Jedro

Če je generalni direktor tožene stranke zvedel za očitano disciplinsko kršitev dne 17.1.1996, bi morala biti zahteva za uvedbo disciplinskega postopka vložena najkasneje do 17.4.1996. Ker je bila zahteva vložena šele 19.6.1996, torej po izteku trimesečnega subjektivnega zastaralnega roka, je začetek disciplinskega postopka zastaral, zato sta sklepa disciplinskih organov nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v izreku pod I. spremeni tako, da se v tem delu glasi: "1. Razveljavita se odločba disciplinske komisije tožene stranke z dne 21.10.1996, s katero je bil tožnici N. N. izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja ter sklep komisije za pritožbe tožene stranke št. 3434/1 z dne 9.12.1996 in se disciplinski postopek zoper tožnico ustavi.

2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še traja.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni pozvati tožnico nazaj na delo, na delovno mesto, ki ga je nazadnje zasedala, ter ji za čas, ko zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni delala, priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

4. Tožena stranka je dolžna plačati tožnici nadomestila plač v neto zneskih 177.503,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.1.1997 dalje, 616.679,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.2.1997 dalje, 567.119,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1997 dalje, 607.046,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.4.1997 dalje, 616.156,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1997 dalje, 594.475,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.6.1997 dalje, 607.603,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.7.1997 dalje, 621.560,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.8.1997 dalje, 645.391,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.9.1997 dalje ter od navedenih neto zneskov obračunati in odvesti vse davke, prispevke in druge dajatve ter ji plačati regres za letni dopust v neto znesku 71.027,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1997 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v znesku 621.837,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.1997 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo." Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 120.135,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevke tožeče stranke N. N., naj se ugotovi, da je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico pri tožencu H. d.o.o. N. G. zastaralo in da se razveljavita odločba disciplinske komisije toženca z dne 21.10.1996, s katero je bil tožnici izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, ter sklep komisije za pritožbe št. 3434/1 z dne 9.12.1996 in da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo in da ji še traja ter da je toženec dolžan v roku 8 dni pozvati tožnico nazaj na delo, na delovno mesto, ki ga je nazadnje zasedala, ter ji za čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz delovnega razmerja kot da bi ves čas delala ter da ji je tožena stranka dolžna plačati nadomestila plač v neto zneskih, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz izreka sodbe pod I., ter ji od navedenih neto zneskov obračunati in odvesti vse davke, prispevke in terjatve, plačati regres za letni dopust v znesku 71.027,00 SIT ter ji povrniti njene stroške postopka, vse v 8 dneh pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi in razveljavi odločbo disciplinske komisije z dne 21.10.1996 in sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 9.12.1996 o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja ter disciplinski postopek, uveden z zahtevo direktorja tožene stranke z dne 19.6.1996, zaradi zastaranja ustavi, v ostalem pa v celoti stroškovno ugodi njenemu zahtevku. Podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bil v spornem času takratni generalni direktor D. K. v celoti seznanjen z oglaševalskimi akcijami tožene stranke in sicer tako z Novoletno poslanico z dne 22. in 24.12.1995, kot z akcijo M. B. v januarju 1996. D. K. je na obravnavi izpovedal, da je sam sprejel odločitev ni naročil tožnici, da se za oglaševanje poišče novo agencijo, ker je skupaj z vodilnimi delavci ugotovil, da se je agencija, s katero je tožena stranka dotedaj delala, to je agencija I. I., izpela. Iz izpovedi K. tudi izhaja, da mu je tožnica predočila, da bodo cene časopisnih oglasov z novo agencijo dražje, kot so bile cene prejšnje agencije, vendar se je tudi s tem strinjal in posel odobril. Po njenem mnenju zato sodišče prve stopnje protispisno zaključuje, da K. ni bil seznanjen o vseh podrobnostih akcij, predvsem ne o ceni storitve, kar je bistveno pri presoji njej očitanih kršitev glede nesmotrne in neodgovorne uporabe sredstev. Ker je bil torej takratni generalni direktor tožene stranke v mesecu decembru 1995 in v mesecu januarju 1996 v celoti seznanjen z akcijo oglaševanja, izbiro nove agencije in ceno storitve in ker je generalni direktor po določbi 28. čl. pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke tudi eden izmed upravičenih predlagateljev za uvedbo disciplinskega postopka, je po njenem mnenju, za njej očitane kršitve pričel teči zastaralni rok, določen v 1. odst. 67. čl. ZTPDR, od podpisa naročilnic v zvezi z oglaševanjem, to je od 20.12.1995 oz. 17.1.1996 in se je iztekel najkasneje 17.4.1996. Zaradi zastaranja uvedbe disciplinskega postopka in v posledici tega tudi zastaranja vodenja disciplinskega postopka, je zato potrebno njenemu zahtevku ugoditi. Tudi sicer meni, da za očitane kršitve delovnih obveznosti ni odgovorna. Očita se ji nesmotrno in neodgovorno uporabo sredstev, ki so last podjetja, vendar je pri tem sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo izključno na pričevanje E. S. in sprejelo njegovo stališče, da je bistveni element cene oglaševalske agencije zakup medicijskega prostora. Če bi prisluhnilo sodišče tudi njeni izpovedi, izpovedi njene pomočnice K. K. in izpovedi takratnega direktorja, bi ugotovilo, da merilo uspešnosti dela oglaševalske agencije, ki kot agencija A. ponuja celovito storitev, nikakor ni v cenovni ponudbi medijskih objav, ampak v njeni kreativnosti in zmožnosti analiziranja trga in konkurence. Da bi lahko ocenilo, ali je uporabljala finančna sredstva v nasprotju s stroko in načeli dobrega gospodarja, bi zato moralo sodišče postaviti izvedenca, saj brez tega o poslovanju v nasprotju s stroko ne more biti govora. Tudi se ne strinja s stališčem sodišča, da je s tem, ko je likvidirala račune, odgovorna za točnost plačila.

