Jedro

Sodišče prve stopnje v določbah ZUS ni imelo podlage za sojenje na seji, saj je tožnik izrecno zahteval, da prvostopno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 24.9.2001. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada P. z dne 31.7.2001, s katero je prvostopni upravni organ odločil, da je tožnik dolžan plačati ceno objave sklepa o izbrisu in izpis pravne osebe G.E. d.o.o., Š., P., v znesku 150.000,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določilo 33. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in 11/99, ZFPP), ki določa, da se sklep o izbrisu gospodarske družbe iz sodnega registra objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Po objavi ima Uradni list pravico zahtevati plačilo cene za objavo od Republike Slovenije. Republika Slovenija izterja ceno, ki jo je plačala za objavo na podlagi 3. odstavka 33. člena ZFPP, od družbenikov osebne družbe oziroma družbe z omejeno odgovornostjo oziroma delničarjev delniške družbe po postopku, določenem za izterjavo davčnega dolga. Če proti sklepu o izbrisu v roku iz 1. odstavka 34. člena ZFPP (30 dni) ni bila vložena pritožba, oziroma če je bila pritožba zavržena oziroma zavrnjena, registrsko sodišče izbriše gospodarsko družbo iz sodnega registra (1. odstavek 35. člena ZFPP). Glede plačila stroškov objave se smiselno uporabljajo določbe 3. in 4. odstavka 33. člena ZFPP (5. odstavek 35. člena ZFPP). Po podatkih upravnih spisov sta bila v Uradnem listu RS, št. 20-21/2000 z dne 8.3.2000 in v Uradnem listu RS, št. 49-50/2000 z dne 8.6.2000 objavljena sklepa Okrožnega sodišča v Kopru z dne 21.12.1999 in z dne 25.4.2000 o izbrisu in izbris pravne osebe G.E. d.o.o. iz Š. iz sodnega registra gospodarskih družb. Iz sklepa o izbrisu iz sodnega registra izhaja, da sta ustanovitelja družbe G.E. d.o.o. P., Č.M. in G.J. Pogodba o prenosu in prodaji deleža v družbi G.E. d.o.o., ki je bila sklenjena dne 31.5.1994, ne vpliva na odločitev v tej zadevi, saj na podlagi 8. člena Zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 13/94, ZSReg) vpis v sodni register učinkuje proti tretjim osebam od dneva vpisa dalje. Glede na to, da je tožnik v navedenih sklepih Okrožnega sodišča v Kopru naveden kot družbenik v izbrisani družbi, je prvostopni davčni organ ravnal prav, ko mu je v skladu z določbo 3. odstavka 33. člena ZFPP naložil plačilo cene objave v Uradnem listu RS. ZFPP glede izterjave cene, ki jo je plačala Republika Slovenija za objavo na podlagi 3. odstavka 33. člena navedenega zakona, napotuje na uporabo postopka, določenega za izterjavo davčnega dolga, ki ga ureja Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 198/99, ZDavP). Ta v 96. ter 97. členu določa petletni relativni ter desetletni absolutni zastaralni rok, zato je bil postopek izterjave sprožen pravočasno. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da odloči po opravljeni glavni obravnavi, saj predlagani dokazi ne bi pripomogli k razjasnitvi dejanskega stanja.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke ter postopek ustavi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Zahteva tudi, da se mu priznajo stroški tega postopka skupaj za zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izpodbijane sodbe do plačila. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja ter ni upoštevalo odločitve Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-135/00-77 v zvezi s presojo določil ZFPP, ki vsebuje natančno obrazložitev o tem, kdo od družbenikov je v smislu določil ZFPP kot družbenik lahko odgovoren za obveznosti izbrisane družbe. Pogodba o prenosu poslovnega deleža iz leta 1994 je listina, ki predstavlja dokaz o tem, da tožnik v času izbrisa družbe G.E. d.o.o. ni bil več njen družbenik, zato tudi ni imel vpliva na poslovanje navedene družbe. Sodišče bi moralo pri tem upoštevati že izoblikovano sodno prakso registrskih sodišč o tem, da vpis spremembe družbenika v sodnem registru ni konstitutivne narave, saj je prišlo do spremembe družbenikov že s trenutkom, ko je tožnik svoj poslovni delež (1994) prenesel na ga. S.V. O tem, da je prišlo do prenosa poslovnega deleža je bila seznanjena tudi tožena stranka. Sodišče bi moralo opraviti predlagano glavno obravnavo in izvesti predlagane dokaze. Ker tega ni storilo, je njegova odločitev napačna. Navaja tudi, da je zmotno ter neobrazloženo stališče prvostopnega sodišča, da za terjatev, ki je predmet tega postopka, ne velja prekluzivni zakonski rok iz 2. odstavka 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (v zvezi s 5. odstavkom 27. člena ZFPP).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Pritožba je utemeljena.

Iz določbe 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevale glavne obravnave (2. odstavek 50. člena ZUS). Namen glavne obravnave pri presoji upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, ki bo podlaga za presojo zakonitosti, torej tudi za ugotovitev, ali je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno.

Iz tožbe izhaja, da je tožnik izrecno uveljavljal razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter zahteval, da sodišče prve stopnje odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje temu predlogu ni sledilo. Odločitev je sprejelo na seji, ker je presodilo, da predlagani dokazi ne bi pripomogli k razjasnitvi dejanskega stanja.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, glede na tožnikovo zahtevo za opravo glavne obravnave, v določbah ZUS ni imelo pogojev za odločanje na seji. Kršeno je bilo tudi načelo kontradiktornosti, ki se izraža tako, da je v postopku vsaki stranki omogočeno, da se izjavi glede pravnih kot tudi dejanskih vprašanj ter o navedbah nasprotne stranke. Glede na navedeno tožnik utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (4. odstavek 72. člena ZUS) pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih ugovorov po vsebini.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi na podlagi 74. člena ZUS in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti.

K točki 2 izreka: Ker je pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru odločalo le o zakonitosti upravnega akta, v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato je pritožbeno sodišče o zahtevi tožnika, da se mu povrnejo stroški pritožbenega postopka, odločilo v skladu z navedeno določbo.