Jedro

Tožena stranka, ki se v pritožbi sklicuje na novote, je tista, ki nosi trditveno in dokazno breme, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.348,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, specificiranih v točki I izreka izpodbijane sodbe ter ji povrniti 1.050,12 EUR pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni od prejema te sodbe.

2.Zoper to sodbo se pravočasno po svoji pooblaščenki pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom na njeno spremembo v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podredno s predlogom na njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je v postopku na prvi stopnji zatrjevala negativna dejstva glede blaga, ki je predmet tega postopka, in sicer: da za blago, ki je predmet tega postopka med strankama ni bila sklenjena pisna pogodba, niti ustni dogovor, blaga ni naročila, zanj ni podpisala nobene dobavnice in tudi ni prejela nobenega računa, zato jim tudi ni ugovarjala in se posledično glede računov ni mogla izjasniti in jim v postopku substancirano oporekati. Tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka sporne račune prejela, da obstoji poslovno razmerje glede predmetnih računov, da je tožena stranka sporno blago naročila in ga prevzela ali plačala. Ves čas je v postopku zatrjevala enako, da ničesar ni naročila ali prejela, zato ničesar ni dolžna plačati. Že tekom postopku je zatrjevala, da tožeča stranka s toženo stranko (v njenem imenu direktor kot edini zastopnik in zaposleni) glede predmetnega blaga ni sodelovala, lahko je poslovala le s fizično osebo, ki se je nepoklicano predstavljala v imenu tožene stranke, ki za tak posel ni dala nobenega pooblastila ali soglasja oziroma dovoljenja. Na to je opozarjal direktor tožene stranke tožečo stranko. Tekom let je direktor tožene stranke že kdaj kaj kupil v tej trgovini, nakup pa je potekal na način, da je prejeto blago takoj plačal z bančno kartico, prejel račun in podpisal dobavnico, pri čemer je šlo za enkratno sklenitev prodajne pogodbe, brez odloga plačila ali sklenitve pogodbe o poslovnem sodelovanju. Šele po prejemu sodbe je tožena stranka ugotovila, kdo je fizična oseba, ki je v imenu družbe A. d.o.o. naročevala blago z odloženim plačilom. To je sin direktorja tožene stranke B. B., ki je svojemu očetu, direktorju te družbe povedal in priznal, da je kdaj pri tožeči stranki naročil blago z odloženim plačilom, nekaj računov plačal sam na banki, in sicer za blago, ki ga je prevzel, tisto blago, ki ga ni potreboval, pa je vrnil, zato je prišlo do delnih plačil računov, plačilo pa je opravil v imenu tožene stranke (dokaz - pisna izjava B. B.). Posledično je napačno ugotovljeno dejansko stanje.

Običajen način poslovanja med pravdnima strankama je bil, da je predstavnik tožene stranke kdaj kakšen nakup pri tožeči stranki izvedel s službeno kartico takoj prejel račun in naročeno blago brez kakšnega odloga plačila. Zato ni razloga, da bi tožena stranka začela plačevati račune z gotovino, z odloženim rokom plačila in še to samo delno. Ker blaga ni naročila, naročil ga je nekdo drug, za plačilo vtoževanih računov ni zavezana in jih ne priznava. Računi tudi niso bili delno poravnani s sredstvi tožene stranke kot gospodarske družbe, temveč jih je z lastnimi sredstvi plačeval sin predstavnika tožene stranke, B. B.

Glede izjave tožene stranke na naroku, o kateri ima sodišče razloge v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, pojasnjuje, da je tožena stranka s tožečo skušala razjasniti spor, ker evidence niso bile skladne, saj je direktor kdaj kaj kupil v trgovini tožene stranke, prejel račun in ga nemudoma plačal. Tožena stranka tudi ni mogla pojasniti v postopku, zakaj so bili računi delno plačani, saj z ravnanjem sina direktorja ni bila seznanjena.

Ob dejstvu, da je bilo 45 posameznih dobav blaga, ki bi ga lahko naročil vsak na ime firme in na odlog, če le pozna davčno številko se izpostavlja vprašanje zakonitosti poslovanja tožeče stranke in potrebne skrbnosti. Edini zastopnik tožene stranke je od 24. 5. 1990 C. C. in tudi edina zaposlena oseba, direktor, zato njegov sin, direktorjev sin B. B. za zastopanje ni imel nikoli nobenih pooblastil. Direktor tožene stranke je za domače in neprofesionalno poslovanje tožeče stranke izvedel šele po prejemu sodbe, ko mu je sin priznal, da se je prej zlagal in mu pojasnil, kako so naročila potekala. Tožena stranka negativnega dejstva, da spornih računov ni plačevala, ne more dokazati in se v tej smeri sklicuje na izjavo priče, B. B.

