Jedro

Neutemeljen je očitek, da "bi moral organizator igre poskrbeti, da bi bila pravila igre spoštovana v taki meri, da do tolikšne poškodbe sploh ne bi moglo priti", ter da bi moral nadzornik igre škodni dogodek preprečiti. Če je namreč do naleta igralca nasprotnega moštva prišlo v okoliščinah, ki predstavljajo pričakovan oziroma normalen del rokometne igre (tožnik zatrjuje, da je med tekmo skočil in streljal proti golu, v tistem hipu pa da ga je nasprotni igralec od strani zadel s svojim kolenom v stranski del kolena - gl. pripravljalno vlogo z dne 4.6.1998), potem tudi v primeru, če je bilo to dejanje nasprotnega igralca prekršek, samo po sebi še ne more predstavljati podlage za očitek, da bi morala tožena stranka "poskrbeti, da bi bila pravila igre spoštovana v taki meri, da bo tolikšne poškodbe sploh ne bi moglo priti". Sestavni del igre so namreč tudi kršitve pravil, seveda če niso storjene na posebno predrzen ali nešporten način in pri pretirano grobi igri (česar pa tožnik ne zatrjuje).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se v izpodbijanem delu razveljavita (sodba sodišča druge stopnje v delu, s katerim je ugodeno tožnikovi pritožbi in zavrnjena pritožba tožene stranke ter v odločbi o stroških postopka, sodba sodišča prve stopnje pa v ugoditvenem delu) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 3.006.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2001, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 120.203 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2001. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino zvišalo za 300.000 SIT ter tožnika zavezalo, da mora toženi stranki povrniti (le) 36.807,20 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2001 dalje. Sicer je tožnikovo pritožbo, ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožniku povrniti 15.874 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.11.2002 dalje. Stališče obeh sodišč je, da tožena stranka odškodninsko odgovarja za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi poškodbe pri igranju rokometa med služenjem vojaškega roka.

Zoper tisti del sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je bilo tožnikovi pritožbi ugodeno, pritožba tožene stranke pa zavrnjena, vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje, podrejeno pa spremembo. Navaja, da je brez pomena ugotovitev pritožbenega sodišča, da ni preverilo, ali vojaki poznajo pravila rokometa. Vojaki so namreč vsakodnevno izvajali zahtevno vojaško usposabljanje ter si pri tem pridobili telesno vzdržljivost in spretnost. Rokomet se sicer razlikuje od košarke, vendar ji je podoben. Pravila so preprostejša, pa tudi igra ni tako zahtevna. Stališče, da vojaki pred igro niso bili ogreti, nima nobene zveze s to zadevo, saj je bil tožnik rezervni igralec in je na klopi čakal, da ga po potrebi pokličejo v igro. Imel je dovolj časa, da bi se ogrel. Nesporno je, da je med služenjem vojaškega roka igral nogomet oziroma košarko in vsakokrat je moral izvesti vaje za ogrevanje. Tudi pred usposabljanjem na ovirah se vojaki predhodno ogrejejo. Za vsako igro z žogo pa je prvi pogoj, da so igralci v dobri telesni kondiciji. Drugi pogoj je, da poznajo vsaj osnovna pravila igre. Tožnik je ta pravila vsaj v omejenem obsegu poznal. Tožena stranka je tudi dokazala, da je bil kot vojak, ki je vsak dan izvajal redno vojaško usposabljanje, v zadostni telesni kondiciji ter da je poznal pravila rokometa v takem obsegu, da se je igre lahko udeležil. Že iz splošnih pravil vojaškega in športnega usposabljanja je vedel, da se mora pred igro ogreti. Pritožbeno sodišče ni izvedlo kakih dokazov o tem, ali je imel tožnik dovolj časa za ogrevanje, marveč je nekritično sledilo ugotovitvi sodišča prve stopnje. Zato je podana bistvena kršitev postopka.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka kot organizator igre opustila dolžnost nadzora nad igro ter da je zato krivdno odgovorna.

