Jedro

Tekmovanje v kartingu je nevarna dejavnost. Tekmovalec v tej panogi se zavestno izpostavi nevarnosti. Škoda, ki tekmovalcu nastane pri tekmi, je zato v njegovi sferi, razen če je organizatorju tekmovanja mogoče pripisati krivdo za nastanek škode.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 1 in 2 spremeni tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje v teh dveh točkah glasi: "1. Tožena stranka Karting klub P. je dolžna plačati tožeči stranki M. Z. odškodnino v znesku 1,098.000,00 SIT (en milijon osemindevetdeset tisoč 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1996 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2. Tožeča stranka M. Z. je dolžan povrniti toženi stranki Karting klubu P. njegove pravdne stroške v znesku 193.000,00 SIT (stotriindevetdeset tisoč 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.6.1996 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 4,460.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje in tožniku povrniti 278.612,00 SIT pravdnih stroškov. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da tožena stranka odgovarja za vso škodo, ki je tožniku kot tekmovalcu v gokartu nastala na treningu za tekomovanje, kjer so mu odpovedale zavore, nakar je zapeljal s proge skozi izhod in se zaletel v bife. Po stališču sodišča prve stopnje tožena stranka odgovarja za vso škodo zato, ker ni poskrbela za ustrezne varnostne ukrepe. Tožniku je prisodilo 1,500.000,00 SIT za telesne bolečine, 2,300.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 300.000,00 SIT za strah in 360.000,00 SIT za gmotno škodo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga razveljavitev sodbe in navaja: Sodišče je obravnavalo ta spor kot klasičen spor iz civilnega razmerja, ni pa upoštevalo ugovora tožene stranke, da gre za posebno pravno področje, ki ureja statusna in obligacijska razmerja v okviru športne dejavnosti. Tožnik bi moral pred začetkom sodnega postopka v skladu s športnimi pravili izpeljati postopek, v katerem bi se ugotovila odgovornost v okviru te organizacije. Ker tožnik tega ni storil, bi moralo sodišče tožbo zavreči. O tem ugovoru sodišče ni odločalo. Sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v času nezgode.

Dejstvo, da je bila izdana licenca proge in da tekmovalna žirija ni imela nobenih pripomb, v celoti izključuje odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Sodišče se ni ukvarjalo z ugovorom tožene stranke, da tožnik v kritičnem trenutku ni ustrezno reagiral. V nasprotju z lastnimi ugotovitvami zaključuje, da ne glede na primarni vzrok škoda ni nastala zaradi okvare zavor, ampak zaradi trčenja v neustrezno zavarovane objekte. Ugotovljeno je, da tožnik ni ukrenil ničesar, ko je ugotovil, da mu zavora ne deluje. Tožnik s proge ni zletel, ampak je zapeljal. Nerazumljivo je stališče, da je zaradi oddaljenosti objektov prišlo do poškodbe, ne pa zaradi okvare zavor in zaradi paničnega reagiranja. Tožena stranka ne more odgovarjati za škodo, ki ni nastala v njeni sferi, ampak je vzrok krivde na strani oškodovanca. Odgovornost športnika je drugačna kot odgovornost v odškodninskem pravu. Tožnik je s proge sam zapeljal, ker je neustrezno reagiral. Tudi če bi bili na tem mestu drugačni varovalni objekti, bi zaradi neustreznega reagiranja prišlo do vsaj takih, če ne hujših posledic. Niso podani vsi štirje elementi krivdne odgovornosti. Podrejeno ugovarja višini odškodnine. Če bi že sprejeli odškodnino za telesne bolečine, je absolutno previsoka odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tožena stranka bi z izplačilom odškodnine zašla v izjemne finančne težave.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka. Ko pritožba trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči, ker ni bil izveden predhodni postopek, je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje na ta ugovor odgovorilo. Če je s predpisi športne organizacije predpisano predhodno obravnavanje spora v okviru te organizacije, pa drugačno ravnanje tožnika ne vpliva na njegove procesne pravice. Predhoden postopek v okviru športne organizacije ne predstavlja procesne predpostavke, zaradi katere bi vložitev tožbe ne bila dopustna. Zato tudi ni razlogov za zavrženje tožbe.

