Jedro

Sodišče je vezano na trditveno podlago strank, materialno pravo pa mora poznati samo in mora sporno zadevo obravnavati z vidika vseh možnih pravnih podlag. Če iz trditvene podlage izhaja, da bi bilo spor mogoče obravnavati po neki pravni podlagi, pa ni navedeno zgolj kakšno odločilno dejstvo, ali so navedbe v njem nepopolne, je dolžno stranki v okviru materialnoprocesnega vodstva po 285. členu ZPP na to opozoriti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I.2. in II. izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu, to je točki I.1. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 28.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2012 dalje do plačila (točka 1. tožbenega zahtevka) in zahtevek, da je tožena stranka dolžna odstraniti zaporni ventil na vodovodni instalaciji tožnikov, ki se nahaja v prostoru E3, ter vse dodatne priključke na skupnem vodovodnem vodu, ki poteka skozi prostore E3 in E2 poslovnega objekta ter odstraniti dodatni priklop na kanalizacijsko cev, ki se nahaja v prostoru tožene stranke E3, vse na nepremičnini z ID znakom 000 k. o. X (2. točka tožbenega zahtevka). V točki II. izreka je tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke.

2. V pritožbi tožnika uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, naj višje sodišče razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje. Menita, da ne gre za sukcesivno bodočo škodo. V sodbah, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje, ne gre za enako dejansko stanje. Ker sta lastnika poslovnega prostora E4 postala v letu 1999, je lahko pričel teči zastaralni rok šele tega leta, ne pa leta 1996. Glede zahtevka za odstranitev zapornega ventila na vodovodni instalaciji in dodatnih priključkov na skupni vodovodni instalaciji opozarjata, da lahko tožena stranka ponovno kadarkoli zapre vodo, zato imata pravico do varstva svoje lastninske pravice. Imata pravni interes, saj še vedno obstaja nevarnost, ki lahko onemogoči nemoten dotok vode v njun poslovni prostor. Tudi pravni interes za odstranitev dodatnih priključkov imata, saj ne moreta vedeti, kakšne priključke, ki lahko onemogočajo dotok pitne vode, ima tožena stranka. To, da nista bila lastnika poslovnega prostora E4 v času del, jima ne odreka pravice zahtevati odstranitev priklopa tožene stranke na kanalizacijsko cev, saj jima je zaradi tega nastala škoda in obstaja tudi bojazen, da bo lahko ponovno nastala. Solastništvo na skupnih napravah in vodih ne daje nikomur pravice do nestrokovnega posega v kanalizacijo in to ne glede na dano soglasje solastniku. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo strokovnega mnenja, ki sta ga vložila v spis. S tem je bistveno kršilo določila ZPP. Moralo bi upoštevati, da je ravno zaradi izvedenih del na kanalizaciji pri izvedbi priključka za poslovni prostor E3 prišlo do izlitja fekalij v njun poslovni prostor. Nista dolžna trpeti škode, ki je nastala zaradi napačnih in nestrokovno izvedenih del v poslovnih prostorih tožene stranke. Ker zaradi nestrokovno izvedenega priklopa na kanalizacijo lahko ponovno pride do izlitja fekalnih voda, imata pravico zahtevati varstvo svoje lastninske pravice. Edina rešitev, da jo zavarujeta je, da tožena stranka odstrani dodatni priklop na kanalizacijsko cev.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je do zaprtja vode in izlitja fekalij v poslovni prostor tožnikov prišlo v avgustu 2006 in da od takrat dalje zaradi nemožnosti uporabe poslovnega prostora ne moreta oddajati v najem, pritožba ne izpodbija. Ob teh ugotovitvah je pravilen zaključek, da zatrjevana škoda tožnikoma nastaja od avgusta 2006 dalje in je odločitev, da je do vložitve tožbe v marcu 2012 potekel že 5-letni objektivni zastaralni rok iz drugega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zato je potrebno tožbeni zahtevek zaradi zastaranja (337. člen OZ) zavrniti, materialnopravno pravilna. Pravilno se je sodišče sklicevalo na sodbo VS RS II Ips 51/2010, saj gre za primerljivo situacijo. V njej je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da zastaranje za bodočo škodo začne teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva. Tožnika sta že avgusta 2006 vedela za zaprtje vode in izliv fekalij v njun poslovni prostor ter nemožnost njegove uporabe. Očitano škodno dejanje je bilo že zaključeno, njegove posledice pa so po njunih trditvah nastajale kontinuirano še naprej. Pri sklicevanju na sodbo VS RS II Ips 235/2011 gre sicer za pomoto, saj v računalniški bazi Vrhovnega sodišča take sodbe ni. Vendar taka pomota na pravilnost odločitve ni vplivala. Pritožbene navedbe, da je zastaranje lahko začelo teči šele leta 1999, so nelogične, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da je zastaranje pričelo teči v letu 2006. Če bi pričelo teči že v letu 1999, kot se zavzema pritožba, bi absolutni zastaralni rok potekel predno je nastop zastaranja ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Procesnih kršitev v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine (izgubljenega dobička) pritožba ne uveljavlja. Tudi nobene uradoma upoštevne, v drugem odstavku 350. člena ZPP taksativno naštete procesne kršitve, sodišče prve stopnje v tem delu ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo v delu, ko izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki I.1. izreka (353. člen ZPP).

