Jedro

Določba 3. odstavka 38. člena ZAzil nalaga ne le trditveno, pač pa tudi dokazno breme na stran tožeče stranke, ki mora okoliščine za utemeljitev predloga (vsaj) verjetno izkazati že ob vložitvi predloga. Okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svoj predlog, da naj si ne bi mogel najti svetovalca za begunce zaradi praznikov in da naj bi se tožnik z nekom zmenil po praznikih, pa slednji ni prišel, po presoji sodišča niso verjetno izkazane zgolj s tožnikovim navajanjem, da se je zmenil z nekom, pa slednji ni prišel, ne da bi tožnik navedel vsaj njegovo ime, telefonsko številko ali kakšno drugo okoliščino, ki bi omogočala preizkus te tožnikove navedbe. Prav tako ni verjetno izkazana niti tožnikova trditev, da si zaradi praznikov dne 31. 10. 2003 in 1. 11. 2003 ni mogel pravočasno zagotoviti pomoči svetovalca za begunce, saj je iz podatkov tožbe razvidno, da je bil predmetni postopek uveden v mesecu juliju 2003 in je bila izpodbijana odločba izdana 25. 10. 2003, navedeno časovno obdobje od uvedbe postopka v mesecu juliju do izdaje izpodbijane odločbe pa je tožniku brez vsakega dvoma nudilo na razpolago dovolj časa in glede na to, da mu gibanje ni bilo omejeno tudi priložnosti, da si zagotovi ali pomoč svetovalca za begunce, katerega stroške in nagrado za opravljeno delo krije Republika Slovenija iz proračuna Republike Slovenije, ali pa pravno pomoč kateregakoli odvetnika po lastni izbiri.

