Jedro

Okoliščine obravnavanega primera (da je pritožnik pred policisti pobegnil, da je izjavil, da če ga policisti ne bi prijeli, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito in da je želel v Italijo) dajejo dovolj podlage za sum, da bi tožnik iz Azilnega doma v Ljubljani verjetno lahko kadarkoli odšel, s tem pa bi onemogočil sodelovanje v postopku, kar je okoliščina, ki kaže na „nevarnost pobega“ na podlagi 5. alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da nobena izmed okoliščin iz 68. člena ZTuj-2 ni podana. Glede na okoliščine primera pa obstoja „nevarnosti pobega“ ne more spremeniti zgolj pritožnikova izjava na glavni obravnavi, da v primeru selitve v Ljubljano ne bo pobegnil. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi neposredno od tožnika skušalo izvedeti razloge za izločitev tolmača, vendar pritožnik ni navedel nobenih takih okoliščin, ki bi kazale na nepristranskost ali nekorektno tolmačenje. Tudi iz podatkov upravnega spisa kaj takega ne izhaja. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče s sklepom (na glavni obravnavi) pravilno zavrnilo predlog za izločitev tolmača, v sodbi pa je svojo odločitev dodatno obrazložilo.

Izrek

I. Zadevi, ki se pred Vrhovnim sodiščem vodita pod opr. št. I Up 97/2016 in I Up 124/2016 se združita v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane vodilna zadeva I Up 97/2016. II. Pritožba zoper sodbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

III. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnik) zoper sklep št. 2142-476/2016/3 (1313-07) z dne 25. 3. 2016, s katerim je tožena stranka pritožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 24. 3. 2016 od 11.10 ure do 24. 6. 2016 do 11.10 ure. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo pritožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje uvodoma pojasni razloge za zavrnitev pritožnikove zahteve za izločitev sodnega tolmača, saj niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njegovo nespristranost. Sodišče v nadaljevanju meni, da nista podana razloga za omejitev gibanja iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena in iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Pač pa sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, in v tem delu sledi razlogom tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Če pritožnika policisti ne bi prijeli, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, saj je ob pogledu na policiste namesto, da bi počakal, začel bežati. Njegov cilj je bila Italija in ne Slovenija, za mednarodno zaščito pa je zaprosil šele, ko je bil pripeljan v Center za tujce. Tožena stranka je ugotavljala in obrazložila obstoj nevarnosti, da bo pritožnik pobegnil, če mu ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce ne bo izrečen, kot tudi, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Tožena stranka tudi ni zmotno uporabila standarda „če je to potrebno“, ki ga je treba razlagati v smislu strogega testa sorazmernosti. Sodišče ne sledi navedbam pritožnika na glavni obravnavi, da je že v postopku na policiji zaprosil za azil, a ga niso hoteli poslušati. Iz policijske depeše namreč izhaja, da je tožnik kot razlog za zapustitev matične države navedel ekonomski razlog. Sodišče pa nima nobenega razloga za to, da bi dvomilo v pravilnost ravnanja uradnih oseb, ki so opravili postopek s tožnikom. Poleg tega je pritožnik v prošnji za priznanje mednarodne zaščite sam dejal, da če ga policija ne bi prijela, ne bi zaprosil za azil, ker je želel v Italijo.

3. V obrazložitvi sklepa je prvostopenjsko sodišče navedlo, da se z izvršitvijo akta pritožniku ne bo prizadela težko popravljiva škoda. V zvezi s škodo je namreč navedel le-to, da so v Centru za tujce zelo slabo počuti, ta navedba pa je premalo konkretizirana, da bi bilo mogoče iz nje sklepati na nastanek težko popravljive škode.

4. Pritožnik je zoper sodbo in sklep vložil dve pritožbi, prvo 12. 4. 2016 in drugo 22. 4. 2016. V prvi pritožbi glede izpodbijane sodbe uveljavlja zgolj procesno kršitev prvostopenjskega sodišča zaradi neizločitve sodnega tolmača. Navaja, da je tekom postopka predlagal izločitev tolmača z obrazložitvijo, da ta v postopku na policijski postaji ni le tolmačil, ampak je dajal tudi izjave in komentarje, kar pa ni njegova vloga. Sodišče bi moralo na podlagi 71. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločiti o izločitvi tolmača, česar pa ni storilo. Ni jasno, ali je tolmač zaradi nesoglasij s pritožnikom sploh pravilno prevajal. Če bi sodišče upoštevalo določilo 71. člena ZPP, bi moralo takoj prenehati s kakršnimkoli delom v zadevi in najprej odločiti o izločitvi tolmača. Že iz tega razloga bi bilo treba izpodbijano sodbo (in posledično tudi sklep) razveljaviti. S prvo pritožbo pritožnik izpodbija tudi sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Izrečeni ukrep predstavlja poseg v njegovo osebno svobodo, zato mu vsekakor nastaja nepopravljiva škoda. Sodišče v sklepu tudi ni obrazložilo morebitne prizadetosti javne koristi. Sodišče tudi ne obrazloži, zakaj ne verjame pritožniku, da bo počakal v Sloveniji do dokončne odločitve o prošnji za mednarodno zaščito. Izpodbijanega sklepa se zato v celoti ne da preizkusiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in zadrži izvajanje sklepa tožene stranke.

5. V drugi pritožbi pa pritožnik dopolnjuje razloge in vsebinsko (iz materialno pravnih razlogov) izpodbija sodbo prvostopenjskega sodišča. Ne drži, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil zato, da bi odložil vrnitev v izvorno državo. Že na policijski postaji je zaprosil za mednarodno zaščito, vendar ga policistke niso jemale resno. Na policiji najprej sploh niso vedeli, kaj naj storijo s pritožnikom (in ostalimi tremi prebežniki), saj so najprej en dan porabili za razgovor, nato so noč preživeli v manjšem prostoru, naslednje jutro pa so jih odpeljali na hrvaško mejo, od tam pa spet nazaj na policijsko postajo, kjer so bili ponovno zaprti 6-8 ur. Šele po daljšem času so jim rekli, da jih bodo odpeljali v Center za tujce. Zato je nemogoče pritožniku očitati, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito zato, da bi odložil odstranitev iz države, če pa še ta ne ve, kako naj ravna z begunci in jih premešča zdaj sem zdaj tja. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do pritožnikove izjave na glavni obravnavi, da bo, če bo premeščen v Ljubljano, na odprti oddelek, počakal na odločitev sodišča. Poudarja, da za Slovenijo sploh ni vedel, zato je tudi izjavil, da je hotel iti v Italijo. Glede begosumnosti se sklicuje na 68. člen Zakona o tujcih. Meni, da pogoji iz tega člena v njegovem primeru niso podani. Poudarja tudi, da odločba tožene stranke ni bila v celoti v slovenskem jeziku. Del izpodbijane odločbe je v angleškem jeziku, kar pa ni v skladu z 62. členom Zakona o splošnem upravnem postopku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in odločbo tožene stranke odpravi.

6. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

K I. točki izreka:

7. Na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1 lahko sodišče več pri sodišču odprtih postopkov o istem predmetu s sklepom združi v skupno obravnavo in odločanje. V obravnavnem primeru je pritožnik vložil dve pritožbi, ki nista istočasno prispeli na Vrhovno sodišče in sta bili zato označeni z dvema opravilnima številkama. Vrhovno sodišče je zaradi ekonomičnosti postopka, ob smiselni uporabi prvega odstavka 42. člena ZUS-1, obe zadevi, ki se nanašata na isto izpodbijano odločbo prvostopenjskega sodišča, združilo v skupno obravnavo in odločanje.

K II. točki izreka:

8. Pritožba nista utemeljeni.

9. Tožena stranka je pritožniku omejila gibanje na podlagi 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ki določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca) in 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ki določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz nekaterih tam navedenih razlogov) v povezavi s 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ (ki določa, da se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost) in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ (kjer je določeno, da se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države).

