Jedro

Ker je za odločitev zelo pomembna razlika, ali je šlo samo za formalno pomanjkljivost pri vročanju (če je za sejo pritožbenega organa vedel), ali je bila vsebinsko kršena njegova osnovna pravica, biti navzoč na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor (določba drugega odstavka 81. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), in s tem tudi zaključek ali gre za relativno ali absolutno kršitev postopka v predhodnem postopku, je revizijsko sodišče zaključilo, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi kršilo določbe pravdnega postopka, da jih je treba v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP/77 obravnavati kot bistvene, ker so lahko vplivale na zakonitost sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavi sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 12.8.1994, s katerim sta bila zavrnjena ugovora tožnika zoper sklep o razrešitvi tožnika kot delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (z dne 13.6.1994) in sklep o razporeditvi delavca v plačilni razred (z dne 13.6.1994).

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče sprejelo napačno dokazno oceno glede vročitve vabila na pritožbeno sejo in da je zato zmotno uporabilo določbe ZTPDR in ZPP, saj revidentu zaradi napačnega vabljenja ni bila omogočena udeležba na organu, ki je obravnaval njegov ugovor. Taka kršitev pravil pa ni samo relativna, kot meni sodišče, ampak vedno absolutna. Kršitev je toliko večja, ker tožena stranka pred odločanjem ni dobila niti mnenja sindikata. Poleg tega so bile napake tudi v postopku spreminjanja pravilnika o sistemizaciji tožene stranke, saj ni bila narejena niti utemeljena strokovna podlaga, niti ni bilo pridobljeno mnenje sindikata. Sklep o razporeditvi revidenta je glede na določbe 22. člena podjetniške pogodbe sprejela nepooblaščena oseba, saj je bil za izdajo sklepa pristojen vodja splošnega sektorja. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi, ne da bi razpisalo obravnavo pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 362. člena ZPP/77), spremenilo dejansko stanje z ugotovitvijo, da je bil tožnik seznanjen z obravnavo pred drugostopenjskim organom dne 12.8.1994 in da mu je bila zato dana možnost sodelovanja v postopku uresničevanja pravic. Sodišče prve stopnje take dejanske podlage ni ugotovilo, saj je samo prišlo do zaključka, da tožnik ni bil vabljen na sejo pritožbenega organa, prav tako pa ne njegova pooblaščenka (njenega pooblastila za zastopanje pri toženi stranki ni v spisu). Ker je za odločitev zelo pomembna razlika, ali je šlo samo za formalno pomanjkljivost pri vročanju (če je za sejo pritožbenega organa vedel), ali je bila vsebinsko kršena njegova osnovna pravica, biti navzoč na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor (določba drugega odstavka 81. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), in s tem tudi zaključek ali gre za relativno ali absolutno kršitev postopka v predhodnem postopku, je revizijsko sodišče zaključilo, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi kršilo določbe pravdnega postopka, da jih je treba v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP/77 obravnavati kot bistvene, ker so lahko vplivale na zakonitost sodbe.

Revizijsko sodišče tudi ne soglaša s obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da opustitev pravil vročanja ni pravno pomembna. Upoštevati je treba, da so pravila o vročanju v postopkovnih predpisih zato, da se strankam omogoči zakonito sodelovanje v postopku in da se lažje dokazuje, da so bile obveščene o posameznih fazah postopka. Čeprav je možno tudi drugačno dokazovanje, pa tudi pravila o vročanju v delovnih razmerjih (na primer določba 103. člena zakona o delovnih razmerjih - ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) zagotavljajo delavcu pravico do navzočnosti na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor, s čemer se mu tudi omogoči varovanje njegovih pravic in koristi. Zato so ta pravila pravno vedno pomembna, pri čemer se lahko ugotavlja, ali je bila njihova kršitev v posamičnem primeru bistvena ali ne.

Zato je utemeljen revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 394. člena ZPP/77 reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP/77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).