6. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Janeza Urbasa iz Ljubljane, ki ga zastopa Danica Novak Kenda, odvetnica z Jesenic, na seji dne 6. julija 2006

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 4. člena Uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bohinj (Uradni list RS, št. 119/03) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnik izpodbija 4. člen Uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bohinj (v nadaljevanju Uredba), kolikor njegovo počitniško hišico opredeljuje kot objekt, ki ga ni mogoče legalizirati in jo je treba odstraniti. Meni, da bi izpodbijano odločitev lahko sprejeli le v upravnem postopku, saj naj bi mu izpodbijana določba Uredbe odvzela pravico so sodnega varstva, kar naj bi bilo v neskladju s 23. členom Ustave. Uredba naj bi arbitrarno prepovedovala legalizacijo njegove počitniške hišice, ker naj Vlada pri razvrščanju spornih gradenj ne bi spoštovala pogojev iz 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list RS, št. 35/01 – v nadaljevanju ZTNP-B) in kriterijev iz Uredbe. Navaja, da je bil njegov objekt že pred uveljavitvijo Zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81 in nasl. – ZTNP) načrtovan z zazidalnim načrtom, kar naj bi izhajalo iz priloženega lokacijskega dovoljenja za njegovo gradnjo iz leta 1976. V postopkih legalizacije naj bi bil zato v neenakopravnem položaju v primerjavi z drugimi investitorji, kar naj bi bilo v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave in kar naj bi predstavljalo poseg v lastninsko pravico (33. člen Ustave). Citirana določba Uredbe naj bi učinkovala za nazaj, kar naj bi bilo v neskladju s 155. členom Ustave.

2.Ustavno sodišče je ustavnost in zakonitost 4. člena Uredbe že ocenilo v sklepu št. U-I-34/03 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 117/04 in OdlUS XIII, 62). Sprejelo je stališče, da so prostorski ureditveni pogoji, kot je Uredba, predpisi in ne posamični akti. Pri tem je poudarilo, da je treba o vlogi za legalizacijo, ki jo vloži investitor nezakonito zgrajenega objekta, odločiti z upravno odločbo, pri čemer je izpodbijana Uredba ena od materialnih podlag odločanja. V tej odločbi morajo biti navedeni konkretni razlogi, zakaj za objekt, za katerega Uredba ne dopušča legalizacije, niso izpolnjeni pogoji in kriteriji za legalizacijo. Zoper to odločbo ima prizadeti zagotovljeno varstvo v upravnem postopku in v upravnem sporu. Po izčrpanju vseh teh pravnih sredstev lahko prizadeti, ob izpolnjevanju pogojev po Zakonu o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS), vloži tudi ustavno pritožbo. Zato je neutemeljen očitek pobudnika, da mu je kršena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave).

3.Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-34/03 presodilo tudi, da je bila Uredba pripravljena na podlagi dokumentacije, v kateri je bila obravnavana vsaka izmed spornih gradenj posebej. Pri njihovem razvrščanju Vlada ni ravnala arbitrarno, saj je pri tem upoštevala pogoje iz ZTNP-B ter kriterije iz Uredbe o postopku priprave in sprejemanja prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora (Uradni list RS, št. 56/93 in nasl.) in iz Navodila za pripravo prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora (Uradni list RS, št. 56/93). Kot posebej pomemben kriterij je Vlada med drugim sicer upoštevala tudi dejstvo, ali je bila posamezna gradnja že pred uveljavitvijo ZTNP načrtovana z zazidalnim načrtom. Vendar je pobudnik v zmoti, ko meni, da je bila s takšnim aktom načrtovana njegova počitniška hišica. Iz priložene lokacijske dokumentacije za njeno gradnjo z dne 6. 5. 1976 izhaja, da je bilo takrat območje, na katerem je njegov objekt, načrtovano z urbanističnim redom in ne z zazidalnim načrtom.[1] Zato je neutemeljen njegov očitek, da je bil v postopku sprejemanja Uredbe v neenakopravnem položaju v primerjavi z drugimi investitorji (drugi odstavek 14. člena Ustave). Ker se z Uredbo, ki je posebna vrsta prostorskih ureditvenih pogojev, sanira degradirani prostor zaradi nedovoljenih posegov v prostor za naprej, je neutemeljen tudi njegov očitek, da Uredba učinkuje za nazaj in je zato v neskladju s 155. členom Ustave, kot tudi očitek, da izpodbijana določba Uredbe pomeni poseg v lastninsko pravico (33. člen Ustave).

4.Iz navedenih razlogov je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo.

5.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Škrk in Wedam Lukić.

Predsednik

dr. Janez Čebulj

zanj

Podpredsednica

dr. Miram Škrk

[1]Iz 82. in 86. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – ZUN) je izhajalo, da so pred uveljavitvijo ZUN načrtovali prostor z zazidalnimi načrti in z ohlapnejšimi urbanističnimi redi. Da so bili takratni urbanistični redi v praksi res ohlapni, izhaja iz komentarja k 40. členu ZUN (N. Vladimirov, Predpisi o urejanju prostora s pojasnili, Časopisni zavod Uradni list RS Slovenije, leta 1987, strani 43 in 44).