Jedro

Če prodajalec (tožena stranka) v primernem dodatnem roku ne opravi pravilne izpolnitve (torej ne popravi stvari oziroma je ne zamenja z drugo stvarjo brez napake), lahko kupec ponovno (alternativno) izbira med vsemi tremi jamčevalnimi zahtevki iz 1. odstavka 468. člena OZ (pri tem se sicer po 471. členu OZ domneva, da je izbral pravico odstopiti od pogodbe).

Kršitev pogodbene obveznosti, ki pomeni neizpolnitev, lahko nastopi tudi, če pogodbi zvesta stranka uveljavi pravico odstopiti od pogodbe zaradi napak izpolnitve. Zato je upnik upravičen do pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena za primer neizpolnitve, tudi če od pogodbe odstopi zaradi izpolnitve z napako.

Zamuda v zvezi s pogodbeno kaznijo je nastopila takrat, ko je tožeča stranka odstopila od pogodbe in poleg vračila kupnine zahtevala tudi plačilo pogodbene kazni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se zahtevek za povračilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.468,08 EUR za čas od 6. 9. 2012 do 21. 2. 2013 zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema odločbe tožeči stranki plačati znesek 16.148,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 14.680,80 EUR za čas od 7. 9. 2012 do plačila in za znesek 1.468,08 EUR za čas od 6. 9. 2012 do plačila (I. točka izreka) kot tudi pravdne stroške tožeče stranke v višini 530,90 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper citirano zamudno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov.

3. Na pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je izpodbijano zamudno sodbo sodišče prve stopnje izdalo dne 3. 10. 2014, toženi stranki pa je bila s fikcijo vročitve vročena dne 25. 10. 2014 (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na Občni seji dne 14. 1. 2015). Rok za vložitev obravnavane pritožbe je tako začel teči 26. 10. 2014 in je iztekel 10. 11. 2014 (4. odstavek 111. člena Zakona o pravdnem postopku,(1) v nadaljevanju ZPP). 10. 11. 2014 pa je tožena stranka priporočeno po pošti na Okrožno sodišče v Ljubljani poslala tudi obravnavano pritožbo zoper zamudno sodbo (z dne 3. 10. 2014), kasneje - 13. 12. 2014 - pa še vlogo, naslovljeno kot Predlog za izpodbijanje javne listine.(2)

6. Stranka lahko do izteka pritožbenega roka vloži več pritožb. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni v ZPP določen kakšen drug rok (1. odstavek 333. člena ZPP). Pritožba je prepozna, če je vložena po izteku pritožbenega roka. To glede na ugotovitve iz prejšnjega odstavka pomeni, da je bil Predlog za izpodbijanje javne listine (ki bi ga bilo sicer mogoče obravnavati kot dopolnitev pritožbe) vložen prepozno. Pritožbeno sodišče ga zato pri odločanju ni upoštevalo.

7. Pritožnica pa tudi sicer - s pravočasnimi pritožbenimi očitki - ne more omajati pravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka v obravnavani zadevi ni (pravočasno) podala odgovora na tožbo (2. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Slednjo je namreč pritožbeno sodišče že presojalo v sklepu I Cpg 930/2014 z dne 3. 9. 2014. Tudi po vložitvi obravnavane pritožbe pa se v spisovni dokumentaciji predmetne zadeve ne nahaja potrdilo o sledenju pošiljke z dne 2. 9. 2013 na Okrožno sodišče v Ljubljani (kakršnega je tožena stranka predložila v zvezi s pošiljko z dne 4. 10. 2014), medtem ko Poizvednica št. 80/13 (katero pritožnica vlaga šele skupaj z obravnavano pritožbo) z dne 10. 12. 2013 za pritožbeno sodišče ni upoštevna. Tožena stranka namreč ni pojasnila, zakaj omenjene poizvednice ni mogla predložiti že v prejšnjem pritožbenem postopku (poizvednica se v spisu sicer nahaja, vendar kot priloga ugovora zoper plačilni nalog z dne 25. 11. 2013). Kot nedopustne pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP pritožbeno sodišče tudi ni presojalo pritožbene trditve, da je bila tožba pritožniku puščena v hišnem nabiralniku dne 2.9.2013, saj je v prvi pritožbi zoper zamudno sodbo navajal, da je tožbo prejel s strani poblaščenega vročevalca, uslužbenca Pošte Slovenije dne 2.9.2013 in ne, da mu je bila tega dne puščena v hišnem nabiralniku.

