Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
S spremembo Navodila, uveljavljeno 1.4.2000 (Ur.l. RS, št. 26/00) je za presojo dejstva, ali je bilo mogoče zemljišče opremiti brez večjih stroškov, postala oddaljenost vodovodnega priključka bistvena okoliščina.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi z dne 29.5.2001, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo proti odločbi Upravne enote Č. z dne 15.11.2000. Z njo je zavrnjena njena zahteva za denacionalizacijo parc. št. 539/2, gozd 2. razreda, izmere 2351 m2, vpisane v zk. št. 1146 k.o. T. vrh, podržavljene A.J. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da med strankama ni sporno, da je navedeno parcelo, ki je bila podržavljena z odločbo, izdano na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57) šteti za nezazidano stavbno zemljišče. Med strankama je sporno vrednotenje te parcele in sicer ali jo je šteti za komunalno opremljeno ali komunalno neopremljeno. Sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke, da je predmetno parcelo šteti za komunalno neopremljeno, saj je ni bilo mogoče opremiti brez večjih stroškov. Prvostopni organ kot tožena stranka sta pravilno upoštevala dopolnjeno določbo 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00), ki določa merila, kdaj je bilo zemljišče možno opremiti brez večjih stroškov. Navedeno navodilo je bilo izdano na podlagi ZDen, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Če sedanje vrednosti premoženja ni mogoče ugotoviti, se ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz 1. odstavka 85. člena ZDen, če ta zakon ne določa drugače (1. in 5. odstavek 44. člena ZDen). Ta predpis pa je navedeno navodilo. Sodišče je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni ugovor, da je tožena stranka kršila določbe ZUP, ker ni presojala izjavi dveh prič, ki jih je tožeča stranka priložila pritožbi. Res se tožena stranka glede predloženih izjav ni opredelila, vendar po presoji sodišča na drugačno odločitev tožene stranke predložene izjave ne bi mogle vplivati. Kršitev pravil postopka pa je podana le takrat, če pritožbeni organ ne odgovori na pritožbene navedbe, ki so za odločanje relevantne. Sodišče tako kot tožena stranka sprejema izjavo Javnega podjetja Komunala - Č., iz katere izhaja, da je potekalo vodovodno omrežje cca 170 m od parc. št. 539/2, kar je podkrepljeno tudi s skico trase vodovodnega omrežja (trasni načrt iz leta 1898). Sicer pa se je tožnica na ustni obravnavi dne 20.6.1997 strinjala z navedeno ugotovitvijo, ko sta ji bili predočeni izjavi E.L. in Komunale Č.
V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga iz 1. in 3. točke 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke oziroma podrejeno, da sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Tožeča stranka vztraja pri stališčih iz tožbe, da sprememba Navodila ne more ožiti pravic, ki jih je tožnica pridobila na podlagi zakona, posebej pa poudarja, da v letu 1997, ko je Podjetje Komunala Č. dalo podatke o domnevni oddaljenosti vodovodnega priključka od tožničine parcele, je bila ta okoliščina (ali je šlo za oddaljenost 100 m, več ali manj) popolnoma irelevantna, zato tožnica ni čutila nobene potrebe, da komplicira postopek z morebitnimi ugovori proti takemu poročilu. Čim pa se je Navodilo spremenilo tako, da je postavilo oddaljenost 100 m kot tisto mejo, od katere je odvisna kategorizacija zemljišča in s tem tudi vrednost tega zemljišča, se je seveda problem popolnoma spremenil. Tožnica ni izgubila pravice dokazovanja, da je bilo poročilo Podjetja Komunala Č. iz leta 1997 nepravilno. Zato je tudi v svoji pritožbi proti odločbi upravnega organa prve stopnje priložila izjavi dveh prič, od katerih je ena lastnik tiste nepremičnine, na kateri je bil že ob podržavljenju vodovodni priključek. Iz izjav teh prič pa izhaja, da je bila oddaljenost vodovodnega priključka le 52 m. Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista upoštevala te, za odločitev bistvene okoliščine, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, kršene pa so bile tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku glede načela zaslišanja strank o vseh za odločitev pomembnih okoliščinah, kakor tudi določb ZUS, saj bi moralo pri teh ugovorih tožeče stranke vsekakor razpisati glavno obravnavo v smislu 50. člena ZUS in na njej izvesti še te dodatne dokaze.
Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.
Pritožba je utemeljena.
Utemeljen je pritožbeni ugovor, da je s spremembo Navodila, uveljavljeno 1.4.2000 (Uradni list RS, št. 26/00) in s katero so konkretizirana merila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin (z določitvijo oddaljenosti do priključkov na javno infrastrukturo), za presojo dejstva ali je bilo mogoče zemljišče opremiti brez večjih stroškov, postala oddaljenost vodovodnega priključka bistvena okoliščina. Namreč prvotno Navodilo te okoliščine (oddaljenosti) ni vsebovalo. Glede na to, da je bila v tem primeru zahteva za denacionalizacijo vložena 12.7.1993 (ko Navodilo še ni vsebovalo konkretnih meril za presojo kdaj je bilo mogoče zemljišče opremiti brez večjih stroškov in glede na spremenjeno materialno pravo - novelo Navodila, uveljavljeno 1.4.2000, je ugotovitev točne oddaljenosti od javnega vodovoda pomembna okoliščina, ki bi mogla vplivati na vrednotenje podržavljene parcele in tako na samo odločitev o odškodnini za podržavljeno nepremičnino. Zato bi že organ prve stopnje pred svojo odločitvijo moral o tej spremembi materialnega predpisa stranko opozoriti, pa kot izhaja iz upravnega spisa je ni, čeprav je prav na to okoliščino oprl svojo odločitev. Zato je tožeča stranka v pritožbi v upravnem postopku, ko je navajala, da je bil materialni predpis (Navodilo) spremenjen in s predložitvijo novih dokazov (izjav dveh prič), utemeljevala, da je oddaljenost parcele do vodovodnega priključka le 52 m. Vendar se tožena stranka do teh novih dokazov ni opredelila.
Zato se sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo, da tožena stranka dokazov, uveljavljenih v pritožbi, ni presodila, ni moglo sklicevati le na izjavo javnega podjetja Komunala Č. z dne 7.3.1997 in s katero naj bi se tožeča stranka na ustni obravnavi dne 20.6.1997 strinjala, ampak bi moralo presoditi tudi s tožbo predložene dokaze, ki v upravnem postopku niso bili presojeni. Ker pa jih ni presodilo, ni imelo podlage v 59. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS) za zavrnitev tožbe, saj je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. S tem je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS), kar bi lahko vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V novem postopku bo sodišče presodilo še s tožbo predložene dokaze, ki jih ni presodila tožena stranka in nato v povezavi z ostalimi, v upravnem postopku izvedenimi dokazi, odločilo o zadevi.
Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.