Jedro

Presoja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) S sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, z izpodbijano sodbo pa zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 06. 2006 dalje. Tožeči stranki je naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 585,22 EUR.

(2) Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ( Ur. l. RS, št. 49/2006 in spremembe; ZVPSBNO) in merila, določena v njem, ki jih citira. Ta ne napotuje na subsidiarno uporabo pravil Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2011 in spremembe; OZ), saj to določa le glede premoženjske škode. Sodišče je napačno presojalo obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti po OZ in zmotno zaključilo, da je protipravnost ravnanja države predpostavka odškodninskega delikta. Odgovornost po ZVPSBNO je objektivna, saj ta ne govori o protipravnosti ravnanja. Sodišče ni upoštevalo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (oddelek v Kranju) predmetnih postopkov ni moglo reševati po principu vzorčnega postopka, saj za to ni bilo pravne podlage, Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe; ZDSS-1) namreč ni veljal za nazaj. O prekinitvi postopka prav tako ni bil izdan noben sklep, saj niti ni bilo razlogov za njegovo prekinitev. Sodišče ni upoštevalo, da ne tožnik ne njegova pooblaščenka v konkretni zadevi nista podala (pisnega) soglasja oz. prošnje za odlog obravnavanja. Če je to storil sindikat S. pa tožnika ne more obremenjevati. Sodišče tudi ne bi smelo svoje odločitve opreti na rezultat sodnega postopka pred DSS v Kranju. Opozarja, da gre oškodovancu odškodnina ne glede na rezultat postopka in izpostavlja odločbo II Cp 2252/2010 z dne 15. 09. 2010, da sklenitev sodne poravnave ne izključuje protipravnosti ravnanja.

(3) Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je presoja tožnikove škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po ustavnosodni intervenciji podvržena ZVPSBNO in v njem določenim merilom. S tem je odpadla tudi presoja po Evropski konvenciji za človekove pravice, saj je varstvu po njej pravno varstvo po nacionalnem pravu povsem primerljivo. Odgovornost države po ZVPSBNO je sicer res objektivna (16. člen ZVSPBNO), vendarle pa le glede tega, da se država te ne more rešiti tedaj, ko je bila pravica oškodovancu kršena. Kršitev pravice pa je potrebno ugotoviti. Ta kljub zastoju ne nastopi sama po sebi, pač pa mora biti rezultat protipravnega, samovoljnega ali arbitrarnega ravnanja državnega organa ali pa rezultat ravnanj izven njegove sfere (npr. sistemsko pogojenih sodnih zaostankov), saj zakon drugače ne bi določal meril, po katerih naj sodišče presoja pravna sredstva po tem zakonu (med njimi tudi zahtevo za pravično zadoščenje). Sodišče prve stopnje je navedlo obširne in pravilne razloge, ki omogočajo presojo obeh, na določbe OZ pa se mu glede protipravnosti tako ni bilo potrebno sklicevati.

(6) Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, upoštevajoč merila po 4. členu ZVPSBNO (zapletenost zadeve, ravnanje strank v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu, spoštovanje zakonskih rokov, narava in vrsta zadeve in njen pomen za stranko,...), ni bila kršena. Zgolj dejstvo, da je sodni postopek že na prvi stopnji trajal več kot štiri leta (od vložitve tožbe 08. 12. 1998 do sklenitve sodne poravnave dne 14. 07. 2003), še ne utemeljuje sklepa o obstoju kršitve, kar želi pritožnik. Pri presoji ni mogoče izhajati iz nekih splošnih, vnaprej določenih časovnih okvirov, razumen rok je relativna doba, katere presoja je odvisna od okoliščin vsakega primera. Pred DSS v Kranju (v nadaljevanju delovno sodišče) je bilo v času od decembra 1998 do februarja 1999 vloženih večje število tožb delavcev SŽ d. o. o., nad katerim je bil uveden stečaj, zaradi ugotovitve obstoja njihovih prerekanih terjatev iz naslova odpravnine. Delovno sodišče je v letu 1999 rešilo štiri zadeve. V preostalih postopkih ni opravljalo pravdnih dejanj, temveč je počakalo na izid pritožbene in revizijske presoje odločb ter na izid ustavne presoje zakonodaje, na katere je oprlo sprejete odločitve o zavrnitvi njihovih zahtevkov.

(7) Delovno sodišče je izvedlo t. i. vzorčni postopek. Ta v tem času res ni bil pravno urejen, dopuščali pa sta ga tako sodna praksa kot pravna teorija. Tudi po stališču ESČP je sprejemljivo, da sodišče čaka na odločitev v testnem ali precedenčnem primeru, če je takšna rešitev razumna. Temu stališču je pritrdilo tudi že Ustavno sodišče RS(1). Oprava vzorčnega postopka (s katerim se je očitno strinjal tudi tožnik, saj v postopku ni urgiral in vlagal zahtev za pospešitev postopka) sama po sebi ni kršila nobene zavarovane ustavne pravice. Lahko pa bi bil tožnik prizadet v pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, če bi ta trajal nerazumno dolgo.

(8) Reševanje vzorčnih primerov je trajalo od leta 1998 do leta 2003, pri čemer je postopek potekal na treh stopnjah, v ta čas pa je všteto tudi trajanje postopka za presojo ustavnosti predpisa pred Ustavnim sodiščem. To je v odločbi U-I-138/00 z dne 10. 04. 1003 zavzelo za delavce ugodno stališče, ki je pripeljalo do pozitivne rešitve sporov – v konkretnem primeru je bil postopek končan s sodno poravnavo. Upoštevati je potrebno tudi, da je šlo za reševanje zapletenega pravnega vprašanja, ki je pomembno vplivalo na dotedanjo sodno prakso, da je bil obravnavan spor po sprejemu odločitve Ustavnega sodišča hitro rešen, kakor tudi da ni šlo za spor o prenehanju ali obstoju delovnega razmerja, v katerem je potrebno hitro postopati. Poudariti pa velja, da je takšno postopanje delovnega sodišča sprejemal tudi tožnik, saj je tožnikova pooblaščenka (in ne zgolj sindikat S., kot izhaja iz dopisa pooblaščenke na B2) na delovno sodišče podala prošnjo za odlog v zadevah nekdanjih delavcev SŽ d. o. o.. Da ta ni bila podana v vsakem postopku posebej in pisno, ni pravno odločilno, dejanja njegove pooblaščenke pa zavezujejo tudi tožnika. Še toliko bolj velja poudariti, da tožnik v postopku ni niti interveniral, čemur v pritožbi niti ne oporeka. Sicer drži, da ni odločilen rezultat samega spornega postopka in da sklenjena sodna poravnava sama po sebi ne izključuje protipravnega ravnanja delovnega sodišča. To pa v konkretnem primeru izključujejo ostala navedena dejstva in razlogi. Iz njih je mogoče zaključiti, da delovno sodišče ni ravnalo arbitrarno in s tem protipravno, temveč razumno in smiselno. Ker so za zastoj v postopku obstajali utemeljeni in razumni razlogi ter očitno ni bil sodni zaostanek, tožnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila kršena. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, tako glede odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (upoštevaje merila po ZVPSBNO), kot tudi glede odškodnine zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter kršitve pravice do enakosti pred zakonom. Ker v tem delu pritožnik ni ponudil konkretnih pritožbenih očitkov, pritožbeno sodišče tudi ni podalo konkretnih odgovorov.

(8) Ker tudi pri presoji kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče teh ni ugotovilo, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

(9) Tožeča stranka sama krije svoje stroške neuspele pritožbe (154. člen ZPP).

(1)Primerjaj odločbo US RS Up – 2965/08 z dne 13. 05. 2010.