Jedro

Tožena stranka je za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu z napravo za kontrolo tesnosti ulitkov, ki predstavlja nevarno stvar, objektivno odgovorna v celoti, čeprav je v nasprotju z navodili posegel v napravo z rokami. Tožnik pred pričetkom dela ni bil seznanjen z navodili in ni vedel, da mora v primeru težav zapreti glavni ventil za dovod zraka, na napravi pa je delal le krajši čas, tako da mu ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi. Tožena stranka kot delodajalec je bila tista, ki bi morala zagotoviti varno delovno okolje in varne delovne pogoje.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v 2. odstavku 1. točke izreka in v 2. točki izreka tako, da se 1. in 2. točka izreka v celoti glasita: Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 2.383,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2007 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, višji zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 4.117,00 EUR se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 284,18 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.“ V preostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 33,85 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 1.986,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2007 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti del stroškov postopka v znesku 456,05 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je njegov soprispevek k nesreči 20 %. Meni, da v dani situaciji ni v ničemer soprispeval k nastalemu škodnemu dogodku. Sodišče samo ugotavlja, da ni bil poučen za konkretno delo in mu tako ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, ki bi imelo za posledico njegov soprispevek. Tudi ni bil poučen, da o okvari obvešča nadrejenega delavca. Osnovni vzrok za nezgodo je v tem, da je bil v napravi prekratek zatič, ki je bil kasneje zamenjan z daljšim. Kot električar je izklopil glavno elektro stikalo in ročico za dovod zraka. Ni pa izklopil glavnega stikala za dotok zraka, ker za to sploh ni vedel in ga o tem ni nihče poučil. Tožnik je bil v skladu s predpisi iz varstva pri delu upravičen do takšne poučitve o varnem delu, da bi poznal celoten postopek dela in nevarnosti, ki pri delu pretijo. Dokazni postopek je pokazal, da tožena stranka za takšen način dela ni poskrbela. Ne strinja se tudi z višino odškodnine. Utrpel je delno amputacijo kazalca desne roke. Le-ta je tožniku vodilna, kot manualni delavec je zaradi te hibe močno prizadet. Pri delu in vsakem dotiku se na mestu poškodbe pojavljajo bolečine. Težave ima pri pisanju, pri držanju pribora, pri pincetnem in finem oprijemu. Čas trajanja in intenziteta prestanih telesnih bolečin opravičujejo vtoževano odškodnino v višini 3.500,00 EUR. Tudi odškodnina za strah v znesku 1.000,00 EUR je utemeljena v celoti. Prav tako je upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v celotni vtoževani višini. Glede na to, da je tožnik trajno izgubil pomemben del telesa in upoštevaje okoliščine, da bo popoškodbene posledice, glede na pričakovano življenjsko dobo, trpel več desetletij, je odškodnina v višini 3.000,00 EUR utemeljena. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da mu ugodi največ v višini 486,00 EUR, v presežku pa zavrne in posledično spremeni tudi odločitev o stroških postopka. Nesporno predstavlja stroj, na katerem je tožnik delal, nevarno stvar. Zato pri toženi stranki velja strog varnostni režim usposabljanja delavcev pred pričetkom dela, s strani nadrejenih kot splošno delovanje stroja, pred pričetkom dela na konkretnem stroju pa tudi s strani sodelavcev. Usposabljanje obsega tudi splošna pravila, ki veljajo za vse stroje. Naprave, pri katerih je to možno, pa so še dodatno prirejene tako, da je onemogočeno poseganje v delujočo napravo med delovanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstva v zvezi z usposabljanjem tožnika in njegovim nepooblaščenim posegom v okvarjen stroj. Preveliko težo pa je pripisalo dejstvu, da je tožnik zgolj kratek čas delal na stroju. Iz izpovedb prič o ravnanju v primeru okvare, kot tudi iz izjave tožnika, jasno izhaja, da je bil v resnici seznanjen s prepovedjo odpravljanja napak s strani delavca, ki dela na stroju. Priče so namreč izpovedale, da napake na napravah odpravljajo vzdrževalci in ne delavci. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 2. in 3. odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da do nezgode vsekakor ne bi prišlo, v kolikor tožnik ne bi nepooblaščeno poskusil odpraviti okvare s tem, da je z roko posegel v napravo. Tako bistveno kršenje varnostnih navodil je potrebno šteti za bistveno višji prispevek tožnika k nastanku škode, vsaj v obsegu 50 %, če ne gre že za izključni razlog za nezgodo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Ne drži, da je bil osnovni razlog za nezgodo prekratek zatič, temveč tožnikov nepotrebni in nedovoljeni poseg v napravo. Tožnikov prispevek k nastanku škode je bistven in odločilen. Tudi višina škode, kot jo zahteva tožnik, ni utemeljena v dokaznem postopku. V kolikor je menil, da je zaradi svoje hibe „močno prizadet“ in so njegove spretnosti „močno omejene“, bi to moral ugotavljati z novim izvedencem, ki ga je imel možnost predlagati v postopku, kar pa ni storil. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nesrečo pri delu z dne 18. 7. 2007. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je tožnik dne 18. 7. 2007 poškodoval pri delu, ko je delal na delovnem mestu „posluževalec naprav“. Tožnik je poravnal tesnilno ploščo na napravi za kontrolo tesnosti ulitkov, pred tem je izklopil tlak in glavno električno stikalo, pri tem je prišlo do samodejnega pomika plošče in mu je stisnilo kazalec desne roke med obe plošči čeljusti naprave. Ugotovilo je, da je naprava nevarna stvar (kar med strankami ni bilo sporno), da tožnik pred pričetkom dela z napravo ni bil v zadostni meri seznanjen z navodili za delo s to napravo in tudi ni bil seznanjen, da mora v primeru težav pri delu z napravo zapreti glavni ventil za dovod zraka. Kljub tej ugotovitvi in ugotovitvi, da je prišlo do okvare zaradi prekratkega oziroma izrabljenega zatiča na napravi, je ugotovilo 20 % soodgovornost tožnika za nastalo nesrečo. Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec delavcu, če mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom škoda, povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninske odgovornosti določa Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). Po določbi 2. odstavka 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. 149. člen OZ določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če dokaže, da ta ni bila vzrok. 153. člen OZ pa določa, da je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, oziroma je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval pri delu z nevarno stvarjo, ne strinja pa se, da je tožnik 20 % odgovoren za nastalo škodo. Po določbi 3. odstavka 153. člena OZ je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Delodajalec je tisti, ki mora organizirati delo tako, da poteka varno. Svojim delavcem je dolžan zagotoviti varno delovno okolje in varne delovne razmere, delavec pa mora delo opravljati tako, da varuje svoje življenje in zdravje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik pred pričetkom dela z napravo ni bil v zadostni meri seznanjen z navodili in tudi, da ni bil dovolj seznanjen, da mora v primeru težav pri delu z napravo zapreti tudi glavni ventil za dovod zraka. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik 20 % soodgovoren za nastalo nesrečo, napačen. Tožnik je na navedeni napravi delal le krajši čas, o delu na njej ni bil dovolj poučen, zato ni vedel, da mora v primeru težav zapreti glavni ventil za dovod zraka. Dejstvo, da je tožnik sam posegel v napravo z rokami, po oceni pritožbenega sodišča ne more odtehtati dejstva, da tožnik ni bil dovolj poučen o delu na tej napravi, zato se mu ne more očitati, da je soprispeval k nastali škodi. Usposabljanje na napravi v trajanju dveh ur ne pomeni, da je delavec za delo popolnoma usposobljen in da kljub njegovi skrbnosti ne more priti do nesreče. Po oceni pritožbenega sodišča je zato v celoti podana odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, iz navedenega razloga pa so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnikov prispevek k nastali škodi bistveno višji, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Delavčevo ravnanje, ko je posegel v okvarjen stroj, misleč, da je le-ta izklopljen, tožene stranke ne izključuje odškodninske odgovornosti, saj ni poskrbela, da bi bil tožnik usposobljen oziroma poučen ter seznanjen z nevarnostmi, ki se pojavljajo pri delu s takšnim strojem. Iz izpovedi prič ne izhaja, da bi bil tožnik dovolj poučen o varnem delu, niti da bi bil seznanjen z vsemi stikali na vseh napravah. Kot že povedano seznanjanje z delovanjem v času dveh ur, pa ne pomeni, da je tožena stranka poskrbela, da delo poteka varno.

Ob preizkusu odločitve glede višine prisojene odškodnine pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 179. člena OZ pri odmeri pravične denarne odškodnine. Pri odmeri je primerno upoštevalo tudi osebnost oškodovanca, njegovo dojemanje škode in okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo v medsebojnih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter sodno prakso pri odmerjanju navedenih odškodnin, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je odškodnina iz posameznih naslovov negmotne škode odmerjena prenizko. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova odškodnine za negmotno škodo prisodilo iz naslova telesnih bolečin in neugodja med zdravljenjem 1.500,00 EUR od vtoževanih 3.500,00 EUR; za strah 500,00 EUR od zahtevanih 1.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.000,00 EUR od zahtevanih 3.000,00 EUR. Obseg tožnikovega oškodovanja, potek zdravljenja, trajanje in stopnje bolečin je natančno opisal izvedenec medicinske stroke, tožnik pa je bil o tem zaslišan kot stranka. Ob upoštevanju trajanja in stopnje bolečin (huda kratkotrajna, tri dni srednje hude, občasno hude bolečine pet dni, lahke trajne dva tedna in občasne štiri tedne) je tožnik tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičen do odškodnine v višini 1.500,00 EUR. Tudi pri odmeri odškodnine za strah je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine primera. Ugotovilo je, da je bil primarni strah kratkotrajen (ob sami poškodbi), sekundarni strah je bil srednje hud ob operaciji, zato je prisojena odškodnina iz naslova strahu primerna. Neutemeljena je tudi pritožba glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo oceno izvedenca, da je podano 1 % do 1,5 % zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Upoštevalo je starost tožnika ter dejstvo, da bo tožnik duševne bolečine trpel še dolgo časa ter dejstvo, da poškodba zmanjšuje njegovo življenjsko sposobnost, ker ne zmore aktivnosti v polnem obsegu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in glede temelja odškodninske odgovornosti sodbo sodišča prve stopnje po 5. odstavku 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožniku prisodilo 100 % odškodnine. V preostalem delu je pritožbo tožnika in pritožbo tožene stranke zavrnilo, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev, je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Po delno spremenjeni sodbi je tožnikov uspeh višji in sicer 36 %, uspeh tožene stranke pa nižji 64 %. Stroški tožnika znašajo 1.734,18 EUR, 36 % predstavlja znesek 624,30 EUR. Stroški tožene stranke znašajo 1.419,50 EUR, 64 % znaša 908,48 EUR. Ob medsebojnem pobotanju stroškov, je tožnik dolžan povrniti toženi stranki znesek 284,18 EUR.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik je s pritožbo delno uspel. Od priglašenih stroškov je pritožbeno sodišče tožniku priznalo za sestavo pritožbe 500 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke, 20 % DDV in sodne takse za pritožbo (147,78 EUR) znaša 423,18 EUR. Ker je s pritožbo uspel 8 %, znašajo priznani stroški pritožbe 33,85 EUR. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje pritožbene stroške sama.