Po mnenju pritožbenega sodišča je tudi dejansko stanje v zadostnem obsegu razjasnjeno in popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je dokaze v zadostnem obsegu ocenilo, ocenilo pa je tudi izpoved priče M. G., ki ga pritožba izrecno navaja. Kolikor pritožba poleg zgornjega trdi, da dejanske ugotovitve niso točne, pa v resnici napada materialnopravno presojo in vprašanje odgovornosti tožene stranke. V zvezi s tem pa se tudi pritožbeno sodišče strinja, da so materialnopravni zaključki o odgovornosti tožene stranke le delno pravilni.

Tekmovanje v kartingu je nevarna dejavnost. Tekmovalec v tej panogi to ve, pa se kljub temu izpostavi nevarnosti, ki jo prinaša samo tekmovanje (primerjaj 1. odstavek 163. člena ZOR). Kolikor gre za razmerje med tekmovalcem in organizatorjem tekme, organizator tekme zato odgovarja krivdno, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Škoda, ki tekmovalcu nastane pri tekmi, je torej stvar njegove sfere, razen če je organizatorju mogoče pripisati krivdo zato, da je tekmovalcu škoda nastala. Razlage, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje o odgovornosti in ekskulpacijskih razlogih tožnika, torej ni mogoče sprejeti, čeprav je zaključek pravilen: organizator odgovarja krivdno. Določbe ZOR o povzročitvi škode in odgovornosti zanjo so napisane s stališča povzročitelja škode (1. odstavek 154. člena ZOR: kdor drugemu povzroči škodo ...). V konkretnem primeru namreč tožnik kot oškodovanec toži toženca kot povzročitelja škode.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo izključno krivdo tožene stranke, pritožbeno sodišče pa se s tem ne strinja in na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ugotavlja, da je krivda tožene stranke le 30 % in da tako torej v takem obsegu odgovarja za škodo, ki je tožniku nastala. Dejstva, ki tudi v pritožbi niso sporna, so: na tožnikovem vozilu so odpovedale zavore na uradnem treningu kot delu tekmovanja, katerega organizator je bil tožena stranka; z nezmanjšano hitrostjo je tožnik zapeljal skozi izhod v bokse in trčil v objekt - bife, oddaljen približno 50 m od proge. Pri tem se je poškodoval. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila primarni vzrok nezgode okvara zavor, da pa škoda ni nastala zaradi okvare zavor, ampak zaradi trčenja v objekt, ki ni bil pravilno zavarovan.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da objekt, v katerega se je tožnik zaletel, ni bil zadosti zaščiten.

Čeprav tožena stranka meni, da njeno odgovornost izključuje dejstvo, da je proga imela licenco in da žirija pred tekmo ni imela pripomb, pa ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da tožena stranka kot organizator ni storila vsega, kar bi morala. Ni predvidela možnosti, da lahko tekmovalcu odpovedo zavore, zaradi česar je bil izhod - pot mimo tehtnice - speljan preveč naravnost, v nadaljevanju pa je bil nezaščiten objekt. Kot organizator tekmovanja bi tožena stranka morala to možnost predvideti. Po obravnavani nesreči je bil namreč izvoz popravljen in za varnost na tem delu poskrbljeno. Vendar pa je toženi stranki mogoče zaradi te opustitve pripisati le manjši del krivde za škodo, ki je nastala tožniku. Vzrok, zaradi katerega je tožnik zapeljal s proge, je bila namreč okvara zavor (za konkretno situacijo ni odločilnega pomena, ali je tožnik "zletel", kar naj bi najbrž pomenilo, da ga je zaneslo, ali pa je s proge sam zapeljal).