Račune je prvi podpisoval S., ki je pred podpisom moral preveriti, ali je bila storitev dejansko opravljena in ali je cena v skladu z naročilom. Potem, ko je račun podpisal S. in za njim pomočnik generalnega direktorja T., je šele račun podpisala tudi sama. Končno poudarja, da je predmetni dopolnilni postopek konstrukt, namenjen cilju, da se jo odstrani iz organizacije.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) dolžno preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka (2. odst. 354. čl. ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov napačno zaključilo, da začetek in vodenje disciplinskega postopka proti tožnici nista zastarala. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnih razmerij (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v 1. odst. 67. čl. določa, da začetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oz. po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. 3. odst. istega člena pa določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilca oz. po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Subjektivni roki za uvedbo disciplinskega postopka ter za vodenje disciplinskega postopka pričnejo zato teči, ko se zve za kršitev in storilca, objektivni zastaralni roki pa od takrat, ko je disciplinska kršitev storjena. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je bila tožnici očitana kršitev delovnih obveznosti nesmotrne uporabe sredstev v zvezi z oglaševalnimi akcijami "Novoletna poslanica" in akcija M. b. tožene stranke v decembru 1995 in januarju 1996, storjena z izdajo in podpisom naročilnic z dnem 20.12.1995 in 17.1.1996 in da se zato šteje, da je bila kršitev delovne obveznosti storjena z izdajo zadnje naročilnice, to je dne 17.1.1996. Pritožbeno sodišče pa ne sprejema zaključkov sodišča prve stopnje, kdaj naj bi eden izmed organov, pristojnih za uvedbo disciplinskega postopka, zvedel za ravnanje tožnice, ki ima vse znake disciplinske kršitve (subjektivni zastaralni rok).

Kot izhaja iz listinskih dokazov, je generalni direktor S. K., kot eden izmed upravičenih predlagateljev za vložitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka (28. čl. pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke), zahtevo za uvedbo discpilniskega postopka zoper tožnico, vložil 19.6.1996. Ob ugotovitvi da je generalni direktor za kršitev delovnih obveznosti zvedel šele 17.6.1996, ko je dobil vso potrebno dokumentacijo v zvezi s storjeno kršitvijo tožnice, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila zahteva vložena pravočasno. Tak zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Sodišče je prezrlo izpoved D. K., ki je bil generalni direktor tožene stranke do 3.5.1996 in do tega dne v funkciji generalnega direktorja tudi upravičen predlagatelj za vložitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Iz njegove izpovedi izhaja, da je osebno naročil tožnici, da poišče novo agencijo za oglaševanje in da je bil podrobno seznanjen z obema novoletnima akcijama v zvezi z Novoletno poslanico in M. b..

D. K. je tudi povedal, da ga je tožnica izrecno obvestila, da bodo cene višje, vendar je kljub temu akcijo osebno odobril. Da je bil seznanjen s cenami obeh akcij, pa izhaja tudi iz njegove izpovedi kot priče pri zaslišanju v disciplinskem postopku zoper tožnico (zapisnik seje disciplinske komisije dne 10.10.1996). Ker zastaralni roki iz 67. čl. ZTPDR veljajo enako, kot da do zamenjave direktorja ne bi prišlo in v tem ima pritožba prav, bi moralo sodišče dejansko upoštevati, da je D. K., kot generalni direktor in upravičeni predlagatelj za vložitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, že dne 17.1.1996 zvedel za očitane kršitev delovnih obveznosti tožnici.

Zaradi tega je potrebno ugotoviti, da bi morala biti zahteva za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico vložena najkasneje 17.4.1996. Ker je bila zahteva vložena šele 19.6.1996, torej po izteku 3-mesečnega subjektivnega zastaralnega roka, pa je začetek disciplinskega postopka zastaral. Poleg tega pa je zastaralo tudi vodenje disciplinskega postopka, saj je v 3. odst. 67. čl. ZTPDR določeno, da vodenje disciplinskega postopka zastara po 6-mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oz. po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Disciplinski postopek je bil namreč zaključen šele dne 9.12.1996, s sprejemom sklepa komisije za pritožbe tožene stranke. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tako začetek disciplinskega postopka kot vodenje tega postopka zoper tožnico zastaralo.

Zaradi vsega navedenega in ker je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo napačno dokazno oceno o odločilnih dejstvih in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. tč. 373. čl. ZPP spremenilo tako, da je razveljavilo odločbo disciplinske komisije z dne 21.10.1996 in sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 9.12.1996 in disciplinski postopek zoper tožnico ustavilo. V posledici tega je pritožbeno sodišče ugodilo tudi tožničinem zahtevku po reintegraciji in njenim denarnim zahtevkom glede plače in regresa v višini, kot jih je postavila in ki niso sporni, saj je tožnica vse denarne zahtevke prilagodila podatkom, ki jih je sporočila sodišču tožena stranka.

Tožeča stranka je v sporu uspela, zato ji mora tožena stranka v skladu z določbo 1. odst. 154. čl. ZPP povrniti njene stroške postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je stroške, ki jih je tožeča stranka priglasila, odmerilo in ob upoštevanju vrednosti spora in veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 7/95) ter v skladu z določbo 1. odst. 155. čl. ZPP, v zvezi z zastopanjem tožnice po pooblaščenki, tožeči stranki kot potrebne stroške priznalo naslednje stroške: za vložitev tožbe 1100 točk, za pripravljalno vlogo z dne 19.9.1997 - 825 točk, za 6 kratno udeležbo na obravnavi - 6 krat 550 točk, ter za trajanje na petih narokih - 2250 točk, skupaj 7475 točk, kar glede na vrednost točke 76,50 SIT na dan izdaje sodbe, znaša 571.837,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je pooblaščenki tožeče stranke priznalo tudi stroške prevodov listin v znesku in sicer 50.000,00 SIT, kot so bili priglašeni, tako da skupni stroški tožeče stranke znašajo 621.837,00 SIT in te stroške je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 166. čl. ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka in tožeči stranki ob upoštevanju veljavne odvetniške tarife priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 1375 točk, kar ob odmeri vrednosti točke 87,40 SIT, znaša 120.175,00 SIT. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji mora te stroške pritožbenega postopka povrniti tožena stranka.

Pritožbeno sodišče je določbe ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94), določbe ZPP pa je uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99).