Jedro

Sodba pritožbenega sodišča, s katero je bilo odločeno o pritožbah tožnika ter prve in druge tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, je bila pravilno vročena takratnemu pooblaščencu tožnika (odvetniški pisarni). Po določbi prvega odstavka 137. člena ZPP se sodna pisanja vročajo pooblaščencu, kadar ima stranka pooblaščenca. Sodišče ni bilo dolžno vročati sodne odločbe neposredno tožniku in še njegovemu pooblaščencu oziroma obema. Ne gre torej za vprašanje nemožnosti obravnavanja pred sodiščem, temveč za slabo komunikacijo tožnika z njegovim takratnim pooblaščencem, ki tožnika o odločitvi pritožbenega sodišča ni obvestil niti vložil pravnih sredstev, kar pa ne more biti utemeljen razlog za obnovo postopka. Obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP (ki je podan, če stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem) zato ni podan.

Predlogu za obnovo postopka predloženi dokazi niso novi dokazi v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP, saj je tožnik z vsemi temi dokazi razpolagal že v času odločanja sodišča prve stopnje in jih ni predložil. Zato ne gre za nova dejstva in dokaze v smislu 10. točke 394. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (točka III. izreka).

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Prvotožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožečo stranko oprosti plačila sodne takse za vložen predlog za obnovo postopka (točka I izreka). Zahtevo za varstvo zakonitosti tožene stranke je zavrglo (točka II izreka). Odločilo je še, da se predlog tožeče stranke za obnovo postopka zavrne (točka III izreka).

Zoper točko III izreka se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 339. člena ZPP in zmotne uporabi materialnega prava. Predlagal je, da sodišče druge stopnje izpodbijani del sklepa spremeni tako, da zahtevi za obnovo postopka ugodi. Navaja, da je sklep nepravilen in nezakonit, saj je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na opustitev vročitve sodne odločbe tožniku in v zvezi z razlogom za obnovo po 10. točki 394. člena ZPP, torej če stranka zve za nova dejstva in nove okoliščine, ali pa najde ali pridobi možnost uporabe novih dokazov, na podlagi katerih bi bila zanjo izdana ugodnejša odločba. Sodišče ni ugotavljalo, ali tožniku res ni bila vročena sodna odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča, ampak se je postavilo na stališče, da se določila ZPP, ki govorijo o opustitvi vročitve, nanašajo samo na primer, če je bilo z opustitvijo vročitve onemogočeno sodelovanje stranke v postopku. Spregledalo je pravico stranke glede uveljavljanja pravic v pritožbenem postopku in postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Dejstvo je, da stranki (tožniku) ni bila vročena sodna odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katero je bila odločitev prvostopenjskega sodišča spremenjena tako, da je bil tožnikov zahtevek zavrnjen v celoti. S tem, ko tožnik ni bil seznanjen z vsebino odločbe, mu je bilo onemogočeno sodelovanje v nadaljnjih postopkih, ki jih dopušča zakon z namenom, da stranki nudi kvalitetno pravno varstvo. Tožnik ni prejel sodbe višjega sodišča, prav tako ga o izidu pravde ni obvestil njegov pooblaščenec. Zaradi tega mu ni bila dana možnost sodelovati v sodnem postopku. Odvetnika je tudi prijavil pri Odvetniški zbornici Slovenije. Zmotna je tudi razlaga sodišča prve stopnje v zvezi z obnovitvenim razlogom po 10. točki 394. člena ZPP. V zahtevi za obnovo postopka je tožnik navedel, da ni vedel, da odvetnik ni vložil dokazov, s katerimi je v času obravnave razpolagal, prav tako pa je zahtevi pridložil nove dokaze, s katerim v času obravnavanja pred sodiščem prve stopnje še ni in tudi še ni mogel razpolagati. Glede tega se je sodišče o odločanju o obnovi postopka opredelilo tako, da niso relevantni glede vidika presojanja utemeljenosti zahtevka po tožbi, čeprav gre za nove zdravniške izvide, ki se nanašajo na predmetno poškodbo. Tožnik (in tudi sodišče) je razpolagal z izvedeniškim mnenjem z dne 28. 11. 2006, ki je bilo pridobljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje v zadevi z opr. št. Ps 2153/05, vendar ga sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo, čeprav izvedensko mnenje odraža dejansko stanje njegove poškodbe ter je prava ekspertiza njegovega zdravstvenega stanja. Sodišče pa je upoštevalo izvedensko mnenje, ki je bilo podano po pregledu, ki je trajal dve minuti. Poleg navedenega tožnik razpolaga z zdravstveno dokumentacije dr. A.A., ki ga je zdravila zaradi posledic poškodbe z dne 14. 10. 2003. Dokumentacija ni bila vložena na prvi obravnavi v predmetni zadevi dne 13. 6. 2008, saj tožnik v času prve glavne obravnave še ni razpolagal z vso predloženo dokumentacijo in z zdravniškimi izvidi. Vendar je ta dokumentacija ključnega pomena za odločitev v tej zadevi. Jasno je tudi, da je krivda za nastalo škodo na strani tožene stranke, saj ni zagotovila takšnih pogojev dela in delovnega mesta, ki bi onemogočala nastanek poškodbe delavcev pri delu. Priglaša stroške postopka.

