podal niti nobenih navedb, od katerih bi bila odvisna višina denarnega povračila, če bi ustrezen zahtevek postavil. 16. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR), ki se je v tem delu uporabljal do 11. 4. 2o13, je urejal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, za katero se sodišče odloči na predlog ali brez predloga delavca (prvi in drugi odstavek 118. člena ZDR); določal je pravico do odškodnine po pravilih civilnega prava, ki je bila po spremembi zakona limitirana na 18 plač. Glede samega odločanja o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in odškodnini je bilo v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, ki jo izpostavlja tožnik v pritožbi, zavzeto stališče, da lahko sodišče prve stopnje takšno odločitev sprejme brez predloga delavca (sodba VIII Ips 37/2009 z dne 6. 12. 2010) oziroma tudi brez predloga delodajalca (tako tožeče kot tožene stranke; sklep VIII Ips 189/2012 z dne 5. 2. 2013); pri čemer ni šlo konkretno za vprašanje prisoje odškodnine, ne da bi bil postavljen ustrezen zahtevek, ampak za vprašanje, ali lahko sodišče, če delavec zahteva reintegracijo, pogodbo o zaposlitvi sodno razveže. V zadnjem navedenem sklepu je sodišče sicer izrecno navedlo, da bi lahko sodišče pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo in prisodilo odškodnino samo, brez kakršnega predloga stank; da za odločanje na podlagi 118. člena ZDR izjava delavca ni potrebna, pri čemer, ponovno, ni šlo za vprašanje postavitve zahtevka. Da postavitev posebnega odškodninskega zahtevka niti ni potrebna, je navedlo v obrazložitvi sodbe VIII Ips 210/2013 z dne 10. 3. 2014, pri čemer se to razlogovanje nanaša na vprašanje odločanja o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ne na prisojo odškodnine.

17. Na v prejšni točki navedene judikate Vrhovnega sodišča RS se je sklicevalo Višje delovno in socialno sodišče v sodbi Pdp 645/2015 z dne 21. 10. 2015, v kateri je zavzelo stališče, da za prisojo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi postavitev zahtevka ni potrebna. Enako je v sklepu Pdp 1010/2012 z dne 14. 11. 2012, na katerega se prav tako sklicuje tožnik v pritožbi, obrazložilo, da mora v primeru, če sodišče na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR samo razveže pogodbo o zaposlitvi, čeprav delavec ni podal takšnega predloga, odločiti tudi o odškodnini, ne glede na to, da delavec ni postavil zahtevka za njeno plačilo, pri čemer je štelo, da gre za odločanje v okviru reintegracijskega zahtevka.

18. Da navedeno stališče, da se odškodnina (ali denarno povračilo) ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi prisodi v okviru reintegracijskega zahtevka (da gre za nekaj manj, kot je vrnitev na delo), ni pravilno, izhaja iz sodbe VIII Ips 377/2008 z dne 6. 4. 2010, v kateri je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da ima sodišče možnost za sodno razvezo v primeru, ko delavec vztraja pri reintegraciji, v drugem odstavku 118. člena ZDR-1; pogodbo o zaposlitvi lahko sodno razveže, tudi če delavec tega sam ne zahteva in/ali tudi če vztraja pri reintegracijskem (torej drugačnem) zahtevku, da pa 118. člen ZDR (kar enako velja za sedaj veljavni 118. člen ZDR-1) ne daje podlage, da po uradni dolžnosti prisodi odškodnino brez ustreznega zahtevka delavca in dokazanih elementov odškodninske odgovornosti za tak zahtevek; če delavec takega zahtevka ne postavi in vztraja na reintegraciji kljub možnosti sodne razveze sodišče nima ne trditvene ne dokazne podlage za odločanje o odškodnini; zahtevek za odškodnino lahko delavec še vedno uveljavljala s posebno tožbo.