10. Prvostopenjsko sodišče se ni strinjalo s toženo stranko, da sta podana razloga za omejitev gibanja iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena in 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ (zato ta dva razloga za omejitev gibanja nista predmet presoje pritožbenega sodišča, saj pritožnik odločitve prvostopenjskega sodišča v tem delu ni izpodbijal). Se je pa prvostopenjsko sodišče strinjalo z razlogi tožene stranke za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, in Vrhovno sodišče se s to presojo strinja.

11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je ta razlog za omejitev gibanja podan, saj iz podatkov upravnega spisa in na podlagi pred prvostopenjskim sodiščem izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je pritožnik res vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

12. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa je pritožnik nezakonito prečkal mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo. Pred slovenskimi policisti je zbežal, ko pa je bil prijet na policijski postaji ni zaprosil za mednarodno zaščito. Tako vsaj izhaja iz policijske depeše, prvostopenjsko sodišče pa je razumno obrazložilo, da nima razlogov za dvom v pravilnost ravnanja uradnih oseb. Poleg tega je pritožnik v prošnji za priznanje mednarodne zaščite sam rekel, da če ga policija ne bi prijela, ne bi v Sloveniji zaprosil za azil, ker je želel iti v Italijo. Navajanja, da sploh ni vedel za Slovenijo in da je zato rekel, da hoče v Italijo, so neutemeljena. Že samo dejstvo, da se je pritožnik še s tremi osebami s taxijem pripeljal iz Reke do Buzeta ter nato peš nadaljeval pot čez mejo v Republiko Slovenijo, kaže na to, da je točno vedel, da mora na poti do Italije prečkati še eno državo.

13. Ob upoštevanju navedenega in ob dejstvu, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito po tem, ko je izvedel (ali pa vsaj domneval), da bo odstranjen iz Republike Slovenije, po mnenju Vrhovnega sodišča zadostuje za sklep, da je pritožnik zaprosil za mednarodno zaščito zato, da bi se ognil odstranitvi iz države, kar zadostuje za omejitev gibanja na podlagi 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko drugega odstavka 55. člena ZMZ.

14. Vrhovno sodišče se tudi strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je tožena stranka opravila strogi test sorazmernosti in obrazložila, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa, na primer pridržanje na območju Azilnega doma. Okoliščine obravnavanega primera (da je pritožnik pred policisti pobegnil, da je izjavil, da če ga policisti ne bi prijeli, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito in da je želel v Italijo) dajejo dovolj podlage za sum, da bi tožnik iz Azilnega doma v Ljubljani verjetno lahko kadarkoli odšel, s tem pa bi onemogočil sodelovanje v postopku, kar je okoliščina, ki kaže na „nevarnost pobega“ na podlagi 5. alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da nobena izmed okoliščin iz 68. člena ZTuj-2 ni podana. Glede na okoliščine primera pa obstoja „nevarnosti pobega“ ne more spremeniti zgolj pritožnikova izjava na glavni obravnavi, da v primeru selitve v Ljubljano ne bo pobegnil. 15. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede neizločitve sodnega tolmača. Skladno z 256. členom ZPP se za tolmače smiselno uporabljajo določbe zakona, ki veljajo za izločitev izvedenca. Izvedenec pa je lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik (247. člen ZPP). Pritožnik je smiselno navajal razlog za izločitev iz 6. točke 70. člena ZPP, ki določa, da je razlog za izločitev, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika (v obravnavanem primeru tolmača). Vrhovno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega, da niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranost tolmača. 16. Pritožnik je predlagal izločitev tolmača dr. A. A. Na glavni obravnavi je sodnik tolmača seznanil s predlogom za izločitev in mu dal vlogo za izločitev na vpogled, da se o njej izjasni. Tolmač je odgovoril, da na predlog za izločitev nima posebnega odgovora. Sodišče je v nadaljevanju zaslišalo pritožnika in ta je na vprašanje tolmača, ali je na policijski postaji prosil za azil odgovoril, da je govoril o človekovih pravicah. Na sodnikovo vprašanje tožniku, ali ima še kaj za povedati v zvezi z izločitvijo tolmača, pa je odgovoril: „prevajaj, nimam kaj dodati.“ Na posebno vprašanje pooblaščenke, ali je bil tolmač na zaslišanju na policijski postaji z njim (in ostalimi prebežniki) grob, pa je pritožnik odgovoril, da so bili takrat zelo utrujeni in niso popolnoma razumeli, kar je prevajal, zato so bili tudi zmedeni.

17. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi tako izvedenega postopka na glavni obravnavi najprej odločilo o predlogu za izločitev tolmača (predlog je bil dan pisno pred glavno obravnavo) in izdalo sklep, s katerim je predlog za izločitev tolmača zavrnilo, ter na kratko tudi obrazložilo, zakaj meni, da niso podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranost tolmača, ter tudi pojasnilo, da bo podrobneje to obrazloženo v sodbi, kar je prvostopenjsko sodišče res tudi storilo. Ne more biti dvoma, da je tolmačenje, še posebej v postopkih mednarodne zaščite, kjer odločitev tožene stranke in sodišča nemalokrat temelji izključno na izjavi prosilca, izjemno pomembno. Tožena stranka in sodišče brez tolmačenja ne moreta izpeljati postopka in v primeru, da je tolmač nestrokoven, da ne opravlja korektno svojega dela ali da je očitno, da med njim in prosilcem prihaja do določenih nesoglasij ali sporov, lahko stranka predlaga njegovo izločitev iz istih razlogov kot sodnika. Vendar pa v obravnavanem primeru iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi bile podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njegovo nepristranskost glede tolmačenja. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi neposredno od tožnika skušalo izvedeti razloge za izločitev tolmača, vendar pritožnik ni navedel nobenih takih okoliščin, ki bi kazale na nepristranskost ali nekorektno tolmačenje. Tudi iz podatkov upravnega spisa kaj takega ne izhaja. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče s sklepom (na glavni obravnavi) pravilno zavrnilo predlog za izločitev tolmača, v sodbi pa je svojo odločitev dodatno obrazložilo. Zoper sklep, s katerim se zahteva za izločitev tolmača zavrne, namreč ni posebne pritožbe (peti odstavek 247. člena ZPP), zato ni bilo potrebe, da bi prvostopenjsko sodišče glede neizločitve tolmača izdalo poseben pisni sklep.

18. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da bi bilo treba izpodbijani sklep tožene stranke odpraviti, ker ni v celoti v slovenskem jeziku. Tožena stranka je sicer res citirala del sklepa Visokega komisariata ZN v izvornem (angleškem) jeziku, vendar samo za podkrepitev predhodno zavzetega stališča. Zadostovalo bi, da bi se (v opombah) sklicevala samo na vir, vendar tudi citat v tujem jeziku, ki ni odločilen za odločitev, po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja take procesne kršitve, zaradi katere bi bilo treba izpodbijani sklep odpraviti.

19. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v povezavi z 82. členom ZUS-1).

K III. točki izreka

20. V skladu drugim z odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu z naslednjim odstavkom istega člena lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno odreditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

21. Začasno odredbo v upravnem sporu je torej mogoče izdati samo do izdaje pravnomočne odločbe. Sklep tožene stranke o omejitvi gibanja pa je postal s to sodbo Vrhovnega sodišča pravnomočen. Zato je odpadla pravna podlaga za morebitno izdajo začasne odredbe. Pritožnik si zato, tudi v primeru ugoditve njegovi pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za izdajo začasne odredbe, ne bi mogel izboljšati pravnega položaja, saj v obravnavani zadevi začasne odredbe ni več mogoče izdati.

22. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, zaradi pomanjkanja pravnega interesa (na katerega mora paziti sodišče ves čas postopka, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku) za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, pritožnikovo pritožbo zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).