Jedro

Možnost, da toženec med pravdo prenese lastninsko pravico na sporni nepremičnini na drugega, lahko tožnik v tovrstnih sporih (ko se uveljavlja ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja, to je na izviren način) učinkovito nevtralizira le tako, da ob vložitvi tožbe predlaga tudi zaznambo spora. V tem primeru pravnomočna ugotovitvena sodba o tožnikovi lastninski pravici na sporni nepremičnini učinkuje tudi proti tretjemu (pridobitelju nepremičnine, ki se je kot zemljiškoknjižni lastnik sicer vknjižil po začetku učinkovanja zaznambe spora), pa čeprav ni bil stranka v lastninski pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (IV. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka ter peta in šesta tožena stranka krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je s sklepom ugotovilo, da je vrednost spornega predmeta 1.500,00 EUR ustrezna, zavrnilo ugovor pravnomočno razsojene stvari in dovolilo, da se prvemu tožniku pridruži nov tožnik M., d.o.o. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka M., d.o.o. lastnica nepremičnine parc. št. 3 k. o. X (IV. točka izreka), poleg tega pa je še odločilo, da sta tožeči stranki dolžni povrniti toženim strankam pravdne stroške, kot je to razvidno iz V. točke izreka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo v izpodbijanem delu ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navajata, da je podana pasivna legitimacija četrte, pete in šeste tožene stranke. Zmoten je materialnopraven zaključek prvega sodišča, ki temelji na sodbi in sklepu I Cp 2618/2012, da se tožeča stranka ne more zanesti na 190. člen ZPP, ampak mora uporabiti institut zaznambe spora, če toženec med pravdo prenese stvarno pravico na nepremičnini. Po razlagi sodišča prve stopnje bi se morala tožba umikati vsakič, ko bi prišlo do spremembe lastništva na strani tožencev. 190. člen ZPP je treba razlagati ozko, in sicer, da morebitna odsvojitev stvari med pravdo ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Sodišče ni moglo odgovoriti na vprašanje, kaj bi bilo v primeru, če bi izdalo sodbo, v vmesnem času pa bi prišlo do spremembe lastništva. Nevzdržno je stališče prvega sodišča, da bi morala tožeča stranka predlagati zaznambo spora že ob vložitvi tožbe, pri čemer prezre 10. člen SPZ. Ni jasno, zakaj bi bila potrebna zaznamba spora, ker je bilo zemljiškoknjižno stanje jasno, saj se je nepremičnina glasila na ime A. A. Ob vložitvi tožbe je bila v zemljiški knjigi vknjižena pokojna B. B. Glede dedičev je tožeča stranka opravila ustrezne poizvedbe in pridobila sklep o dedovanju. Stanovanje je bilo sicer odtujeno, vendar lastninska pravica na kupca ni bila prenesena, kar pomeni, da kupec ni bil lastnik nepremičnine. Po 132. členu ZD preide pokojnikova zapuščina po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Zato je tožeča stranka skladno z zakonom vložila tožbo proti peti in šesti toženi stranki kot zakonitima dedičema B. B. Ob vložitvi tožbe sta bila oba pasivno legitimirana, šele kasneje pa se je izkazalo, da je prišlo do spremembe lastništva. Zato ni ovir, da se v smislu 190. člena ZPP pravda proti njima ne dokonča. Pravni nasledniki pokojne B. B. bi morali poskrbeti za pridobitev lastninske pravice. Sodišče ne more prevaliti njihove neaktivnosti na tožečo stranko, mimo 10. člena SPZ in 132. člena ZD, ter iz tega razloga zavrniti tožbeni zahtevek zaradi pomanjkljive pasivne legitimacije. Tudi v tem primeru si tožeča stranka ne bi zagotovila učinkovitega varstva z zaznambo spora. Ker je solastni delež pokojne na spornem delu zemljišča prešel po samem zakonu na njena zakonita dediča v trenutku njene smrti, je bila podana tudi pasivna legitimacija pete in šeste tožene stranke.

3. Peta in šesta tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Ostali toženci niso odgovorili na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi so toženci enotni in nujni sosporniki, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče in kar v pritožbenem postopku tudi ni sporno. S tožbenim zahtevkom se zahteva ugotovitev, da je druga tožnica lastnica sporne nepremičnine. Tožbene trditve o priposestvovanju in tožbeni zahtevek se torej nanašajo na sporno zemljišče kot celoto, ne pa na posamezne solastniške deleže. Glede na trditveno podlago tožbe in vsebino tožbenega zahtevka zato ni mogoča različna sodba za tožence, ampak je mogoče ta spor rešiti le na enak način za vse tožence.

6. Zmotno je stališče tožeče stranke, da spremembe posameznih solastnikov spornega zemljišča med pravdo glede na 190. člen ZPP ne morejo vplivati na izid spora. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da četrta, peta in šesta tožena stranka niso (več) pasivno legitimirane v pravdi. V tem delu so razlogi izpodbijane sodbe pravilni ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. V njih je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko izpodbijane odločitve, zato pritožbeno sodišče dodaja zgolj naslednje.

7. Možnost, da toženec med pravdo prenese lastninsko pravico na sporni nepremičnini na drugega, lahko tožnik ob upoštevanju 190. člena ZPP v tovrstnih sporih (ko se uveljavlja ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja, to je na izviren način) učinkovito nevtralizira le tako, da ob vložitvi tožbe predlaga tudi zaznambo spora na podlagi 79. člena ZZK-1. Zaznamba spora na podlagi drugega odstavka 80. člena ZZK-1 varuje tožnika ves čas pravde in tudi po njenem pravnomočnem zaključku, dokler tožnik ne izposluje vknjižbe lastninske pravice v svojo korist (v primeru uspeha v pravdi), in sicer proti morebitnemu tretjemu kot pridobitelju nepremičnine po začetku tožnikove pravde proti tožencu (ki je bil vknjižen kot lastnik ob vložitvi tožbe), saj v tem primeru pravnomočna ugotovitvena sodba o tožnikovi lastninski pravici na sporni nepremičnini učinkuje tudi proti tretjemu (pridobitelju nepremičnine, ki se je kot zemljiškoknjižni lastnik sicer vknjižil po začetku učinkovanja zaznambe spora), pa čeprav ni bil stranka v lastninski pravdi. Določba 10. člena SPZ v tem pogledu ni aktualna. 190. člen ZPP brez zaznambe spora tožniku ne daje ustreznega varstva v primeru odtujitve nepremičnine po vložitvi tožbe. Ker ni podana pasivna legitimacija vseh tožencev, tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen.

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvega sodišča v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

9. Tožnika nista uspela s pritožbo, peta in šesta tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo nista prispevali k rešitvi zadeve, zato vsi krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).