Jedro

Iz zasebne tožbe namreč izhaja, da naj bi obdolženka dvakrat razžalila zasebno tožilko, ko je nanjo vpila "Kurba, italijanska kurba, ta kurba ne bo pazila mojega otroka" in sicer najprej pred lokalom ter nato čez 10 do 15 minut pred stanovanjskim blokom. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje opis kaznivega dejanja spremenilo tako, da je ločilo oba dogodka, ki sta si sledila eden drugemu in dvakrat citiralo besede, ki jih je obdolženka izrekla, je izrek napravilo bolj razumljiv in še vedno v mejah opisa dejanja po zasebni tožbi, zato se sodba nanaša na dejanje, ki je bil predmet obtožbe in je podana identiteta med obtožbo in sodbo. Kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolžene J.K. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer na 50.000,00 (petdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženko spoznalo za krivo kaznivega dejanja razžalitve po členu 169/I KZ, ji izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen dvajsetih dni zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolženki je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Proti sodbi je zagovornik obdolženke vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal ugoditev pritožbi tako, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo obtožbe niti kršilo kazenskega zakona v škodo obdolženke, ko je spremenilo opis kaznivega dejanja iz zasebne tožbe. Že iz zasebne tožbe namreč izhaja, da naj bi obdolženka dvakrat razžalila zasebno tožilko, ko je nanjo vpila "Kurba, italijanska kurba, ta kurba ne bo pazila mojega otroka" in sicer najprej pred lokalom M., ter nato čez 10 do 15 minut pred stanovanjskim blokom U. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje opis kaznivega dejanja spremenilo tako, da je ločilo oba dogodka, ki sta si sledila eden drugemu in dvakrat citiralo besede, ki jih je obdolženka izrekla, je izrek napravilo bolj razumljiv in še vedno v mejah opisa dejanja po zasebni tožbi, zato se sodba nanaša na dejanje, ki je bil predmet obtožbe in je podana identiteta med obtožbo in sodbo. Kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

Sodišče druge stopnje po preizkusu sodbe in pritožbenih navedb tudi ocenjuje, da je sodišče druge stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in v sodbi navedlo prepričljive razloge za svojo odločitev, da je obdolženka storila kaznivo dejanje razžalitve na način, kot je opisan v izreku sodbe. Vse izveden dokaze je ocenilo vsakega posebej in nato v povezavi z drugimi. Tak potek dogajanja, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, pa je tudi logičen in izhaja tudi samega zagovora obdolženke (l.št.22 in 23), da je M.K., ki je prišel pred njen lokal rekla, da noče, da bi A. skrbela za S., ker naj bi slišala, kaj je ta delala v I.. Čeprav ni priznala, da bi B. žalila, pa že takšen njen zagovor pokaže, da je prav ona prva izrazila pomisleke glede zasebne tožilke, zato tudi sodišče druge stopnje nima nikakršnih dvomom, da je prav v tej situaciji tudi rekla K., da ne bo ta kurba pazila njenega otroka, kot to izhaja iz skladnih izpovedb K. in B. Zato tudi ni utemljena pritožba, ki te dejanske zaključke sodišča prve stopnje izpodbija in se sklicuje na izpovedbi prič, obdolženkinega brata in matere, katere pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo. Tudi nadaljni potek dogodka, v kolikor je predmet te zasebne tožbe, je bil z izvedenimi dokazi pravilno ugotovljen glede na skladni izpovedbi M.K.in A.B. in v kontekstu celotnega dogajanja, ko je obdolženka očitno izražala svoje nestrinjanje s tem, da bo hčerko odpeljal njen razvezani mož in njegova nova partnerica B., in je s temi dokazi nedvomno dokazano, da je pri prihodu pred stanovanjski blok zasebno tožilko ponovno žalila.

V kolikor pa pritožnik izpostavlja nadaljne dogodke, pa so ti predmet drugega kazenskega postopka, ki teče zoper obdolženo K. in M. K., ne pa zoper zasebno tožilko.

Ko pritožba izpodbija zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pa tudi navaja nov dokaz in sicer zaslišanje priče B. D., ki naj bi dogodek pred blokom opazovala. Takšno zatrjevanje, ne da bi iz pritožbe izhajalo, o katerem odločilnem dejstvu naj bi ta priča izpovedala, pa ne more biti uspešno in vnesti dvoma v pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

Pritožnik tudi zmotno meni, da ne gre za razžalitev in da je s tem podana kršitev kazenskega zakona, ker iz izreka sodbe izhaja, da naj bi obdolženka inkriminirane besede izrekla M.K.. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da je razžalitev, ki se nanaša na oškodovanca, posredovana neposredno njemu, lahko je posredovana tudi nekomu tretjemu. Ne glede na to, pa iz opisa kaznivega dejanja tudi izhaja, da je obdolženka te žalitve izrekla K. ob navzočnosti zasebne tožilke oziroma neposredno njej.

V kolikor pa pritožnik izpodbija sodbo v odločbi o kazenski sankciji, pri tem pa tudi ne poda nobenega predloga za drugačno določitev, pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da sama skrb obdolženke za otroka sama po sebi še ne pomeni kakšne posebne olajševalne okoliščine.

Neutemeljeno pritožnik očita sodišče prve stopnje, da ni upoštevalo nobene olajševalne okoliščine na strani obdolženke, saj iz razlogov sodbe nedvomno izhaja, da je upoštevalo prav okoliščine, v katerih je obdolženka storila kaznivo dejanje. V kolikor pa pritožnik meni, da sodišče ne bi smelo upoštevati, da je obdolženka oškodovanka dvakrat razžalila, pa je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena, saj bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi kazenskega zakona obdolženko lahko spoznalo za krivo dveh kaznivih dejanj po členu 169/I KZ.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah člena 98/I v zvezi s členom 95/I ZKP, povprečnina pa je določena po kriterijih iz tretjega odstavka 92. člena ZKP.