19. V novejši sodni praksi je Višje delovno in socialno sodišče sledilo stališču, da sodišče ne prisodi denarnega povračila ob sodni razvezi, ne da bi bil postavljen ustrezen zahtevek (sodba in sklep Pdp 90/2023 z dne 21. 9. 2023); odločalo je tudi v sporih, v katerih je bil predmet denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi posebne tožbe (sodbi Pdp 1029/2015 z dne 11. 2. 2016, Pdp 25/2016 z dne 29. 6. 2016). Takšnemu stališču pritožbeno sodišče sledi v tem sporu. Določba 118. člena ZDR-1 je določba materialnega prava, ki določa način prenehanja delovnega razmerja s sodbo sodišča (sodna razveza pogodbe o zaposlitvi), postopek pred sodiščem pa ureja Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki posebnih določb glede vezanosti na zahtevek oziroma odločanja po uradni dožnosti brez zahtevka ne določa (nasprotno, ravno zaradi možnosti uveljavljanja sodne razveze pogodbe o zaposlitvi oziroma predvsem denarnega povračila delavcu v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja omogočile spremembo tožbe glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke; četrti odstavek 41. člena ZDSS-1). Subsidiarno se uporabljajo določbe ZPP, skladno s temeljnimi pravili civilnega procesnega prava pa sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).

20. Poleg prizadevanja, da bi sodišče prve stopnje denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi prisodilo, ne da bi bil postavljen ustrezen zahtevek, tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ga ni v okviru materialnega procesnega vodstva pozvalo na postavitev zahtevka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP, ki ni podana. Upoštevaje sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, se materialno procesno vodstvo, čeprav to ne izhaja izrecno iz 286. člena ZPP, lahko nanaša na oblikovanje pravilnega zahtevka, vendar ne na način, da bi se spremenila tožba (sklepa VS RS II Ips 1213/2008 z dne 4. 10. 2012, II Ips 172/2016 z dne 22. 9. 2016), kar za konkretni spor pomeni, da sodišče tožnika ne more pozivati k postavljanju drugačnega zahtevka (za denarno povračilo). Poleg tega bi se tožnik ob predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ki ga je podala na prvem naroku za glavno obravnavo dne 8. 1. 2023 in utemeljila v pripravljalni vlogi z istega dne, vloženi na naroku, moral zavedati možnosti, da sodišče temu sledi. Gre za primerljivo situacijo, v kateri velja stališče, da se lahko na pomanjkanje (kršitev) materialnega procesnega vodstva uspešno sklicuje le stranka, ki z določenim stališčem ni seznanjena, oziroma stranka, ki ni opozorjena s strani nasprotne stranke (sodba in sklep VS RS II Ips 191/2013 z dne 24. 10. 2013, sodba III Ips 45/2012 z dne 19. 11. 2013, sodba III Ips 34/2013 z dne 20. 1. 2015, sodba in sklep II Ips 150/2016 z dne 1. 9. 2016, sodba II Ips 303/2016 z dne 6. 4. 2017).

21. Kot že navedeno, tožnik v utemeljitev reintegracije ni podal nobenih navedb niti ni konkretizirano prerekal toženkinega obrazloženega predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, niti ni o težji zaposljivosti izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Njegovo zavzemanje, da bi bil kot pred odpovedjo varovan delavec "absolutno” varovan pred sodno razvezo, je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba in sklep VIII Ips 86/2017 z dne 21. 11. 2017, sodba VIII Ips 99/2018 z dne 12. 3. 2019) zavrnilo že sodišče prve stopnje. ZDR-1 v prvem odstavku 118. člena določa, da se pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi upoštevajo vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank; ob upoštevanju navedenega (da toženka nima ustreznega dela za tožnika in da so med njima porušeni odnosi) je tožnikov reintegracijski zahtevek pravilno zavrnilo.

22. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tako tožnik kot toženka s pritožbo nista uspela, zato v tem delu sama krijeta vsak svoje stroške, toženka pa je dolžna za tožnika, ki ima odobreno brezplačno pravno pomoč (odločba Delovnega sodišča v Kopru Bpp 33/2024 z dne 29. 3. 2024), na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) plačati utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo, ki upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) znašajo 375 točk za odgovor na pritožbo, v kar so že zajeti stroški za pregled dokumentacije in posvet s stranko, skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost 279,99 EUR.