8. Ker je zamudna sodba rezultat specifične oblike posredne materialne dispozicije, je logično, da 2. točka 1. odstavka 318. člena ZPP kot predpostavko za izdajo zamudne sodbe določa, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP). Odgovor na vprašanje, kdaj gre za nedovoljeno procesno razpolaganje, pa dajejo materialno pravo oziroma prisilni predpisi in morala. Če so nekateri cilji prepovedani, nemoralni ali pravno nemogoči, jih namreč tudi s procesnimi sredstvi, med katere spada tudi toženčeva pasivnost (nevložitev odgovora na tožbo), ki vodi do izdaje zamudne sodbe, ni mogoče doseči.(3)

9. Odstop od pogodbe in s tem povezani vrnitveni zahtevek pa je upoštevaje relevantna določila Obligacijskega zakonika(4) (v nadaljevanju OZ) o prodajni pogodbi in prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve dopustni cilj, ki ga z vložitvijo tožbe v obravnavanem primeru zasleduje tožeča stranka. Na podlagi določb materialnega prava (ki so v obravnavanem primeru dispozitivne narave,(5) določba 3. odstavka 59. člena OZ o pogojih in njihovih učinkih pa za predmetni spor tudi ni uporabljiva) tožeča stranka namreč lahko doseže želeni učinek (več o tem v nadaljevanju). Pritožbene navedbe, da že iz samih listinskih dokazov izhaja, da je toženec svojo obveznost pravočasno, kvalitativno in kvantitativno izpolnil, tožnik pa mu je za to storitev plačal, za presojo pogoja iz 2. točke 1. odstavka 318. člena ZPP tako niso relevantne, ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da v predmetni zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, pa pravilna.

10. Sodišče prve stopnje je kot pravno pomembna dejstva iz tožbe v dejstveno podlago svoje odločitve vzelo naslednje tožničine trditve: - pravdni stranki sta dne 6. 8. 2012 sklenili Pogodbo št. C00 o nakupu in dobavi specialne programske opreme; - predmet Pogodbe je bilo več vrst programske opreme, med drugim tudi program I.100 (6 kosov) v vrednosti 14.680,00 EUR; - tožena stranka je kupljeno programsko opremo dostavila tožeči stranki 7. 8. 2012, tožeča stranka pa je programsko opremo 6. 9. 2012 plačala; - tožeča stranka navedene programske opreme ni mogla zagnati, saj skupaj s programom ni bil dobavljen licenčni USB ključek; - tožeča stranka je toženo stranko obvestila o nemožnosti namestitve opreme takoj, ko je to nemožnost ugotovila, to je dne 27. 8. 2012; - tožena stranka kljub temu tožeči stranki ni dostavila potrebnih licenc za pravilno delovanje predmetne programske opreme; - tožeča stranka je zato toženi stranki dne 18. 12. 2012 poslala poziv, da naj do 20. 1. 2013 predloži programsko opremo I.100 na USB ključku z uporabnimi licencami in jo hkrati opozorila, da si v nasprotnem primeru pridržuje pravico delno odstopiti od pogodbe, zahtevati povrnitev kupnine za sporni del, ter obračunati pogodbeno kazen za neizpolnjeni del; - tožena stranka zahteve tožeče stranke ni izpolnila, ampak ji je poslala dopis, v katerem ji je sporočila, da iz njene dokumentacije izhaja, da so v celoti izpolnili pogodbene obveznosti: - posledično je tožeča stranka z dopisom z dne 21. 2. 2013 delno odstopila od pogodbe ter zahtevala vračilo kupnine - v skladu s 5. odstavkom 6. člena Pogodbe pa je bila toženi stranki zaračunana tudi pogodbena kazen v višini 1.468,08 EUR.

11. Upoštevaje navedeni dejstveni substrat obravnavane zamudne sodbe pa se je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno prepričalo tudi, da je tožeča stranka v tožbi navedla vsa potrebna dejstva, ki bi, če bi bila resnična, utemeljevala njen tožbeni zahtevek (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP)(6). Iz njih je namreč povzeti, da tožeča strankam zatrjuje, da je imel del dobavljene programske opreme skrito napako (tj. stvarna napaka, ki se pokaže po tem, ko nevarnost preide na kupca, če je posledica vzroka, ki je obstajal že pred tem (2. odstavek 458. člena OZ) oziroma napaka, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu ni mogoče opaziti (1. odstavek 462. člena OZ)), o kateri je takoj, ko je nemožnost za zagon programa ugotovila (tj. dne 27. 8. 2012), obvestila toženo stranko (464. člen OZ), a slednja uveljavljane napake izpolnitve (nemožnost zagona) v primernem dodatnem roku (do 20. 1. 2013) ni odpravila (469. člen OZ).

12. Če pa prodajalec (v obravnavanem primeru tožena stranka) v primernem dodatnem roku ne opravi pravilne izpolnitve (torej ne popravi stvari oziroma je ne zamenja z drugo stvarjo brez napake), lahko kupec ponovno (alternativno) izbira med vsemi tremi jamčevalnimi zahtevki iz 1. odstavka 468. člena OZ (pri tem se sicer po 471. členu OZ domneva, da je izbral pravico odstopiti od pogodbe).(7)

13. V obravnavanem primeru je (na podlagi povzetih tožbenih dejstev) ugotoviti, da je tožeča stranka izbrala odstop od pogodbe. Toženi stranki je namreč z dopisom z dne 21. 2. 2013 sporočila, da delno odstopa od pogodbe (skladno s prej, tj. dne 18. 12. 2012 poslanim pozivom, da si za primer, če toženka napake ne bo odpravila oziroma dobavila delujočo programsko opremo, pridržuje pravico delno odstopiti od pogodbe, zahtevati povrnitev kupnine za sporni del ter obračunati pogodbeno kazen za neizpolnjeni del). To pa je imelo za posledico prenehanje izpolnitvene obveznosti (zaradi razveze pogodbe, ki jo je povzročila uveljavitev odstopne pravice) in nastanek položaja (delne) neizpolnitve(8). Končni materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča se po povedanem tako izkaže za pravilnega, in sicer, da je dejanska podlaga tožbenega zahtevka delni odstop od pogodbe zaradi delne neizpolnitve, katere posledice urejata 2. odstavek 111. člena 1. odstavek 247. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v materialnem pravu obstajajo določbe, ki na obstoj tožbeno zatrjevanih dejstev navezuje pravno posledico, kot jo uveljavlja toženec s predmetnim tožbenim zahtevkom (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Pri tem pa niti ni bistveno, da med pravno podlago svoje odločbe ni povzelo prav vseh relevantnih določb OZ. Materialnopravni zaključek je namreč kljub temu pravilen. Zahtevek iz naslova vračila kupnine in plačila pogodbene kazni je vsled vsega obrazloženega utemeljen tudi po presoji pritožbenega sodišča. Kršitev pogodbene obveznosti, ki pomeni neizpolnitev, namreč lahko nastopi tudi, če pogodbi zvesta stranka uveljavi pravico odstopiti od pogodbe zaradi napak izpolnitve. Zato je upnik upravičen do pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena za primer neizpolnitve, tudi če od pogodbe odstopi zaradi izpolnitve z napako.(9)

14. Iz vsebinsko enakih razlogov, kot so povzeti v prejšnji točki obrazložitve te sodbe, pa je pravilen tudi nadaljnji zaključek prvostopenjskega sodišča, in sicer da navedbe, na katere tožeča stranka opira svoj zahtevek, niso v nasprotju z listinskimi dokazi, katere je predložila sama. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je kupljeno programsko opremo tožena stranka dne 7. 8. 2012 dobavila, kar primopredajni zapisnik z dne 7. 8. 2012, katerega pritožbeno izpostavlja pritožnica, potrjuje. Na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča pa tudi nima vpliva vsebina omenjenega zapisnika (A 2) v tistem delu, iz katerega izhaja, da „je dobavljena oprema dostavljena skladno s pogodbenimi določili tako v kvaliteti kakor kvantiteti“. Kot pritožnica sama ugotavlja, je bil zapisnik o prevzeti programski opremi sestavljen dne 7. 8. 2012 (torej ko je tožena stranka programsko opremo dobavila). Ta pa skritih napak izpolnitve ne izključuje. Ker je ravno te v tožbi smiselno zatrjevala tožeča stranka (in sicer da se je napaka dela programske opreme pokazala šele kasneje (ne ob prevzemu) oziroma da je imela le-ta skrito stvarno napako (napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti)), nasprotje med trditvami in dokazi tožeče stranke po prepričanju pritožbenega sodišča ni podano. Dobavljena je bila (tudi) sporna programska oprema, za katero se je šele kasneje pokazalo, da ima skrito stvarno napako, saj njen zagon ni bil mogoč. Očitano nasprotje po oceni pritožbenega sodišča tudi ni podano med trditvami in elektronskim sporočilom pogodbenega predstavnika tožeče stranke z dne 13. 11. 2012 (A 3).

15. Tožena stranka pa pritožbeno ne more uspeti niti z navajanji, da ni resnično dejstvo, da je tožeča stranka plačilo za programsko opremo izvedla dne 6. 9. 2012, da je toženec prejel prvo plačilo šele 13. 9. 2012 in da je znano, da je tožnica DDV (ki je vsebovan v znesku 14.680,80 EUR) že računovodsko kontirala kot oprostitev plačila davka zaradi vstopnega davka na dodano vrednost. Z navedenimi dejstvi uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP).

