Jedro

Predhodnega vprašanja, v zvezi s katerim lahko sodišče prekine postopek v smislu določbe 13. člena ZPP v zvezi z 205. členom ZPP, ne predstavlja pravotvorno dejstvo, temveč pravica ali pravno razmerje.

Sodišče lahko prekine postopek na podlagi določbe 156. člena Ustave RS, če istočasno sproži tudi postopek za oceno ustavnosti zakona oz. zakonske določbe.

Izrek

Pritožba tožene stranke zoper 1. točko sklepa sodišča prve stopnje se zavrže. V preostalem delu pa se pritožbi tožene stranke ter v celoti pritožbi tožeče stranke ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka razveljavi.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1.) dovolilo spremembo tožbe in 2.) prekinilo pravdni postopek do pravnomočno končanega stečajnega postopka zoper E. T. d.o.o., v stečaju.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi, s katero izpodbija 2. točko sklepa, uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da se predlog tožeče stranke za prekinitev pravdnega postopka zavrne, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. Poudarja, da je predlagala prekinitev postopka, vendar pa je njeno stališče zmotno. V 6. členu ZGD, na katerem je utemeljen primarni tožbeni zahtevek, ni določeno, da predstavlja stečajni postopek predhodno vprašanje za odločitev v sporni zadevi. Enako velja za podredni zahtevek, saj če bi izpodbijani sklep obveljal, stečajni upravitelj ne bi mogel nikoli končati stečajnega postopka, glede na to, da če bi sodišče primarni postopek zavrnilo in ugodilo podrednemu, potem bi se povečala stečajna masa, ki pa ne more biti znana, dokler ni rešen ta pravdni postopek. Odločitev sodišča je zato preuranjena.

Tožena stranka izpodbija sklep v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbo zavrže ali pa tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, pri čemer naj naloži tožeči stranki, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do dneva plačila, v 15 dneh dneh pod izvršbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo naslovnemu sodišču v ponovno odločanje. Poudarja, da so si razlogi izpodbijanega sklepa v medsebojnem nasprotju, obstaja tudi nasprotje med izrekom in razlogi. Sodišče namreč ugotavlja, da je za predmetno pravdo relevantna omejitev odškodnine na znesek 5.000.000,00 SIT, če gre za manjšo d.o.o., kar po ugotovitvah prvostopnega sodišča stečajna dolžnica je. To pa pomeni, da nad navedenim zneskom naslovno sodišče ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe. Tožba bi morala biti zavržena, saj je tožeča stranka sama priznala, da je isto terjatev že prijavil v stečajno maso. Tožba zato predstavlja tudi poskus neupravičene obogatitve. Ugovarja tudi pasivno legitimacijo. Tožba je bila tudi vložena preuranjeno. Toženec je svoje delo opravljal vestno in ni bil kriv, da dolžniki storitev niso plačevali. Tožeča stranka navaja določbe ZFPPod, ki se v praksi uporabljajo pretežno le za delniške družbe.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožene stranke zoper 1. točko sklepa ni dovoljena.

Po določbi 7. odstavka 185. člena ZPP zoper sklep, s katerim sodišče dovoli spremembo tožbe, ni dovoljena posebna pritožba. To glede na določbo 2. odstavka 363. člena ZPP pomeni, da je mogoče takšen sklep izpodbijati le s pritožbo zoper končno odločbo (torej v konkretnem primeru zoper sodbo, ki bi jo sodišče izdalo, ko bi odločilo o tožbenih zahtevkih). Zato je moralo sodišče druge stopnje, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, pritožbo tožene stranke v tem delu kot nedovoljeno zavreči (člen 352 ZPP).

Pritožbi zoper 2. točko sklepa sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje najprej utemeljuje odločitev o prekinitvi postopka glede na določbo 19. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. list RS št. 54/99; v nadaljevanju: ZFPPod), ki določa, da v primeru, če terjatev ni v celoti poplačana v stečajnem postopku, lahko upnik od edinega družbenika uveljavlja škodo, ki mu je nastala z neplačilom obveznosti. Drugi razlog za prekinitev postopka pa je sodišče prve stopnje našlo v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-300/04, s katero je odločeno, da se člen 1060 Obligacijskega zakonika razveljavi, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, čeprav so dosegle ali presegle glavnico.