Nazadnje pritožba graja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je njen izrek nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe, saj se v izreku navedeni zneski ne ujemajo z obrazložitvijo v zadnjem odstavku v 3. točki tako po višini terjatve kot datumu zapadlosti, pri čemer izpostavlja račun SI 7142211640 z dne 12. 8. 2022, glede katerega je sodišče navedlo, da je izstavljen v znesku 185,75 EUR, ki pa je bil delno plačan v višini 46,81 EUR, v nadaljevanju pa navede, da tožeča stranka upravičeno zahteva 185,75 EUR. Enako velja še glede preostalih računov, ki naj bi bili delno plačani. Priglaša stroške.

3.Tožeča stranka v svojem odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam tožene stranke kot neutemeljenim, sklicujoč se pri tem na sodno prakso, ki jo izpostavlja ter priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba (435. člen Obligacijskega zakonika - OZ), na podlagi katere je tožeča stranka kot prodajalec izročila toženi stranki kot kupcu določene stvari, ta pa se je zavezala, da mu bo za te stvari plačala kupnino. Kljub temu, da tožena stranka zanika obstoj kakršnegakoli poslovnega razmerja in dejstvu, da je bilo večina dobavnic nepodpisanih, je sodišče tožeči stranki verjelo, da je toženi stranki obravnavane račune izstavila (delno je te račune tožena stranka plačala)

, saj je izkustveno nelogično, da bi tožena stranka, pri čemer je dalo posebno težo računom kot knjigovodskim listinam, ki kot take (glej točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe) predstavljajo zapis o poslovnem dogodku in podlago za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka (kot to določajo Slovenski računovodski standardi, ki jih morajo gospodarske družbe po 54. členu Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1 upoštevati pri vodenju poslovnih knjig), v tej zvezi pa mora tudi poslovni izid in za letno poročilo kot računovodski izkaz prikazovati resnično stanje premoženja (četrti odstavek 50. člena ZGD-1). Glede na knjigovodsko evidenco tožeče stranke in pa delna plačila posameznih računov, ki jih tožena stranka ni zavrnila in jim tudi ne ugovarjala (šele v tem konkretnem postopku), ob dejstvu, da je šlo za več kot 45 posameznih dobav blaga in dejstvu, da je tožena stranka s tožečo stranko (kot je sama na naroku omenila) poskušala razjasniti spor, ker evidence niso bile skladne, je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da gre zgolj za nepošten obrambni manever tožene stranke, da se izogne plačilu vtoževane terjatve ter v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

6.Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Na podlagi vseh v tem postopku ugotovljenih pravno odločilnih dejstev, je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, na tej podlagi pa sprejelo pravilne materialno pravne zaključke, ki temeljijo na argumentiranih in dokazno podprtih razlogih, ki jim v celoti sledi sodišče druge stopnje ter se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja zgolj na izpostavljene pritožbene graje.

7.Ob dejstvu, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji zatrjevala zgolj, da:

-s tožečo stranko nima sklenjene nobene pogodbe,

-je tožeča stranka poslovala s fizično osebo, ki se je predstavljala v imenu tožene stranke brez kakršnegakoli pooblastila ali poslovnega odnosa, na kar jo je tožena stranka nekajkrat opozorila po elektronski pošti in s fizičnim obiskom,

-razen računov ne obstaja noben drug dokaz o naročilu blaga, niti predložene dobavnice niso podpisane s strani tožene stranke ter

-da ni prevzela nobenega blaga in zato tudi ni razloga za plačilo računov,

pri čemer se je sodišče prve stopnje do navedenega opredelilo z obrazloženimi in razumnimi razlogi

, se izkaže, da večina izpostavljenih pritožbenih graj predstavlja pritožbene novote, ki pa so v postopku na drugi stopnji dopustne in upoštevne zgolj, kadar stranka, ki jih izpostavlja, izkaže, da novih dejstev in dokazov pravočasno v postopku na prvi stopnji ni mogla navesti brez svoje krivde (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8.Predsednik senata sodišča prve stopnje po potrebi sam ali na zahtevo sodnika poročevalca sodišča druge stopnje s poizvedbami ali na naroku preveri resničnost pritožnikovih navedb (drugi odstavek 337. člena ZPP), to pa zgolj v primeru, če pritožnik v pritožbi s trditvami in predloženimi oziroma predlaganimi dokazi izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti pravočasno v postopku na prvi stopnji. Tega pa tožena stranka kot pritožnik v obravnavanem primeru ni storila. Zgolj sklicevanje na dejstvo, da je direktor tožene stranke izvedel za ravnanje svojega sina po prejemu izpodbijane sodbe, kar izkazuje s pisno izjavo sina B. B., temu bremenu ne more zadostiti. Tožena stranka bi morala nekrivdne razloge jasno navesti, torej kdaj točno je za sinovo ravnanje izvedela, kje je to bilo, kdo, poleg pisne izjave sina lahko to potrdi in podobno ter v zvezi s tem predložiti oziroma predlagati konkretne dokaze, česar pa v pritožbenem postopku oziroma v pritožbi ni storila. Zgolj njena zatrjevanja, resničnost katerih potrjuje s predloženo pisno izjavo sina direktorja za ugotovitev obstoja nekrivdnega razloga ne zadostujejo.