Dosojeni zneski odškodnin so previsoki, saj odstopajo od okvirov, ki jih določa prvi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ,št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Iz podatkov spisa izhaja, da se je o višini zahtevka opredelilo več sodnih izvedencev, katerih mnenja pa so med seboj različna. Sodišče prve stopnje se je oprlo na mnenje dr. V. P., ki se povsem razlikuje od mnenja dr. M. S.. Ta je navedel, da je artroskopska revizija na Ortopedski kliniki Kliničnega centra v Ljubljani dne 26.11.1994 pokazala negativen rezultat. Ta ugotovitev je odločilnega pomena za zaključek, da poškodba z dne 19.7.1994 ni bila tako daljnosežna in da je zato potrebno vse nadaljnje posledice pripisati poškodbi, ki je nastala 10.3.1995. Tožnik se je ponovno poškodoval 1.4.1996 in ta poškodba naj bi bila v zvezi s predhodno poškodbo z dne 10.3.1995 odločilnega pomena. Dr. V. P. očitno ni upošteval artroskopske revzije z dne 26.11.1994. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhajajo naslednji elementi konkretnega odškodninskopravnega dejanskega stanu: 1/ med obveznim služenjem vojaškega roka je moral tožnik v okviru usposabljanja igrati rokomet; 2/ pred začetkom rokometne tekme ni bilo preverjeno, ali so vojaki psihofizično usposobljeni za ta šport, oziroma, ali imajo dovolj znanja in izkušenj za sodelovanje v rokometni igri; 3/ tožnik je pred tem le dvakrat ali trikrat igral rokomet, sicer pa se je v poklicni šoli v manjši meri ukvarjal le s košarko; 4/ tožnik je v igro vstopil šele kot rezervni igralec in neogret; 5/ do poškodbe je prišlo zaradi naleta igralca nasprotnega moštva, ki je s kolenom s strani zadel tožnikovo koleno; 6/ o škodnem dogodku in o tožnikovi poškodbi ni nobene ustrezne evidence oziroma dokumentacije; 7/ nadzornik igre se dogodka ni spomnil. Neposreden vzrok škode je torej nalet soigralca, ki je tožnika s kolenom zadel v koleno in mu povzročil poškodbo. Vendar sodišči prve in druge stopnje odškodninske odgovornosti tožene stranke nista utemeljili s stališčem, da je po prvem odstavku 171. člena ZOR država odgovorna za škodo, ki jo tretjim osebam (v konkretnem primeru bi bil to tožnik) povzročijo vojaške osebe s svojim nezakonitim in protipravnim delom, in zato tudi nista ugotavljali (čeprav je tožnik to pravočasno zatrjeval - gl. njegovo pripravljalno vlogo z dne 4.12.2000), ali je bil igralec nasprotnega moštva, ki je povzročil škodo, vojak slovenske vojske (torej oseba, za katero tožena stranka odgovarja). Odškodninsko odgovornost tožene stranke sta utemeljili z naslednjimi očitki: 1/ tožena stranka ni preverila, ali so vojaki, ki so morali obvezno sodelovati pri športni dejavnosti, usposobljeni za posamezno igro, oziroma, ali imajo vojaki dovolj znanja in izkušenj za sodelovanje v igri; 2/ pred vstopom v igro vojaki niso bili ogreti; 3/ dokumentacija o škodnem dogodku je pomanjkljiva, nadzornik igre pa se dogodka sploh ni spomnil; 4/ nadzornik igre bi moral nalet nasprotnega igralca na tožnika, ki predstavlja kršitev pravil igre, preprečiti.

Te očitke je nato pritožbeno sodišče strnilo v sklepni pravni zaključek, da "igra ni bila organizirana z zadostno skrbnostjo".

Glede utemeljenosti posameznih očitkov toženi stranki (v prejšnjem odstavku navedene točke od 1 do 4) se revizijskemu sodišču porajajo naslednji pomisleki: To, da ni bilo preverjeno, ali so vojaki, ki so morali sodelovati pri športni dejavnosti, usposobljeni za rokomet, oziroma ali imajo dovolj znanja in izkušenj za sodelovanje v tej igri, glede na okoliščine konkretnega primera ne predstavlja ravnanja, ki bi bilo v nasprotju s standardom zahtevane skrbnosti. Od mlajših moških, ki so na služenju vojaškega roka, se namreč upravičeno pričakuje, da so tako telesno kot duševno sposobni rekreacijsko igrati rokomet. Vojaško usposabljanje in urjenje, ki zajema tudi pridobivanje in vzdrževanje dobre telesne kondicije, je tako telesno kot psihično kvečjemu zahtevnejše od rekreacijskega igranja rokometa. Kdor je sposoben za služenje vojaškega roka, je zato vsekakor sposoben tudi za rekreacijsko igranje rokometa, zlasti če mu igra z žogo ni tuja (tožnik je pred tem dvakrat do trikrat igral rokomet, ko je hodil v poklicno šolo, pa se je celo v manjši meri ukvarjal s košarko). Od tožene stranke zato ni mogoče zahtevati, da bi morala posebej preverjati, ali so vojaki usposobljeni za rekreacijsko igranje rokometa, oziroma, ali imajo dovolj znanja in izkušenj za sodelovanje v tej igri. Revizija namreč utemeljeno opozarja, da rekreacijski rokomet ne zahteva posebnih znanj in izkušenj ter usposobljenosti, ki bi presegala tista, ki jih mora imeti vsak povprečen vojak med služenjem vojaškega roka (drugače bi bilo v primeru, če bi moral tožnik npr. prosto plezati, jahati, skakati v vodo s skakalnice, smučati ipd.).

Neutemeljen je tudi očitek, da "bi moral organizator igre poskrbeti, da bi bila pravila igre spoštovana v taki meri, da do tolikšne poškodbe sploh ne bi moglo priti", ter da bi moral nadzornik igre škodni dogodek preprečiti. Če je namreč do naleta igralca nasprotnega moštva prišlo v okoliščinah, ki predstavljajo pričakovan oziroma normalen del rokometne igre (tožnik zatrjuje, da je med tekmo skočil in streljal proti golu, v tistem hipu pa da ga je nasprotni igralec od strani zadel s svojim kolenom v stranski del kolena - gl. pripravljalno vlogo z dne 4.6.1998), potem tudi v primeru, če je bilo to dejanje nasprotnega igralca prekršek, samo po sebi še ne more predstavljati podlage za očitek, da bi morala tožena stranka "poskrbeti, da bi bila pravila igre spoštovana v taki meri, da do tolikšne poškodbe sploh ne bi moglo priti". Sestavni del igre so namreč tudi kršitve pravil, seveda če niso storjene na posebno predrzen ali nešporten način in pri pretirano grobi igri (česar pa tožnik ne zatrjuje).

Nejasen je očitek, da bi moral nadzornik igre kršitev pravil, ki jo predstavlja nalet igralca, preprečiti. Kako naj bi to storil, namreč sodbi ne povesta. Tega tudi ne moreta, saj je bistvo vsake športne igre prav to, da se odvija spontano. Zato nadzornik v okviru spontanosti igre storjenih dejanj njenih udeležencev ne more vnaprej natančno predvideti ter jih preprečiti. Tudi to, da je dokumentacija o škodnem dogodku pomanjkljiva ter da se nadzornik igre dogodka sploh ni spomnil, ne more predstavljati relevantnega očitka. Gre namreč za ravnanja oziroma stanja, do katerih je prišlo šele po škodnem dogodku. Zato seveda ne morejo biti njegov vzrok.

Ostane le še očitek, da "pred vstopom v igro vojaki niso bili ogreti". Za ogrevanje bi sicer moral poskrbeti organizator igre (čeprav je tudi res, da bi se tožnik lahko samoiniciativno ogrel), vendar je zgolj dejstvo, da vojaki niso bili ogreti, še premalo za nastanek odškodninske obveznosti. Ravnanje tožene stranke (oziroma njenih ljudi), ki ni poskrbela za ogrevanje, bi namreč moralo biti v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. O tej predpostavki odškodninske obveznosti pa sodbi sodišč prve in druge stopnje molčita.

Ker se tako sodišči prve in druge stopnje nista ukvarjali z vzročno zvezo med tem, da tožena stranka ni poskrbela za ogrevanje igralcev pred vstopom v igro, in škodnim dogodkom (zmotno misleč, da je to bodisi pravno nepomembno, bodisi da se vzročna zveza domneva), je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Spričo do sedaj povedanega posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.