6. Utemeljena pa je pritožbena graja odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odstranitev zapornega ventila na vodovodni instalaciji, dodatnih priključkov na skupni vodovodni instalaciji in dodatnega priklopa tožene stranke na kanalizacijsko cev, ki se nahaja v poslovnem prostoru tožnikov. Sodišče je vezano na trditveno podlago strank, materialno pravo pa mora poznati samo in mora sporno zadevo obravnavati z vidika vseh možnih pravnih podlag. Če iz trditvene podlage izhaja, da bi bilo spor mogoče obravnavati po neki pravni podlagi, pa ni navedeno zgolj kakšno odločilno dejstvo, ali so navedbe v njem nepopolne, je dolžno stranki v okviru materialnoprocesnega vodstva po 285. členu ZPP na to opozoriti.

7. Tožnika sta se že v tožbi sklicevala na varstvo svoje lastninske pravice in odstranitev škodne nevarnosti (gl. zadnji odstavek v točki III. tožbe). Zatrjevala sta, da so bila gradbena dela v zvezi s priključkom na obstoječe kanalizacijsko omrežje izvedena drugače, kot je bilo dogovorjeno, protipravno in nestrokovno, zaradi česar je prišlo do izlitja fekalij v njun poslovni prostor. Obstoječi jašek je premajhen za dva lokala, zato je potrebno ukiniti dodatni priklop tožene stranke, kar utemeljujeta s predložitvijo strokovnega mnenja. Vprašljiva je tudi sedanja nosilnost jaška. Razen tega je tožena stranka onemogočila tožnikoma uporabo sanitarne vode. Namestila je zaporni ventil na vodovodno instalacijo v svojih poslovnih prostorih in dodatne priključke na skupni vodovodni instalaciji v svojih prostorih, tako da lahko zapre dotok vode v poslovni prostor tožnikov. Zatrjujeta torej, da je do izlitja fekalij in zaprtja vode za njun poslovni prostor, kar onemogoča nadaljnjo uporabo poslovnega prostora, prišlo zaradi ravnanja tožene stranke oziroma njenega pravnega prednika, zato zaradi varstva svoje lastninske pravice in zaradi odstranitve škodne nevarnosti zahtevata od tožene stranke, da ukine svoj priklop na že obstoječo kanalizacijsko cev tožnikov ter odstranitev zapornega ventila na vodovodni instalaciji in dodatnih priključkov na skupnem vodovodnem vodu.

8. Zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka v točki 2., je po oceni višjega sodišča primerna podlaga za obravnavo tožbe po 133. členu OZ. Stališče izpodbijane sodbe, da tožeča stranka nima več pravnega interesa za uveljavljanje tožbenega zahtevka, katerega vsebina je v nemotenem dotoku vode v njen poslovni prostor, je materialnopravno zmotno. Skladno s prvim odstavkom 133. člena OZ lahko vsakdo zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Predpostavka za odstranitveni zahtevek po prvem odstavku 133. člena OZ je večja škodna nevarnost, ki mora biti konkretna(1). Gre za pravni standard, katerega vsebino je treba napolniti glede na okoliščine konkretnega primera. Pravno varstvo po 133. členu OZ je široko, oblike pravnega varstva so različne in se lahko daje, še preden škoda v običajnem pomenu besede nastane, dovolj je, da škoda grozi, spor je odškodninski, podlaga odgovornosti je v načelu vzročnosti (objektivna odgovornost)(2). Ali obstaja konkretna škodna nevarnost ali vznemirjanje sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. To pa je ključno vprašanje za presojo zahteve, da se odstrani škodna nevarnost po 133. členu OZ. Ni relevantno, da je ob zaključku sojenja na prvi stopnji tožeča stranka imela nemoten dotok vode v njen poslovni prostor.