9.Tožena stranka, ki se v pritožbi sklicuje na novote, je tista, ki nosi trditveno in dokazno breme, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave. Pomeni, da mora ne le zatrjevati, da novote brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti, temveč jih mora tudi izkazati. Le v tem primeru lahko sodišče druge stopnje preveri ali so navedbe v pritožbi, da novot brez svoje krivde ni mogla navesti že prej, resnične. Temu trditvenemu bremenu tožena stranka ni zadostila s tem, ko je navedla le, da je po prejemu izpodbijane sodbe direktor izrazil svoje nezadovoljstvo in presenečenje nad odločitvijo "vsem svojim družinskim članom"

in mu je takrat njegov sin povedal in priznal, "da je kdaj

pri tožeči stranki naročil blago z odloženim plačilom, nekaj računov sam plačal na banki, in sicer za blago, ki ga je prevzel, tisto blago, ki ga ni potreboval, pa je vrnil, zato je prišlo do delnih plačil računov". Svoje trditve je podkrepil le s predloženo pisno izjavo svojega sina, drugih dokazov ni predložil oziroma predlagal, kar pa nikakor ni dovolj za sklepanje na obstoj nekrivdnega razloga navajanja novih dejstev in dokazov v pritožbi. Pisna izjava njegovega sina (dokaz z njegovim zaslišanjem ni bil predlagan) temu ne zadosti. V izjavi zgolj posplošeno navaja dejstva kot na primer "ko smo skupaj s kolegi popravljali avto", "odlog so mi v trgovini kar sami dali in mi nihče ni dal nič za podpisati", "na isti način tudi kak moj kolega vzel rezervni del na A. d.o.o.", "dvakrat mi je rekel naj raje povem, pa sem se odločil zamolčati, ker me je bilo strah" ..., ki niso podkrepljena z nobenimi dokazi, niso navedeni niti "kolegi", niti s kom je posloval, niti niso predložene listine, iz katerih bi izhajalo poslovanje na način, kot ga je navedel, niti ni navedena časovnica, kdaj je poteklo njegovo ravnanje v razmerju do tožeče stranke in drugo. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je tožena stranka (oziroma zanjo njen direktor) izvedela za obravnavani postopek že v decembru 2022

, ko ji je bil vročen izvršilni predlog in izvršilno dovolilo, medtem ko je izpodbijano sodbo sprejela decembra 2024

, kar pomeni, da je bila o postopku in trditvah tožeče stranke seznanjena skoraj dve leti, torej daljše časovno obdobje, pa ni storila ničesar, da bi slednje kakorkoli razjasnila, ob tem, ko se sporno obdobje nanaša na račune izdane v času od 30. 6. 2022 do 12. 8. 2022 (mesec in pol), in ko so bile nekatere dobavnice podpisane (vsaj 9 od 45).

Vse v pritožbi izpostavljene pritožbene novote se zato izkažejo kot nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10.Kot nedopustne pritožbene novote, prvič izpostavljene v pritožbi, so navedbe o tem, da je tožena stranka po prejemu sodbe ugotovila, kdo je fizična oseba, ki je v imenu družbe A. d.o.o. naročevala blago z odloženim plačilom, nadalje o tem, kakšen je bil običajen način poslovanja med pravdnima strankama, nadalje, da sporni računi niso bili delno poravnani s sredstvi tožene stranke kot gospodarske družbe, da je edini zaposlen pri toženi stranki njen direktor ter da je kot direktor kdaj kaj kupil v trgovini tožene stranke, prejel račun in ga nemudoma plačal. Glede na to, da gre za pritožbene novote, za katere tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno v postopku na prvi stopnji, jih sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ni upoštevalo in nanje ni odgovarjalo. Ob tem sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da šele v pritožbi prvič izpostavljena dejstva o načinu poslovanja med pravdnima strankama, da delna plačila niso bila poravnavana s strani tožene stranke kot gospodarske družbe ter da gre za družbo z enim zaposlenim - direktorjem, nikakor ne predstavljajo dejstev, s katerimi bi bila tožena stranka seznanjena šele v pritožbenem postopku.