V odgovoru na pritožbo prvo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilo uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo zoper sodno odločbo, s katero je pravnomočno končan postopek, kot to izhaja iz določbe 394. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da se v postopku v delovnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno. ZDSS-1 posebnih določb o sami obnovi postopka nima, zato veljajo določbe ZPP. Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko po določbi 2. točke 394. člena ZPP na predlog stranke obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po določbi 10. točke 394. člena ZPP pa se lahko pravnomočno končan postopek obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

Po preučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 492/2012 z dne 15. oktobra 2012, s katero je bilo odločeno o pritožbah tožnika ter prve in druge tožene stranke zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 215/2007 z dne 25. 11. 2012 pravilno vročena takratnemu pooblaščencu tožnika Odvetniški pisarni B. d.o.o. iz C. (list. št. 579). Po določbi prvega odstavka 137. člena ZPP se sodna pisanja vročajo pooblaščencu, kadar ima stranka pooblaščenca. Ker je sodišče prve stopnje pravilo ugotovilo, da je bila sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 492/2012 z dne 15. 10. 2012 vročena pooblaščencu tožnika dne 12. 11. 2012, je bilo s tem tožniku dana možnost obravnavanja v postopku. Sodišče ni bilo dolžno vročati sodne odločbe neposredno tožniku in še njegovemu pooblaščencu oziroma obema. Pritožbeno sodišče pripominja, da torej ne gre za vprašanja možnosti obravnavanja pred sodiščem, temveč da tožnik izpostavlja slabo komunikacijo s svojim takratnim pooblaščencem, ki ga o odločitvi pritožbenega sodišča ni obvestil niti vložil pravnih sredstev, kar pa ne more biti utemeljen razlog za obnovo postopka. Obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP torej ni podan.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dokazi, ki jih je k predlogu priložil tožnik (izvedensko mnenje KC, Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa z dne 28. 11. 2006, odločba ZZZS z dne 13. 3. 2008, izvid zdravniškega pregleda z dne 27. 6. 2005, izvid zdravniškega pregleda z dne 15. 11. 2005, izvid zdravniškega pregleda z dne 22. 1. 2008, izvid zdravniškega pregleda z dne 25. 2. 2008, zdravniško potrdilo z dne 21. 3. 2008, izvid zdravniškega pregleda z dne 28. 5. 2008, izvid zdravniškega pregleda z dne 2. 12. 2008, odločbi ZZZS z dne 13. 3. 2008, odločba ZZZS z dne 9. 5. 2008 ter slika - plastična obloga ob pultu) niso novi dokazi v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP, saj je tožnik z vsemi temi dokazi razpolagal že v času odločanja sodišča prve stopnje ter jih ni predložil. Tak zaključek utemeljujejo tudi tožnikove navedbe v predlogu, da je šele v januarju 2013 zvedel, da ti dokazi niso bili vloženi v sodni spis. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da navedene listine tudi ne bi mogle vplivati na drugačno odločitev v zadevi, upoštevajoč stališče pritožbenega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 492/2013. Tožbeni zahtevek namreč ni bil zavrnjen iz razloga, ker se tožnik ne bi poškodoval oz. utrpel poškodb, temveč zato, ker je uveljavljal rento prepozno, in je rentni zahtevek zastaral. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za nova dejstva in dokaze v smislu 10. točke 384. člena ZPP.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo, saj niso pravno odločilne (360. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe. Odgovor prve tožene stranke na pritožbo ni prispeval k večji razjasnitvi stvari, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP).