Jedro

S sklicevanjem na načelo superficies solo cedit tožnik ne bi mogel pridobiti lastninske pravice na sosednji (sporni) nepremičnini, temveč bi lahko pridobil (so)lastninsko pravico zgolj na delu stavbe, ki sega na njegovo nepremičnino. Tega tožnik ni uveljavljal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval, naj sodišče ugotovi, da nepremičnina parc. št. *17/0, k. o. ..., na kateri stoji stanovanjska hiša z naslovom ... 66 (v nadaljevanju sporna nepremičnina), ne sodi v zapuščino po A. A. (materi pravdnih strank). Trdil je, da je na sporni nepremičnini pridobil lastninsko pravico z darilno pogodbo z dne 6. 2. 1960 (sklenjeno med starima staršema kot darovalcema in njim ter drugo toženko kot obdarjencema) in darilno pogodbo z dne 21. 8. 1980 (med njim in drugo toženko). Prvi toženec in druga toženka sta ugovarjala, da sporna nepremičnina ni bila predmet daritve leta 1960. 2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sporna nepremičnina ne sodi v zapuščino, da je njen lastnik tožnik in da so mu toženci dolžni izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je lastnik dela sporne nepremičnine, ki bi bil v elaboratu parcelacije označen z rezervirano parcelno številko. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Nižji sodišči sta presodili, da sporna nepremičnina, na kateri stoji stanovanjska hiša z naslovom Ulica 6 (stara domačija), ni bila predmet darilne pogodbe, temveč je prišlo pri navedbi hišne številke do pisne pomote. Tožnik torej ni dokazal, da je bil namen darovalcev z darilno pogodbo prenesti tudi lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Prav tako ni dokazal, da bi lastninsko pravico pridobil na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga spremembo sodb nižjih sodišč in ugoditev tožbenemu zahtevku. Podredno predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Kot bistveno navaja, da nižji sodišči ne bi smeli uporabiti razlagalnih pravil (914. in 915. paragrafa ODZ), saj je bil zapis darilne pogodbe jasen in ni terjal dodatne razlage. Ker je bila nepremičnina v darilni pogodbi označena s hišno številko, sta nižji sodišči jasno pogodbeno določilo razlagali v nasprotju z njegovo vsebino. Zato je samovoljno tudi stališče, da že jezikovna razlaga vsebine darilne pogodbe iz leta 1960 omogoča sklep, da sporna nepremičnina ni bila predmet daritve. Po mnenju revidenta so na več mestih razlogi nižjih sodišč nejasni, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tako tožnik ni imel učinkovitega pravnega sredstva in sta podani tudi kršitvi 22. in 25. člena Ustave. Ni namreč jasno, ali sodišči zavzameta stališče, da podaritev tuje stvari ni mogoča. Iz obrazložitve sodb namreč izhaja, da sta sodišči zaključili, da darovalca nista imela namena razpolagati s sporno nepremičnino zaradi ugotovitve, da ta ni bila v njuni lasti. Pojasnjuje, da zahtevek ni temeljil na gradnji preko meje, temveč je to omenil le v potrditev namena darovalcev, da stara domačija pripade tožniku. Poudarja, da uporaba pravil o gradnji preko meje (418. paragraf ODZ) ne pride v poštev. Opozarja, da lastnina na zgradbi (zgrajeni na tujem svetu) v skladu s 419. paragrafom ODZ priraste lastniku zemljišča (načelo superficies solo cedit). Ker je odločitev nižjih sodišč (uporaba 418. paragrafa ODZ) očitno napačna, je podana kršitev 22. člena Ustave zaradi arbitrarnega sojenja. Glede podrednega zahtevka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker prvostopenjsko sodišče ni zavrnilo dokaznega predloga za postavitev izvedenca geodeta. Meni, da je podredni tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi 419. paragrafa ODZ.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V postopku je bilo sporno, ali je bila predmet daritve (tudi) sporna nepremičnina, na kateri stoji stanovanjska hiša z naslovom Ulica 6. Iz 1. člena darilne pogodbe je izhajalo, da sta darovalca podarila s kupno pogodbo 11. 10. 1954 pridobljeno nepremičnino, vpisano v zemljiškoknjižni vložek št. 570, k. o. ..., z vsemi k vložku pripisanimi parcelami, ter na zemljišču stoječo zidano in z opeko krito stanovanjsko hišo št. 6 z opeko kritim gospodarskim poslopjem. Toženca sta ugovarjala, da predmet darilne pogodbe ni bila sporna nepremičnina, temveč je bil zapis hišne številke 6 (namesto pravilno 7) posledica pisne pomote. S temi navedbami sta toženca ustrezno izkazala spornost pogodbenega določila. Besedilo pogodbene določbe je namreč glede na kontekst, v katerem je bilo izoblikovano (tj. glede na vsebino kupne pogodbe iz leta 1954, na katero se je pogodba sklicevala), omogočalo razlago, da sporna nepremičnina ni bila predmet daritve. Ker sta pravdni stranki pogodbenemu določilu pripisovali različen pomen, sta ga nižji sodišči pravilno opredelili za spornega in na tej podlagi uporabili razlagalni pravili iz 914. in 915. paragrafa ODZ za ugotavljanje vsebine darilne pogodbe.

7. Za odločitev je bistvena dejanska ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da darovalca nista imela namena podariti sporne nepremičnine (in na njej zgrajene stanovanjske hiše), temveč je pri navedbi hišne številke v darilni pogodbi prišlo do pisne pomote. Revizijske navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje ugotovljenemu namenu darovalcev, niso upoštevne, saj predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi revizijski očitki o nejasnih razlogih izpodbijane sodbe niso utemeljeni. Nižji sodišči sta obrazložili, da sta darovalca želela podariti nepremičnine, pripisane k vložku 570 oziroma nepremičnine, ki sta jih pridobila s kupno pogodbo. Predmet kupne pogodbe iz leta 1954 (na katero se je darilna pogodba sklicevala) so bile nepremičnine, pripisane vložku št. 570, in sicer parc. št. 75/3, parc. št. 74/3 in parc. št. 208 - stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje št. 7 (ki so sedaj združene v parcelo št. 75/4 v lasti tožnika). Na podlagi navedenega sta zavzeli stališče, da že sama vsebina darilne pogodbe, ki se je sklicevala na kupno pogodbo iz leta 1954, omogoča sklep, da sporna nepremičnina (ki nikoli ni bila vpisana v vložku št. 570, temveč je bila v vložku 24) ni bila predmet daritve. Tožnik namreč drugačnega namena darovalcev ni dokazal1. Nižji sodišči zato nista sledili navedbam tožnika, da bi darovalca želela podariti sporno nepremičnino in na njej zgrajeno stanovanjsko hišo št. 66, ki ni bila v njuni lasti. Nista torej zavzeli stališča, da podaritev tuje stvari ni mogoča. Presodili pa sta, da darovalca s parcelo v lasti tretje osebe nista imela namena razpolagati.

8. Podredni tožbeni zahtevek je neutemeljen že zaradi dejanske ugotovitve, da darovalca nista imela namena podariti sporne nepremičnine (in stare domačije na njej). Kljub temu velja dodati, da niso razumljive revizijske navedbe o utemeljenosti podrednega zahtevka na podlagi 419. paragrafa ODZ. S sklicevanjem na načelo superficies solo cedit tožnik ne bi mogel pridobiti lastninske pravice na sosednji (sporni) nepremičnini, temveč bi lahko pridobil (so)lastninsko pravico zgolj na delu stavbe, ki sega na njegovo nepremičnino. Tega tožnik ni uveljavljal. Tudi v reviziji je tožnik izpostavil, da je navedbe o razširitvi domačije omenil le v potrditev namena darovalcev, da domačija pripade tožniku.

9. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njegove revizije.

1 Tožnik sam je namreč izpovedal, da mu sporna nepremičnina nikoli ni bila prepuščena v posest, druga toženka in njen mož pa sta povedala, da nikoli ni bilo govora, da bi obdarjenca postala lastnika sporne nepremičnine (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).