9. Zmoten je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da iz navedb tožeče stranke ni razbrati kakšno korist naj bi tožeča stranka imela od odstranitve dodatnih priključkov na skupni vodovodni instalaciji v prostorih E3 in E2. Iz trditev v točki VI. prve pripravljalne vloge tožeče stranke izhaja, da je našla začasno rešitev za dotok vode v poslovne prostore, dokler tožena stranka ne bo odstranila zapornega ventila na vodovodni instalaciji tožnikov ter vse dodatne priključke na skupnem vodovodnem vodu in da je tožena stranka po prejemu odgovora na tožbo odprla vodo. Iz navedb v točki VII. prve pripravljalne vloge tožeče stranke izhaja, da je tožena stranka prekinila dobavo vode tožnikoma tako, da je zaprla ventil, in sicer do prejema odgovora na tožbo in sta bila tožnika ves ta čas brez vode oziroma bi bila, če ne bi našla začasne rešitve (po strehi preko navadne plastične cevi od soseda).

10. Glede na to, da tožnika izrecno zahtevata varstvo svoje lastninske pravice, bi moralo sodišče prve stopnje njun zahtevek obravnavati tudi po določilih 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožnika namreč zatrjujeta, da posegi tožene stranke onemogočajo ali vsaj otežujejo rabo njunega poslovnega prostora. Nesporno imata tožnika lastninskopravna upravičenja na poslovnem prostoru E4. Iz trditev obeh pravdnih strank izhaja, da gre za t.i. dejansko etažno lastnino. Absolutna narava lastninske pravice daje tožnikoma pravico, da od vsakogar zahtevata prenehanje kakršnegakoli poseganja v njuno lastninsko pravico. Z negatorno tožbo se zahteva prenehanje vznemirjanja, lahko pa tudi prepoved nadaljnjega vznemirjanja, če tožnik dokaže trajanje vznemirjanja ali ponavljajoče se vznemirjanje, da obstaja ponovitvena nevarnost, toženec pa ne dokaže, da ima pravico do vznemirjanja. Tudi teh okoliščin sodišče kljub podani trditveni podlagi ni ugotavljalo. Sploh ni ugotavljalo, ali zatrjevani poseg tožnikoma onemogoča ali ovira rabo njunega poslovnega prostora.

11. Prav ima pritožba, da solastništvo skupnih delov stavbe ne daje podlage za nedopustne posege. Kdo je bil lastnik poslovnega prostora E4 v času, ko je tožena stranka oziroma njen pravni prednik urejala poslovna prostora E2 in E3, za razsojo v tej pravdi ni relevantno. Če je bil poseg tožene stranke oziroma njenega pravnega prednika nedopusten, odgovarja tožena stranka ne glede na to, če je takratni solastnik dal soglasje za poseg. Pridobljeno soglasje ne odvezuje tožene stranke, da odstrani vir škodne nevarnosti in ne daje podlage toženi stranki za protipravno vznemirjanje lastninske pravice tožnikov. Pritožbeno sodišče opozarja, da se je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Up-1292/08 z dne 10. 9. 2009 uveljavilo stališče, da solastniku ni mogoče odreči lastninskopravnega varstva, razen v primerih, ko bi se z ugoditvijo zahtevka nesorazmerno poseglo v solastnikove ustavne pravice(3).

12. Ker je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določila 133. člena OZ, z vidika vznemirjanja lastninske pravice tožnikov (negatorna tožba po 99. členu SPZ) pa spora ni obravnavalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo v točki I.2. izreka in v tem delu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Samo namreč ne more ugotavljati celih sklopov pravnorelevantnih dejstev, ker bi s tem pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje spor obravnavati po obeh navedenih pravnih podlagah. Za razsojo je relevantno ali tožnika lahko uporabljata svoj poslovni prostor, ali obstaja konkretna škodna nevarnost, ki izhaja iz sfere tožene stranke.Ugotovi naj ali so podane predpostavke za tožbeni zahtevek po 133. členu OZ (obstoj konkretne škodne nevarnosti), ali predpostavke za negatorno tožbo po 99. členu SPZ. Pri tem naj upošteva dosedanjo trditveno podlago, zaradi izostanka materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP) pa tudi trditveno in dokazno podlago, če jo bosta stranki podali skladno z drugim odstavkom 362. člena ZPP. Tožeča stranka naj jasno navede kaj s katerim zahtevkom zahteva in na podlagi česa. Njene navedbe niso povsem jasne, ker meče v isti koš različne zahtevke.

13. Ker je razveljavilo odločitev o glavni stvari, je moralo razveljaviti tudi stroškovno odločitev, saj je ta odvisna od končnega uspeha pravdnih strank (154. člen ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Gl. komentar D. Jadek Pensa k 133. členu v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, izdala GV Založba leta 2003

(2) Prim. sklep VS RS II Ips 191/98

(3) Sklep VS RS II Ips 137/2013 z dne 24. 4. 2014