Predvsem sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom spregleda, da je tožeča stranka postavila primarni tožbeni zahtevek, katerega utemeljuje z določbo 6. člena ZGD s trditvami, da naj bi tožena stranka zlorabila družbo za oškodovanje upnikov in zato enako kot družba odgovarjala za plačilo dolgov družbe (spregled pravne osebnosti). Ta abstraktni zakonski stan torej ne terja ugotavljanja ali je bil uveden oziroma končan stečajni postopek nad družbo, oziroma kako je bil končan - ali morda z neuspešnim poplačilom tožeče stranke kot upnika družbe, katere družbenik je tožena stranka. Te okoliščine torej ne predstavljajo elementov dejanskega zakonskega stanu, ki bi jih bilo potrebno presojati v luči navedene zakonske določbe oziroma od obstoja katerih bi bila odvisna odločitev o primarnem tožbenem zahtevku. Zato že iz tega razloga ne predstavljajo predhodnega vprašanja za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku v smislu določbe 13. člena ZPP. Bodoče, torej za sedaj še negotovo dejstvo - kako se bo zaključil stečajni postopek, tudi ne more predstavljati predhodnega vprašanja v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom, katerega tožeča stranka utemeljuje na podlagi 19. člena ZFPPod. Po tej določbi uprava odgovarja upnikom za škodo, ki jim je nastala, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega poplačila terjatev iz stečajne mase, če je nad podjetjem začet stečajni postopek in če je izpolnjen eden od pogojev naštetih v nadaljevanju te zakonske določbe. To pa pomeni, da mora potrebna trditvena podlaga tožbe, da bi bila ta sklepčna, že vsebovati ugotovitev, da v stečajnem postopku tožeča stranka ni uspela doseči popolnega poplačila. To dejstvo, ki niti ne predstavlja pravice oziroma pravnega razmerja (kot konstitutivna elementa predhodnega vprašanja v smislu cit. zakonske določbe), temveč zgolj pravotvorno dejstvo, ki mora že obstajati in biti praviloma torej že znano ob vložitvi tožbe, da bi bil lahko uspešen tudi v njej vsebovani tožbeni zahtevek. Vprašanje predhodnega vprašanja se torej tudi tu ne more postaviti.

Sodišče prve stopnje se sklicuje tudi na zgoraj cit. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Očitno meni, da je določba 376. člena OZ, ki se uporablja za tek zamudnih obresti po 1.1.2002 (prepoved ultra alterum tantum glede obrestnega dela tožbenih zahtevkov), v nasprotju z ustavo in zato smiselno ugotavlja kot razlog za prekinitev postopka tudi določbo 156. člena Ustave RS (razlog za prekinitev iz 6. točke 205. člena ZPP). Vendar pa bi moralo takšno nestrinjanje z navedeno zakonsko določbo formalizirati na podlagi zahteve za oceno ustavnosti te zakonske določbe, da bi lahko na tej podlagi prekinilo ta pravdni postopek. Po tej ustavni določbi mora namreč sodišče, ki odloča, v takšnem primeru postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Procesni pogoj za prekinitev postopka je torej istočasna sprožitev postopka za oceno ustavnosti zakona oziroma zakonske določbe, ki predstavlja materialnopravno podlago za odločanje v pravdnem postopku. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje sprožilo postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in zato torej tudi na tej podlagi ni smelo prekiniti tega pravdnega postopka.

Ob povedanem je torej izpodbijani sklep v 2. točki nepravilen in je izkazana v pritožbah vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 6. točko 205. člena ter 1. točko 206. člena ZPP.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje pritožbama ugoditi in razveljaviti izpodbijani sklep (2. odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo s postopkom nadaljevati in o tožbenih zahtevkih meritorno določiti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 169. člena ZPP).