Jedro

V 136. d členu ZPIZ1- je za letni dodatek določeno, da se izplača skupaj z izplačilom rednih pokojnin za mesec maj. Zavod pa lahko s soglasjem ministra, pristojnega za finance, v izjemnih primerih izplača letni dodatek v dveh obrokih oziroma kasneje. Zakon dopušča možnost, da se letni dodatek izplača v dveh obrokih ali kasneje. Zato za izplačilo letnega dodatka ne velja fiksen, ampak le okviren datum. Če nastopi izjemen (finančni) primer, je izplačilo letnega dodatka možno v dveh obrokih oziroma kasneje in ni mogoče vztrajati na tem, da je (bil) toženec letni dodatek dolžan izplačati že maja 2012. Zakonodajalec je na novo uredil izplačilo letnega dodatka za leto 2012, in sicer drugače, kot je bilo določeno v ZDIU12.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati letni dodatek k pokojnini za leto 2012 v višini 223,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2012 dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, smiselno pa tudi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Ne strinja se, da je z novo zakonsko ureditvijo in uveljavitvijo Zakona za uravnoteženje javnih financ prenehala veljati tudi 3. točka 3. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012. Vztraja, da je novo sprejeti zakon posegel v kar 60 različnih zakonov s spremembo le določenih členov, nikakor pa ta zakon ni razveljavil Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012. Zakon za uravnoteženje javnih financ natančno določa, kateri členi prejšnjega predpisa so prenehali veljati 4., 6. in 7. člen Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012. Člen 3, točka 3. pa po njenem prepričanju ni prenehal veljati in bi ji zato pravica do letnega dodatka pripadala v višini 223,55 EUR. Prav tako se ne strinja, da rok za izplačilo dodatka ni dokončno določen. Rok za izplačilo letnega dodatka je določen v 136.d členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je določal izplačilo dodatka skupaj z izplačilom rednih pokojnin za mesec maj. Zakon dopušča možnost izplačila v dveh obrokih ali kasnejšega izplačila, kar pa ne negira dejstva, da je rok določen. V kolikor je temeljni rok za izplačilo znan, bi moral toženec že ob tem roku, če so bili za to postavljeni pogoji, zavarovance obvestiti o drugačnem izplačilu, kar pa ni bilo storjeno. Ne strinja se, da je splošno znano dejstvo, da se vzdržnost javnih financ v državi zagotavlja z izjemnimi ukrepi, zaradi katerega se letni dodatek lahko izplača tudi kasneje. Takšna splošno znana dejstva brez pravne podlage in brez premišljeno sprejetih rešitev, so prinesla že nekaj ustavnih sporov. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in naloži tožencu, da ji izplača na podlagi Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 letni dodatek k pokojnini za leto 2012 v višini 223,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila pokojnine za mesec julij 2012, to je od 31. 7. 2012 dalje do plačila na njen tekoči račun v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodatno poudarja naslednje.

Pravica do letnega dodatka je v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) v 4. členu pod točko d uvrščena med druge pravice. Gre za denarni prejemek, ki je bil v ZPIZ-1 v 136.b členu določen v dveh različnih višinah, odvisno od višine pokojnine, ki je bila upokojencu izplačana v mesecu izplačila letnega dodatka. V 136. d členu ZPIZ1- je bilo za letni dodatek določeno, da se izplača skupaj z izplačilom rednih pokojnin za mesec maj. Zavod pa lahko s soglasjem ministra, pristojnega za finance, v izjemnih primerih izplača letni dodatek v dveh obrokih oziroma kasneje.

Zakon v citirani določbi torej dopušča dodatno možnost, da se letni dodatek izplača v dveh obrokih ali kasneje. To pa pomeni, da za izplačilo letnega dodatka ne velja fiksen, ampak le okviren datum. Če nastopi izjemen (finančni) primer je v citirani določbi 136.d čl. ZPIZ-1 podana vsa pravna podlaga za izplačilo letnega dodatka v dveh obrokih oziroma kasneje in ni mogoče vztrajati na tem, da je (bil) toženec letni dodatek dolžan izplačati že maja 2012. Pritožba tudi neutemeljeno očita tožencu, da zavarovancev ni obvestil o tem, da letnega dodatka ne bo izplačal maja.

Nadalje pritožba neutemeljeno vztraja na tem, da še vedno velja Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (Ur. l. RS, št. 110/2011, v nadaljevanju: ZDIU12) in da tožnici pripada letni dodatek v višini 223,55 EUR, kot ga je določal ta zakon.

ZDIU12, ki je začel veljati 1. 1. 2012, je v 3. odstavku 3. člena res določal, da se višji znesek letnega dodatka iz 136. b člena ZPIZ-1 za leto 2012 izplača v višini 367,95 EUR, nižji pa v višini 223,55 EUR. Vendar je pri odločanju o spornem letnem dodatku kot pravno podlago potrebno upoštevati Zakon za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012, v nadaljevanju: ZUJF), ki je začel veljati 1. 6. 2012. V 6. točki 143. člena je ZUJF za izplačevanje letnega dodatka iz 136.b člena določil, da se uživalcem pokojnin, katerih pokojnina v mesecu izplačila letnega dodatka presega 622,00 EUR, letni dodatek ne izplača. Takšna določba velja vse do leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast presega 2,5 % družbenega bruto proizvoda.

Ta določba v ZUJF kot novejšem zakonu velja, ne glede na to, da izrecno ni določeno, da preneha veljati 3. odstavek 3. člena ZDIU12 in ne glede na to, da je v ZUJF v 1. členu taksativno določeno, katere določbe posameznih zakonov se spreminjajo in dopolnjujejo. V 3. odstavku citirane določbe je posebej določeno, da se s tem zakonom določajo tudi začasni ukrepi, med drugim tudi na področju sofinanciranja pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Začasni ukrepi citirane določbe so določeni v IV. poglavju zakona in sicer po posameznih točkah za posamezna področja (sofinanciranje investicij občin, uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, starševskega varstva in družinskih prejemkov, javnega, jamstvenega in preživninskega sklada Republike Slovenije, socialno varstvenih prejemkov, usklajevanja transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji, plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju, obdavčitve, nepremičnega premoženja večje vrednosti, štipendiranja, davka na dodano vrednost in dohodnine) in sicer od 142. člena dalje. Pod točko 2 so ukrepi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje določeni v 143. členu, konkretno se v 6. odstavku začasni ukrepi nanašajo na letni dodatek. Takšna določba namreč velja vse do leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast presega 2,5 % družbenega bruto proizvoda in zato predstavlja začasni ukrep. Tako dopolnitve in spremembe posameznih določb zakonov (prvi odstavek), trajni ukrepi (drugi odstavek) in začasni ukrepi (tretji odstavek) 1. člena so v ZUJF določeni zaradi zagotovitve vzdržnih javnih financ in za zmanjšanje izdatkov proračunov.

Zaradi takšnega namena je zakonodajalec na novo uredil tudi izplačila letnega dodatka za leto 2012 in sicer drugače, kot je bilo določeno v ZDIU12. Ker so glede na vse navedeno pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.