Jedro

Ugotovljena škoda vseh treh tožnikov spada v okvir škode, ki jo je mogoče pričakovati kot posledico prometnih nesreč z motornimi vozili in ki jo more obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti pokriti v celoti. Zato predpisana zavarovalna vsota, veljavna v času škodnega dogodka, upoštevajoč tedanje cenovne razmere in merila za presojo negmotne škode, ni mogla predstavljati omejitve za priznanje celotne pravične denarne odškodnine za negmotno škodo vseh treh tožnikov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku B.J. odškodnino v znesku 2.044.353,00 Sit, tožnici N.J. znesek 66.000.00 Sit in tožniku ml. I.J. znesek 52.000.00 Sit z zamudnimi obrestmi ter jim povrniti pravdne stroške v znesku 133.780.00 Sit. Ugotovilo je, da so bili tožniki poškodovani v prometni nesreči dne 9.5.1989, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Temelj zahtevka ni bil sporen. Odškodnino je določilo glede na poškodbe vseh treh tožnikov. Pri tem je upoštevalo valorizirane zneske delnih plačil, ni pa upoštevalo ugovora tožene stranke glede višine zavarovalne vsote, ker je vzelo kot upoštevno zavarovalno vsoto, ki je veljala v času sojenja.

Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbi deloma ugodilo in za 77.116.00 SIT razveljavilo dosojeni znesek, za 200.000.00 Sit je znižalo odškodnino prvemu tožniku, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Glede zavarovalne vsote je potrdilo prvostopno stališče in ga podrobno obrazložilo. Štelo je, da je v tem primeru mogoče upoštevati zavarovalno vsoto, ki je veljala v času sojenja.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi le do višine ostanka valorizirane zavarovalne vsote. Sklicuje se na 54. čl. zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, po katerem je njena odgovornost omejena z zneskom dogovorjene, valorizirane zavarovalne vsote. Oporeka stališču drugostopne sodbe, da je zavarovalna vsota predpisana, ne pa dogovorjena. Opozarja na možnost pogodbenega zvišanja zavarovalne vsote. Navaja tudi, da ni točna ugotovitev, da so se premije prilagajale višini škode. S hipotetičnim primerom prikazuje nevzdržnost drugostopnega stališča. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3.odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Osnovni namen zavarovanja odgovornosti lastnika motornega vozila je v tem, da daje oškodovancu možnost uveljavljati svoje odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice kot finančno močne organizacije, s čimer je rešen nevarnosti, da svojega sicer utemeljenega zahtevka ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne osebe. Drugi namen tega zavarovanja je v tem, da preide odškodninska odgovornost od povzročitelja na zavarovalnico. Oba namena zakona pa sta lahko dosežena le, če so z zavarovanjem pokrite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto. V obravnavanem primeru, ko je bil prvi tožnik sicer zelo hudo poškodovan, druga dva pa lažje, spada ugotovljena škoda vseh treh tožnikov vsekakor v okvir škode, ki jo je mogoče pričakovati kot posledico prometnih nesreč z motornimi vozili. Hud zlom noge s posledičnim trajnim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti žal ni izjemna škoda. Spada med škode, ki jih mora obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti vsekakor pokriti v celoti. Zato predpisana zavarovalna vsota, veljavna v času škodnega dogodka, zlasti, ker je bila pogodbeno podvojena, realno, upoštevajoč takratne cenovne razmere in merila za prisojo negmotne škode, ni mogla predstavljati omejitve za priznanje celotne pravične denarne odškodnine za negmotno škodo vseh treh tožnikov in za ugotovljeno gmotno škodo prvega tožnika. Zavarovalna vsota, ki bi predstavljala omejitev za prisojo odškodnine v obravnavanem primeru, ne bi bila v skadu z zakonsko intenco, toliko manj, če se upošteva ugotovitev, da je bila v obravnavanem primeru zavarovalna vsota pogodbeno podvojena. Iz tega sledi, da stališče, ki ga zastopa tožena stranka, ne more pripeljati do rešitve, po kateri bi zavarovalna vsota, veljavna na dan škodnega dogodka, pomenila oviro za priznanje odškodnine v obravnavanem primeru.

Sodbi prve in druge stopnje sta upoštevali zavarovalno vsoto, veljavno v času sojenja. Pri tem sta izhajali predvsem iz že obrazloženega namena zakonskih določb o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti in o omejitvi obsega odgovornosti zavarovalnice najmanj s predpisano zavarovalno vsoto. Revizijsko sodišče soglaša, da je tako stališče eno od možnih, upoštevajoč, da bi v obravnavanem primeru dogovorjena zavarovalna vsota zadostovala za pokritje odškodnine, določene po cenah in merilih, veljavnih ob nastanku škode.

V zvezi z obravnavanjem revizijskega ugovora, da je bila s prisojeno odškodnino presežena zavarovalna vsota, je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo tudi glede višine prisojene odškodnine. Ugotovilo je, da je bila pravilno upoštevana določba 2. odst. 200. čl. ZOR in da torej tudi v zvezi s tem materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Hipotetični primer, na katerega se sklicuje tožena stranka v svoji reviziji, ne more biti predmet revizijske presoje. Dokazuje pa pestrost kazuistike in je opozorilo, da mora sodna praksa prožno slediti spreminjajočim se okoliščinam, zlasti v razmerah visoke inflacije, ki jim zakoni, izhajajoči iz stabilnih razmer, niso prilagojeni.

Revizijska odločitev temelji na 393. čl. ZPP.