11.Nenazadnje ni utemeljena pritožbena graja višine tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo. Tožeča stranka je zahtevek utemeljila s predloženimi računi in dobavnicami ter se pri tem opredelila do vsakega posameznega računa in delnih plačil

. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 12) opredelilo do višine delnih plačil po posameznih računih. Tako ni res, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe ter je obrazložitev konfuzna, ker se v izreku navedeni zneski ne ujemajo z zneski v obrazložitvi sodbe, pri čemer pritožba izpostavlja zgolj račun SI 7142211640 z dne 12. 8. 2022. Napačno je izhodišče tožene stranke, da račun, ki ga v pritožbi izpostavlja, izkazuje višino 185,75 EUR ter je bil delno plačan v višini 46,81 EUR, tožeči stranki napačno priznan celoten znesek 185,775 EUR, kar velja za vse preostale delno plačane račune. Sodba sodišča prve stopnje v zvezi z delnimi plačili in posledično ugotovljeno višino še neplačanih zneskov je pravilna, z argumentiranimi razlogi, ki niso v nasprotju z izrekom. V pritožbi izpostavljen račun je račun v znesku 232,56 EUR, od katerega je bil delno plačan znesek 46,81 EUR, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki iz tega naslova pravilno priznalo razliko v znesku 185,75 EUR. Enako velja tudi za ostale delno plačane račune. Račun št. SI 7142210888 z dne 29. 7. 2022 glasi na znesek 465,58 EUR, od tega je bilo plačanih 90,95 EUR, razlika znaša 374,63 EUR; račun št. SI 7142210877 z dne 29. 7. 2022 v višini 1.301,79 EUR je bil delno plačan v znesku 119,56 EUR, razlika znaša 1.182,23 EUR, račun št. SI 7142210078 z dne 15. 7. 2022 v višini 2.437,85 EUR je bil delno poravnan v znesku 853,78 EUR, razlika znaša 1.584,67 EUR ter račun št. SI 7142209136 z dne 30. 6. 2022 v višini 373,83 EUR je bil delno poravnan v znesku 54,24 EUR, razlika znaša 319,59 EUR. Sodišče prve stopnje je torej vsa opravljena delna plačila po posameznih računih pravilno upoštevalo ter razliko priznalo tožeči stranki. Posledično se izkaže, da pritožba zoper višino dosojenega zneska ni utemeljena.

12.Zgolj v pojasnitev sodišče druge stopnje dodaja, da je iz specifikacije posameznih zneskov, od katerih tečejo zaradi dolžniške zamude (glej točko 15 obrazložitve izpodbijane sodbe) obresti, razvidno, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe združilo neplačane zneske po posameznih računih, ki so istočasno zapadli v plačilo. Tako:

-v 3. alineji točke I izreka sodbe znesek 1.741,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2022 predstavlja: vsoto zneska neplačanega računa št. SI 7142210251 z dne 15. 7. 2022 v višini 157,10 EUR ter računa št. SI 142210078 z dne 15. 7. 2022 v višini 1.584,07 EUR, oba z zapadlostjo 31. 7. 2022;

-v 5. alineji točke I izreka sodbe znesek 1.556,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2022 predstavlja: vsoto zneskov neplačanih računov št. SI 7142210888 z dne 29. 7. 2022 v višini 374,63 EUR ter št. SI 7142210877 z dne 29. 7. 2022 v višini 1.182,23 EUR, oba z zapadlostjo od 14. 8. 2022.

13.S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene graje, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14.Na podlagi vsega navedenega pritožba tožene stranke ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

15.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (smiselna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), medtem ko je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Odmera stroškov temelji na veljavni Odvetniški tarifi

Tožeči stranki se priznajo stroški za sestavo odgovora na pritožbo v priglašeni višini 375 točk oziroma 225,00 EUR (vrednost odvetniške točke na dan odločanja o stroških znaša 0,60 EUR), 2 % iz naslova materialnih stroškov 7,5 točk oziroma 4,50 EUR ter 22 % DDV od skupne cene storitve 84,15 točk oziroma 50,49 EUR, skupno tako 279,99 EUR (466,65 točk). Sodišče druge stopnje tožeči stranki ni priznalo priglašenih 200 točk za pregled pritožbe, saj je to opravilo zajeto v sami sestavi odgovora na pritožbo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Glej točko 12 na strani 8 obrazložitve izpodbijane sodbe.

2Glej točke 7 do 14 obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s točko 5 obrazložitve te sodbe.

3Brez, da bi jih določno poimenoval (ali predlagal njihovo zaslišanje).

4Brez časovne opredelitve kdaj je poteklo takšno početje.

5Fikcija vročitve izvršilnega predloga in sklepa o izvršbi toženi stranki z dne 15. 12. 2022.

6Fikcija vročitve toženi stranki dne 30. 10. 2024.

7Glej dokazne listine A13 in A14.

8Glej dopolnitev tožbe z dne 23. 3. 2023 (posebej točko III na red. št. 30 do 31 spisa), povzeto v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe.

9Uradni list RS, št. 2/15 s spremembami.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 435 Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 50, 50/4, 54 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.