Jedro

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do navedb obsojenca v predlogu in izrecno izpostavilo, da obsojencu ni zaupati, da predlaganega načina alternativnega prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil, ker je z neizpolnitvijo posebnega pogoja v pogojni obsodbi v določenem roku izkazal nekritičen odnos do kaznivega dejanja in do naloženih obveznosti.

Nekritičnost do svojega ravnanja in nastale škode oškodovancem je izkazal tudi po zadnji izrečeni pogojni obsodbi, ko se ni potrudil niti v najmanjši meri izpolniti posebni pogoj. Zaupanje sodišča, ki mu je izreklo pogojno obsodbo, se je tako izkazalo za neutemeljeno.

Odprti postopki niso upoštevni, ker dokler ni izrečena pravnomočna obsodilna sodba, obdolženec velja za nedolžnega.

Izrek

I. Pritožba obsojenca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi 86. člena KZ-1, 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in 13. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) zavrnilo predlog obsojenega A. A. za nadomestitev prestajanja kazni zapora z delom v splošno korist kot neutemeljen.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obsojenec brez navedbe pritožbenega razloga in smiselno predlagal, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist je vselej fakultativna. V zakonu so določena merila, ki naj jih sodišče pri odločanju upošteva, zlasti vedenje storilca v času odločanja, nevarnost povratka, osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni, pa tudi storilčeve sposobnosti za opravljanje dela in možnosti, ki so na voljo za opravljanje primernega dela.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obsojenec v svojem predlogu na pavšalni ravni zatrjeval, da ni ponovitvene nevarnosti, da je osebnostno urejen, pripravljen opraviti vsako zadano delo, da so njegove osebne in družinske okoliščine urejene in neproblematične in drugačnega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil. 6. Izpodbijana odločitev je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje podalo prepričljivo oceno vseh ugotovljenih okoliščin, ki se nanašajo tako na težo storjenega kaznivega dejanja, preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja v postavljenem roku, določenem v pogojni obsodbi, njegovih osebnih, premoženjskih in družinskih ter zdravstvenih razmer, presodilo pa je tudi obtoženčevo predkaznovanost, ko so mu bile izrečene pogojne obsodbe, ki pa na obsojenca niso imele nobenega vpliva, da ne bi znova izvršil kaznivega dejanja.

7. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do navedb obsojenca v predlogu in izrecno izpostavilo, da obsojencu ni zaupati, da predlaganega načina alternativnega prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil, ker je z neizpolnitvijo posebnega pogoja v pogojni obsodbi v določenem roku izkazal nekritičen odnos do kaznivega dejanja in do naloženih obveznosti, izpostavilo je višino škode, ki znaša kar 22.602,30 EUR in s tem protipravno pridobljeno premoženjsko korist, da se je obsojenec šele v postopku za preklic pogojne obsodbe skliceval na postopek osebnega stečaja, ki pa je potekal tudi še pred pravnomočnostjo kazenskega postopka, pa je to okoliščino sodišču zamolčal, bil pa je tudi med trajanjem postopka osebnega stečaja zaposlen, vendar se ni potrudil izpolniti posebni pogoj niti v najmanjšem znesku. Sodišče je s pribavo poročila Centra za socialno delo ugotovilo obsojenčeve premoženjske in osebne razmere, da je zaposlen in da je določen čas prejemal plačo, pa tudi, da predhodne pogojne obsodbe na obsojenca niso vplivale, da ne bi ponovno izvršil novih kaznivih dejanj. Zato je sodišče prve stopnje ocenilo, da so obsojenčeve navedbe o urejenem življenju pavšalne in neprepričljive.

8. S takšnimi zaključki v izpodbijanem sklepu se strinja tudi pritožbeno sodišče. Ne omajajo ga niti pritožbene navedbe, da je potrebno ugoditi obsojenčevemu predlogu zato, da bo skrbel za nosečo partnerko, da bo nosil drva v stanovanje zaradi kurjave, da je partnerkina plača nižja v času bolniškega staleža in porodniškega dopusta, da je obsojenec trenutno na bolniškem staležu zaradi poškodbe kolena in da bo verjetno potrebna operacija in da bi bil rad koristen družbi in svoji družini. Obsojenčeva pripravljenost na alternativni način prestajanja kazni zapora ni edini in odločilni kriterij za presojo, ali je predlagani alternativni način izvršitve kazni zapora smotrn in upravičen. Partnerkine zdravstvene težave in njena nosečnost tudi niso odločilni kriterij, ker je kazenska sankcija namenjena obsojencu in vplivu nanj, vendar je z dosedanjo predkaznovanostjo izkazal, da nanj niti že izrečene kazenske sankcije in to celo opominjevalne narave, niso imele nobenega vpliva. Nekritičnost do svojega ravnanja in nastale škode oškodovancem je izkazal tudi po zadnji izrečeni pogojni obsodbi, ko se ni potrudil niti v najmanjši meri izpolniti posebni pogoj. Zaupanje sodišča, ki mu je izreklo pogojno obsodbo, se je tako izkazalo za neutemeljeno.

9. Odprti postopki niso upoštevni, ker dokler ni izrečena pravnomočna obsodilna sodba, obdolženec velja za nedolžnega. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, iz kakšnih razlogov je prišlo do kaznivih dejanj, zaradi katerih je obsojenec v odprtih drugih kazenskih postopkih.

10. Ker je bilo ugotovljeno, da obsojenec ni izpolnil posebnega pogoja, tudi ko je imel možnost za to in določen rok, so neprepričljive njegove trditve v pritožbi, da je sedaj pripravljen do konca januarja 2017 poravnati 30 % dolga, nekaj minimalnega lahko že letos (to je v času predložitve pritožbe na sodišče v decembru 2016) in da si bo denar izposodil pri družini, starših in prijateljih. Pritožbeno sodišče ne verjame, da se obsojenec sedaj zaveda resnosti primera in oškodovanja družbe X. d.o.o., saj njegova neizpolnitev posebnega pogoja kaže povsem drugače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da če bi obsojenec imel kakršen koli resen namen povrniti škodo oškodovancem, bi si lahko denar sposodil tudi prej, vendar pa tega očitno ni nameraval. S pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije, za kar je bil že pravnomočno obsojen, da je slepo zaupal človeku in pristal na poslovno sodelovanje, obsojenec tudi ne more utemeljiti svojega predloga, da se ugodi in mu omogoči alternativni način prestajanja kazni zapora z delom v splošni korist. S trditvijo, da bi rad zaživel svobodno in dostojno življenje z mlado družino, obsojenec ne navaja nobenega relevantnega dejstva in okoliščine, ki bi kakor koli vplivala na presojo sodišča prve stopnje, s katero se, kot že rečeno, pritožbeno sodišče strinja. Skrb za družino ni obsojenčeva nova okoliščina, za otroka bo lahko poskrbela tudi njegova mati, kar pa se tiče v pritožbi omenjene možnosti, da bi bil pripravljen kazen prestajati v zaporu ob koncu tedna, ker čuti dolžnost, da med tednom hodi v službo in poskrbi za družino in ker ga je strah, da bi v nasprotnem primeru Slovenija dobila še en socialni problem, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje in s tem tudi sodišče druge stopnje pristojno odločati le v okviru podanega predloga obsojenca, ki se nanaša le na izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist in ne tudi na drug alternativni način, to je zapor ob koncu tedna, zato se posebej do te možnosti niti ni opredeljevalo.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s Taksno tarifo 74013 Zakona o sodnih taksah, ZST-1).