Izrek

1. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne. 2. Tožba se zavrže. 3. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil) zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni po pravnomočno končanem azilnem postopku. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 16. 7. 2003 podal prošnjo za priznanje azila, v kateri je navedel, da je matično državo zapustil pred osmimi leti in v Slovenijo prišel na podlagi delovnega vizuma, ko mu je bilo 15 let, K pa je zapustil zato, ker je njegov stari oče deset let pred tem ubil nekega sovaščana, zdaj pa naj bi se družina umrlega skušala maščevati tožnikovi družini. V prošnji je še navedel, da v matični državi ni bil nikoli preganjan zaradi verskih razlogov, politične pripadnosti ali narodnosti. Na zaslišanju je tožnik povedal, da je po narodnosti Albanec, muslimanske vere, ki je prišel v Republiko Slovenijo pred osmimi leti, ko je bil star 15 let, na podlagi delovnega vizuma, ki si ga je uredil na slovenskem veleposlaništvu v Skopju. V Sloveniji je dve leti in pol bival legalno, nato pa vse do zaslišanja ilegalno pri različnih prijateljih in v tem času opravljal raznovrstna dela. Sprva, dokler je imel urejeno bivanje legalno, nato pa "na črno" na različnih koncih Slovenije. Zasluženi denar je pošiljal družini na K preko prijateljev, ker ima na K poleg staršev še nekaj bratov in sestro, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, kar pa ni vedno dovolj za preživetje. Na zaslišanju je povedal tudi, da je bil po odločbi sodnika za prekrške tri dni v zaporu, ker ni mogel plačati denarne kazni, zatem pa je bil odpeljan v Center za tujce, kjer je bil približno 8 dni, nato pa je bil prepeljan Azilni dom. Navedel je še, da se v matično državo noče vrniti, kot razlog pa navaja strah pred krvnim maščevanjem, ker naj bi njegov dedek ubil sovaščana v vasi Z in se družini nista mogli pomiriti oziroma drugače dogovoriti, zato naj bi družina ubitega tožnikovi družini zagrozila s krvnim maščevanjem, tožnik pa ni znal povedati zakaj je prišlo do uboja, ker je to za družino tabu tema. Tožena stranka je na podlagi podatkov uradnih evidenc, ki jih vodi Ministrstvo za notranje zadeve RS ugotovila, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo že dne 2. 6. 1995 na podlagi delovnega vizuma, ki ga je podaljševal vse do 17. 4. 1997, po tem datumu pa mu ni bil več izdan nov vizum in je tožnik nadalje v Republiki Sloveniji prebival ilegalno. Tožena stranka na podlagi podatkov depeše Policijske postaje C z dne 6. 7. 2003 ugotavlja, da je bil tožnik dne 6. 7. 2003 legitimiran s strani Specializirane enote za nadzor državne meje na T cesti 34 v A in mu je bila zaradi suma nezakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji odvzeta prostost, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik od 17. 4. 1997 dalje nezakonito prebival v Republiki Sloveniji in je bil zato zoper njega na podlagi Zakona o prekrških podan predlog sodniku za prekrške, ki je z odločbo št. P...z dne 7. 7. 2003 tožnika kaznoval z denarno kaznijo 20.000,00 SIT. Ta se je nato spremenila v zaporno kazen zaradi tožnikove nezmožnosti plačila te denarne kazni, potem pa je bil tožnik dne 9. 7. 2003 nastanjen Center za odstranjevanje tujcev na podlagi sklepa Policijske postaje C med postopkom prisilne odstranitve tujca iz države. Tožnik pa je nato dne 10. 7. 2003 podal pisno izjavo, da si želi zaprositi za azil. Na podlagi navedenih ugotovitev tožena stranka zaključuje, da je tožnik prebival v Republiki Sloveniji že osem let in v tem času ni nikoli zaprosil za kakšno obliko zaščito, zato ocenjuje, da je tožnik podal v tem primeru obravnavano prošnjo za azil zgolj z namenom odložitve prisilne odstranitve iz države in da njegova zgodba o domnevnem krvnem maščevanju ni verodostojna, glede na to, da tožnik kljub podrobnim vprašanjem na zaslišanju ni znal pojasniti razloga, zaradi katerega naj bi mu grozilo krvno maščevanje oziroma za kakšen uboj naj bi šlo. Poleg tega je tožnik v starosti sedemnajst let prišel v Republiko Slovenijo z delovnim vizumom, medtem ko je njegov stari oče, ki naj bi zagrešil domnevni uboj, umrl naravne smrti v času, ko je bilo tožniku šele 5 oziroma 6 let in naj bi tako od navedenega uboja minilo že več kakor 20 let. Dalje v obrazložitvi tožena stranka še navaja, da iz članka avtorja Branka Jokića z naslovom Krvno maščevanje še živi,objavljenega v časopisu Delo z dne 22. 4. 2003, izhaja, da so v primeru krvnega maščevanja dečki varni pred maščevalci praviloma le do 16 leta starosti, medtem, ko je v konkretnem primeru tožnik prišel v Slovenijo, ko mu je bilo že 17 let, torej eno leto po tem, ko naj bi bil tožnik že izpostavljen nevarnosti krvnega maščevanja. Iz navedenega tožena stranka sklepa, da je bil tožnikov namen poiskati zaposlitev v Republiki Sloveniji, ne pa beg pred krvnim maščevanjem, saj tudi po dvajsetih letih nihče iz tožnikove družine ni bil deležen krvnega maščevanja, kot izhaja iz tožnikovih izjav na zaslišanju. Zato tožena stranka ocenjuje, da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 5. alinee 36. člena ZAzil v zvezi s 1. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki ju tudi citira, pri čemer se sklicuje tudi na sodbi upravnega sodišča opr. št. U 1927/2002-7 z dne 30. 10. 2002 (potrjeni s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 1445/2002-2 z dne 15. 1. 2003) ter opr. št. U 963/2003-7 z dne 23. 6. 2003, v katerih je to sodišče zavzelo stališče, da so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki je določen v 2. odstavku 35. člena ZAzil in da v takem primeru pristojnemu organu ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, tožena stranka pa mora v vsakem posameznem primeru najprej ugotoviti, ali je v konkretnem primeru individualno izpolnjen zakonski dejanski stan oziroma ali se dejanske okoliščine posameznega primera ujemajo z vsaj enim izmed alternativno določenih abstraktnih zakonskih dejanskih stanov po določbah od 1. do 5. alinee 36. člena ZAzil za zaključek, da gre v posameznem primeru za zavajanje ali zlorabo postopka. V obrazložitvi dalje tožena stranka še navaja, da je preučila tudi možnost vrnitve tožnika nazaj v matično državo v skladu z določbo 1. odstavka 6. člena ZAzil. Pri tem je tožena stranka upoštevala stališče Upravnega sodišča RS, ki izhaja iz sodbe opr. št. U 825/2003-22 z dne 21. 5. 2003, da se kosovski Albanci, ki predstavljajo večinsko prebivalstvo v kraju, iz katerega izhajajo, lahko vrnejo na svoje domove brez strahu pred preganjanjem oziroma brez strahu pred tem, da bi bili ogroženi, saj po uvedbi uprave Združenih narodov in umiku srbskih oboroženih sil etničnim Albancem ne grozi več preganjanje in jim je na voljo ustrezna zaščita. Tožena stranka je vpogledala tudi Poročilo organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE, februar 2003), iz katerega izhaja, da je v občini Š, iz katere izhaja tožnik, 97 % kosovskih Albancev in 0,07 % kosovskih Srbov, ostalo pa predstavljajo Romi. V Š delujejo tudi lokalne nevladne organizacije, kot na primer Mati Terezija, Center za rehabilitacijo mater in otrok, Vizija prihodnosti, Cap Anamur, Mednarodni komite RK, prisotne pa so še druge mednarodne organizacije, in sicer OSCE, Civilna uprava OZN, CARE, UNICEF, UNHCR in mednarodna policija UNMIK, finski KFOR in kosovske policijske službe, ki so pripomogle k stabilni situaciji v občini Š, kjer so spomladi 2002 kosovske policijske službe od mednarodnih policistov UNMIK prevzele odgovornost glede izvajanja preiskav, patrulj ipd. Za tožnika tako vrnitev v domači kraj, kjer so v večini pripadniki albanske narodnosti, torej ne bi predstavljala nevarnosti. Na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil je bil po tem, ko je bila tožnikova prošnja za azil zavrnjena, določen rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka je v pouku o pravnem sredstvu nadalje navedla, da je odločba dokončna v upravnem postopku in da zoper njo ni dovoljena pritožba, pač pa je mogoč upravni spor, ki se lahko sproži v roku 3 dni po prejemu odločbe pri Upravnem sodišču RS.

Tožeča stranka navaja, da vlaga predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi tega, ker je zamudila rok za vložitev tožbe, ker naj bi zaradi praznikov dne 31. 10. in 1. 11. 2003 tožnik ne uspel najti svetovalca za begunce, ko pa naj bi se tožnik zmenil z nekom po praznikih, slednji ni prišel. Dalje v svojem predlogu navaja, da je socialna delavka AA po telefonu poklicala 5. 11. 2003 imenovano odvetnico, ki je še istega dne prejela zadevo. Zaradi navedenega pa tožnik sodišču predlaga, da zasliši tožnika in po potrebi pričo AA, katere osebni podatki bodo sporočeni naknadno in da ugodi tožnikovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ter obravnava njegovo pritožbo (pravilno: tožbo), ki jo vlaga hkrati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje.

Tožnik v tožbi navaja, da uvodoma navedeno odločbo izpodbija zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Dalje navaja, da je tožena stranka ocenila, da je tožnik vložil prošnjo za azil zgolj z namenom izogniti se prisilni izselitvi iz Slovenije, kjer biva tožnik že osem let, od tega nekaj let ilegalno. Tožnik opozarja, da ni vedel, da je mogoče zaprositi za azil, saj Zakon o azilu velja relativno kratek čas, zato je tožnikova nevednost razumljiva. Navaja še, da je za azil zaprosil takoj, ko je izvedel, da je to mogoče. Nadalje pripominja, da je že na zaslišanju navedel razloge, zakaj je pred osmimi leti zapustil svojo državo in zakaj se boji vrniti. Poudarja, da je krvno maščevanje na K splošno znan pojav in okoliščina, da se je tožnik izselil s sedemnajstimi leti in ne pri šestnajstih letih za zavrnitev njegove prošnje ni odločilna. Meni, da tožena stranka ni raziskovala, zakaj je tožnik zapustil rodni kraj šele pri sedemnajstih letih, dejansko stanje na K pa je proučevala samo v luči najnovejših dogodkov oziroma zadnjih nemirov in vojne ne da bi zbirala poročila o razlogu, ki ga je navedel tožnik in ki nedvomno opravičuje priznanje azila iz humanitarnih razlogov, saj pomeni poseg v človekove pravice neučinkovita zaščita policije pred samovoljo posameznikov. Tožnik ocenjuje, da je že na zaslišanju prepričljivo pojasnil strah pred vrnitvijo v svojo državo in meni, da je splošno znano dejstvo, kakšne so posledice krvnega maščevanja na K. Po njegovem mnenju je tožena stranka napačno presodila tožnikovo prošnjo za azil in da bi morala odločiti o njeni (ne)utemeljenosti ter jo preizkusiti z zbiranjem dokazov o dejanskem stanju glede zatrjevanega razloga za azil, česar pa naj tožena stranka ne bi storila in da je njena odločitev arbitrarna, ko je zaključila, da tožnikova prošnja temelji na zavajanju. Sodišču tožnik predlaga, da po opravljeni javni glavni obravnavi in zaslišanju tožnika ter vpogledu v predmetne upravne spise odloči o zadevi tako, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati prosi za taksno oprostitev, ker zaradi svojega finančnega položaja ne zmore plačila sodne takse.