Posledica tega, da so mu odpovedale zavore, je torej bila, da je zapeljal s proge in se zaletel v bife, ki ni bil pravilno zavarovan, pri tem pa je tožniku nastala škoda. Ni torej mogoče sprejeti razlage, da je vsa škoda nastala zato, ker se je zaletel v bife, ki ni bil pravilno zavarovan. Prvotni vzrok je bila namreč odpoved zavor, to pa se je zgodilo v tožnikovi sferi in v sferi rizika, ki ga je prevzel kot tekmovalec. Za ta del torej tožena stranka ne more odgovarjati. Delež odgovornosti za škodo, ki jo je mogoče naprtiti toženi stranki, tako znaša 30 %. Ob tehtanju deleža odgovornosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da gre pri toženi stranki le za nezavedno malomarnost, saj je proga sicer imela licenco in soglasje žirije, vseeno pa bi skrben organizator moral predvideti tudi nesrečo, kakršna se je zgodila. S tem je odgovorjeno na pritožbene trditve v zvezi s temeljem odgovornosti.

Kolikor gre za višino odškodnine, ima pritožba le skope razloge, pri tem pa izrecno izpostavi le višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP) preizkusilo sodbo tudi v zvezi z višino odškodnine in ugotovilo, da ima sodba o vseh vrstah odškodnine izčrpne razloge. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki zadevajo višino odškodnine za gmotno škodo ter višino odškodnine za negmotno škodo, kolikor gre za telesne bolečine in za strah. K tem razlogom ni potrebno nič dodajati. Strinja pa se s stališčem pritožbe, da je previsoko odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je zaradi poškodb tožnikova življenjska aktivnost nekoliko zmanjšana. Zmanjšano je sposoben za dela, športne in rekreativne dejavnosti, ki zadevajo dvigovanje zelo težkih bremen, dolgotrajno hojo, tek ter dolgotrajno hojo po strmini navzgor in navzdol. Kolikor gre za delovne sposobnosti, to torej pomeni, da ne more dvigovati zelo težkih bremen, medtem ko ostalo odpade na športno dejavnost. V zvezi s tem gre za omejitev ali odpoved tej aktivnosti.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa tako ugotovljene trajne posledice nesreče in omejitve, objektivno gledano niso take narave, da bi pri tožniku lahko povzročale tako hude duševne bolečine, da bi bil upravičen do odškodnine v znesku 2,300.000,00 SIT. Res je tožnik mlad, vendar pa sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da so duševne bolečine le blage, zaradi česar je odškodnina v višini 1,500.000,00 SIT primerna in v skladu z določbo 1. odstavka 200. člena ZOR.

Odškodnina za gmotno škodo tako torej znaša 360.000,00 SIT, odškodnina za telesne bolečine 1,500.000,00 SIT in v enakem znesku odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 300.000,00 SIT pa znaša odškodnina za strah. Skupaj je to 3,660.000,00 SIT. Upoštevaje, da je odgovornost tožene stranke za škodo 30 %, torej to da znesek 1,098.000,00 SIT. To je torej znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki.

Odločitev pritožbenega sodišča o spremembi sodbe temelji na določilu 4. točke 373. člena ZPP.

Po določbi 2. odstavka 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o stroških postopka, pri čemer pritožbeni stroški niso bili zahtevani. Pri izračunu je višino stroškov upoštevalo tako kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, kar pomeni, da stroški tožeče stranke skupaj znašajo 357.213,50 SIT, stroški tožene pa 428.808,00 SIT, pri čemer je specifikacija na listovnih številkah 116 A in 116 B. Pritožbeno sodišče je štelo, da je uspeh tožeče stranke približno 30 %. S takim deležem je uspela glede temelja, približno s takim pa tudi glede višine. Tožeča stranka je torej upravičena, da ji tožena stranka povrne 107.165,00 SIT stroškov, tožena stranka pa je upravičena, da ji tožeča stranka povrne 70 % stroškov, torej znesek 300.165,00 SIT. Po pobotanju je torej tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 193.000,00 SIT pravdnih stroškov.