16. Pritožnica z obravnavano pritožbo od pritožbenega sodišča nadalje zahteva izločitev sodnice, ki je na prvi stopnji odločala o zadevi. Tudi s tem ne more uspeti. Predlog za izločitev sodnika sodišča prve stopnje mora stranka vložiti do konca glavne obravnave, če obravnave ni bilo, pa do konca obravnavanja, torej do izdaje sodbe (prve stopnje). Pazi pa pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti na kršitev po 2. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, katera je podana, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka 1. odstavka 70. člena ZPP) oziroma ki je bil s sklepom predsednika sodišča izločen. Te kršitve v predmetnem sporu sodišče prve stopnje ni zagrešilo, poleg tega tudi sicer razlogi, s katerimi pritožnica utemeljuje izločitev sodnice, ki je v obravnavanem gospodarskem sporu odločala v postopku na prvi stopnji, niso utemeljeni.

17. Objektivni preizkus izpodbijane odločitve je po presoji pritožbenega sodišča mogoč tudi v obrestnem delu zahtevka, zaradi česar prvostopenjsko sodišče očitane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo niti v zvezi s slednjim. Ker je namreč med pravno relevantnimi dejstvi ugotovilo tudi, da je bilo plačilo opravljeno dne 6. 9. 2012, je upoštevaje 5. odstavek 111. člena OZ (po katerem mora stranka, ki vrača denar, plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo) odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna tudi glede obresti na vračilo kupnine.

18. V zvezi z zamudo pri plačilu pogodbene kazni pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta ni nastopila že prvi dan po dnevu, ko je bila tožena stranka dolžna dobaviti opremo (6. stran tožbe). Tožnica namreč pogodbene kazni ne uveljavlja zaradi zamude, temveč zaradi neizpolnitve. Zamuda v zvezi s pogodbeno kaznijo je zato nastopila takrat, ko je tožeča stranka odstopila od pogodbe in poleg vračila kupnine zahtevala tudi plačilo pogodbene kazni. To je bilo upoštevaje relevantno dejstveno podlago izpodbijane zamudne sodbe dne 21. 2. 2012 (torej ko je tožeča stranka dne 21. 2. 2012 na toženko naslovila dopis, da delno odstopa od pogodbe in zahteva vračilo kupnine ter da ji skladno s 5. odstavkom 6. člena Pogodbe zaračunava tudi pogodbeno kazen v višini 1.468,08 EUR). Ob uporabi ustrezne pravne norme 2. odstavka 299. člena OZ je pritožbeno sodišče zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek za povračilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.468,08 EUR za čas od 6. 9. 2012 do 21. 2. 2013 zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP).

19. Tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni odločalo o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka po prvi pritožbi (tj. pritožbi z dne 20. 11. 2013), so neutemeljeni. Tožena stranka jih v pritožbi sploh ni uveljavljala, tudi sicer pa je povrnitev vseh stroškov odvisna od končnega uspeha v pravdi. Prav tako ne gre za separatne stroške po 1. odstavku 156. člena ZPP.

20. Ker so se v preostalem izpodbijanem delu pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, v tem delu pa je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

21. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu (le glede dela obresti), glede katerega pa ji posebni pritožbeni stroški, niti stroški prvostopenjskega postopka niso nastali. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih je tožena stranka dolžna nositi sama.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US in 48/14. Op. št. (2): Iz vsebine te izhaja, da tožena stranka z njo razširja pritožbene navedbe o pravočasnosti vložitve odgovora na tožbo (s katerimi izpodbija pogoje za izdajo zamudne sodbe - dopolnjuje torej pritožničina stališča in argumente v sklopu že uveljavljanih pritožbenih razlogov).

Op. št. (3): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str.: 114 - 121. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (5): Dispozitivna ravnanja v postopku, ki nasprotujejo kakšni dispozitivni določbi OZ, mora sodišče dopustiti, le dispozitivnih ravnanj, ki nasprotujejo kogentnim določbam OZ, sodišče ne sme upoštevati. Namen določbe 3. odstavka 3. člena ZPP je namreč le v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava. Tako Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str.: 44, 45. Op. št. (6): V vsebinskem pogledu mora namreč tožeča stranka navesti tista dejstva, ki izhajajo iz dejanskega stanu pravne norme, ki utemeljuje zahtevano pravno posledico (uveljavljano s tožbenim zahtevkom).

Op. št. (7): dr. Nina Plavšak in drugi: Obligacijsko pravo splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str.: 792 in 793. Op. št. (8): dr. Nina Plavšak in drugi: Obligacijsko pravo splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str.: 793. Op. št. (9): Tako v OZ (splošni del) s komentarjem, str.: 233.