Obrazložitev k točki 1: Sodišče je zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje iz naslednjih razlogov: V primeru kot je obravnavani, če je izpodbijana odločba izdana v t. i. pospešenem postopku na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, je rok za vložitev tožbe v upravnem sporu določen v 2. odstavku 38. člena ZAzil. Po tej določbi je treba tožbo vložiti v roku tri dni od vročitve upravnega akta, ki se s tožbo izpodbija. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa po določbi 3. odstavka 38. člena ZAzil lahko poda prosilec za azil, ki je iz opravičenih razlogov zamudil navedeni zakonski rok, ki ga za vložitev tožbe določa 2. odstavek 38. člena ZAzil. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje na navedeni zakonski podlagi lahko prosilec za azil poda v treh dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo; po treh mesecih od dneva zamude pa se ne more več predlagati vrnitve v prejšnje stanje (3. odstavek 38. člena ZAzil).

V obravnavani zadevi že iz podatkov tožbe oziroma tožbenih navedb izhaja, da je tožnik prekoračil zakonsko določeni tridnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo, ki jo prilaga tožbi (priloga A1). Tožnik kot razlog za prekoračitev zakonskega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu navaja, da ni uspel najti svetovalca za begunce zaradi praznikov dne 31. 10. 2003 in 1. 11. 2003, "ko pa se je z nekom zmenil po praznikih, slednji ni prišel". Citirana določba 3. odstavka 38. člena ZAzil pa nalaga ne le trditveno, pač pa tudi dokazno breme na stran tožeče stranke, ki mora okoliščine za utemeljitev predloga (vsaj) verjetno izkazati že ob vložitvi predloga. Okoliščine pa, s katerimi v obravnavanem primeru tožnik utemeljuje svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje z razlogi, da naj si ne bi mogel najti svetovalca za begunce zaradi praznikov in da naj bi se tožnik z nekom (neimenovanim) zmenil po praznikih, pa slednji ni prišel, po presoji sodišča niso verjetno izkazane zgolj s tožnikovim navajanjem, da se je tožnik zmenil z nekom po praznikih, pa slednji ni prišel, ne da bi tožnik navedel vsaj njegovo ime, telefonsko številko ali kakšno drugo okoliščino, ki bi omogočala preizkus te tožnikove navedbe. Prav tako po oceni sodišča ni verjetno izkazana niti tožnikova trditev, da si zaradi praznikov dne 31. 10. 2003 in 1. 11. 2003 ni mogel pravočasno zagotoviti pomoč svetovalca za begunce, saj je iz podatkov tožbe s toženimi prilogami razvidno, da je bil predmetni postopek uveden v mesecu juliju 2003 in je bila izpodbijana odločba izdana 25. 10. 2003, navedeno časovno obdobje od uvedbe postopka v mesecu juliju do izdaje izpodbijane odločbe v mesecu oktobru 2003 pa je tožniku brez vsakega dvoma nudilo na razpolago dovolj časa in glede na to, da mu gibanje ni bilo omejeno tudi priložnosti, da si zagotovi ali pomoč svetovalca za begunce, katerega stroške in nagrado za opravljeno delo krije Republika Slovenija iz proračuna Republike Slovenije na podlagi 4. odstavka 16. člena ZAzil, ali pa pravno pomoč kateregakoli odvetnika po lastni izbiri. Zato je sodišče, glede na predhodno obrazloženo, tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo na podlagi 3. odstavka 38. člena ZAzil. Obrazložitev k točki 2: Tožbo je sodišče moralo zavreči iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. odstavka 38. člena ZAzil ima (neuspešni) prosilec za azil pravico vložiti tožbo v upravnem sporu pri upravnem sodišču. V primeru kot je obravnavani, ko je izpodbijana odločba izdana na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, se tožba po določbi 2. odstavka 38. člena ZAzil vloži v roku 3 dni od vročitve odločbe.

V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, kot izhaja iz obrazložitve pod točko 1, da je tožnik prepozno vložil tožbo v upravnem sporu zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo tožene stranke, in sicer po tem ko se je iztekel zakonsko določeni tridnevni rok, ki ga za vložitev tožbe v upravnem sporu določa 2. odstavek 38. člena ZAzil. Čeprav je tožnik obravnavano tožbo podal hkrati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, je sodišče, kot izhaja iz obrazložitve tega sklepa pod točko 1, tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, zato je moralo sodišče prepozno vloženo tožbo zavreči na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil. Obrazložitev k točki 3: Tožnik je hkrati s tožbo podal tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks zaradi svojega slabega gmotnega stanja, zaradi katerega ne zmore plačila taks. Zato je sodišče je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji) ob upoštevanju tožnikovega statusa ugodilo njegovemu predlogu in ga oprostilo plačila sodnih taks, ker bi bila z njihovim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik.