Jedro

ZST-1 dejstva stečajnega postopka ne šteje za okoliščino, ki bi sama po sebi opravičevala oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Enako velja za trditve, da predlagatelj sredstva potrebuje za vodenje stečajnega postopka oziroma vlaganje tožb. To pa pomeni, da je treba tudi v teh primerih v skladu s petim odstavkom 11. člena ZST-1 pri sprejemu odločitve upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje v točki I in II izreka spremeni, tako da se plačilo sodne takse za nasprotno tožbo v znesku 6.855,00 EUR odloži do 31. 7. 2019, v primeru, da bo odločba, izdana v tem postopku, postala pravnomočna po 31. 7. 2019, pa se njeno plačilo odloži do pravnomočnosti te odločbe.

V presežku se predlog zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) dovolilo obročno plačilo sodne takse za nasprotno tožbo. Naložilo ji je, da sodno takso v skupnem znesku 6.855,00 EUR plača v 20 zaporednih mesečnih obrokih po 342,75 EUR mesečno, kar je natančneje razvidno iz izreka v tem delu. V presežku, da se tožnici plačilo sodne takse odloži, je predlog zavrnilo. V točki II izreka je odločilo, da v primeru zamude s plačilom posameznega obroka, zapadejo v plačilo vsi še neplačani obroki.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

V uvodu pritožbenih navedb najprej opozarja na napačno dikcijo 5. točke pravnega pouka izpodbijanega sklepa, iz katere izhaja, da mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa. Za odločanje o pritožbi zoper sklep o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse namreč velja zakonska oprostitev, izrecno določena v četrtem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Glede na navedeno so po mnenju pritožnice izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o pritožbi.

Tožnica je v predlogu substancirano pojasnila, da nima zadostnih likvidnih sredstev za plačilo sodne takse in jih ne more zagotoviti, ne da bi ogrozila izvedbo stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je v tem kontekstu pravilno ugotovilo, da tožnica razpolaga z likvidnimi denarnimi sredstvi zgolj v znesku 1.352,77 EUR. Na podlagi takšne dejanske ugotovitve pa je sprejelo napačno in neživljenjsko presojo, da lahko tožnica plača takso obročno, z datumom zapadlosti zadnjega obroka dne 15. 7. 2019. Tožnica namreč nima dovolj denarnih sredstev za plačilo vseh mesečnih obrokov. V tej smeri izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je na dan vložitve predloga za odlog plačila sodne takse razpolagala z denarnimi sredstvi v višini 1.352,77 EUR in z opremo, ki bo predvidoma unovčena v letu 2019. Če bi sprejeta odločitev ostala v veljavi, bi tožnici glede na višino denarnih sredstev, s katerimi razpolaga, do 15. 3. 2018 zmanjkalo likvidnih sredstev za plačilo nadaljnjih obrokov sodne takse (tožnica ne izkazuje možnosti nadaljnjih prilivov pred prodajo stečajne mase), pri čemer pa tekoči mesečni stroški za vodenje stečajnega postopka, ki znašajo cca 4.500,00 EUR, niso niti upoštevani.

Izhajajoč iz pojasnjenega premoženjskega in finančnega stanja tožnice je utemeljen predlog pritožbe, da sodišče druge stopnje ugodi predlogu tožnice za odlog plačila sodne takse za obdobje 24 mesecev. V tej smeri pritožnica primarno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa. Podrejeno, če sodišče druge stopnje temu predlogu ne bo sledilo, pa predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sprejeta odločitev glede na dejanske ugotovitve v postopku materialno pravno zmotna, kar je terjalo spremembo izpodbijanega sklepa.

5. Sodišče druge stopnje najprej soglaša s pritožbo, da glede na določbo četrtega odstavka 10. člena ZST-1 obstoje pogoji za odločanje o predmetni pritožbi.

6. ZST-1 dejstva stečajnega postopka ne šteje za okoliščino, ki bi sama po sebi opravičevala oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Enako velja za trditve, da predlagatelj sredstva potrebuje za vodenje stečajnega postopka oziroma vlaganje tožb. To pa pomeni, da je treba tudi v teh primerih v skladu s petim odstavkom 11. člena ZST-1 pri sprejemu odločitve upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke.

7. Tožnica se je v tem postopku zavzemala za odlog plačila sodne takse s trditvijo, da trenutno za plačilo sodne takse v znesku 6.855,00 EUR nima likvidnih sredstev (razpolaga le z denarnimi sredstvi v znesku 1.352,77 EUR), sredstev za plačilo sodne takse pa, ne da ogrozila izvedbo stečajnega postopka, tudi ne more zagotoviti. Premoženje tožnice se od 10. 1. 2017 prodaja v stečajnem postopku, a trenutno zanj ni zanimanja. Upravitelj ocenjuje, da mu bo kljub trenutnemu pomanjkanju zanimanja za prodajo premoženja, le - tega uspelo prodati v nadaljnjih 24 mesecih.

8. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se tožnici naloži obročno plačilo sodne takse (dvanajst zaporednih obrokov, pri čemer prvi zapade 15. 12. 2017, zadnji pa 15. 7. 2019). V presežku je predlog zavrnilo. V razlogih odločbe soglaša s predlagateljem, da bi plačilo takse v enkratnem znesku ogrozilo izvedbo stečajnega postopka, ne soglaša pa z odlogom plačila za 24 mesecev, saj tožnica razpolaga z likvidnimi sredstvi (na TRR ima pozitivno stanje), s sodnim postopkom pa se nadeja uspeha.

9. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbo, da je predlog za odlog plačila sodne takse (delno) utemeljen. V zadevi ni sporno, da je tožnica v trenutku vložitve predloga razpolagala z denarnimi sredstvi v znesku 1.352,77 EUR, takšno pozitivno stanje na TRR pa po pravilni oceni pritožnice glede na višino taksne obveznosti (6.855,00 EUR) še ne dopušča zaključka, da bo slednja (lahko) redno mesečno izpolnjevala obveznost z naslova plačila sodne takse (če zamudi s plačilom posameznega obroka v znesku 342,75 EUR, zapade v plačilo celotna še ne plačana obveznost). Tožnica namreč ne izkazuje možnosti dodatnih prilivov pred prodajo stečajne mase, za katero zaenkrat ni zanimanja.

10. Očitno je dejstvo, kdaj bo stečajna masa predvidoma unovčena, dokaj negotovo. Pritožnica predvideva, da v letu 2019, za kar ne ponuja nobenih konkretnih argumentov. Zaradi tega je sodišče druge stopnje po lastni presoji, namesto obročnega plačila sodne takse v 20 mesecih, odločilo, da se tožnici za isto obdobje 20 mesecev, začenši s 1. 12. 2017 (predlog je bil vložen v novembru 2017, sodišče prve stopnje pa je o njem odločalo 27. 11. 2017), do 31. 7. 2019 odloži obveznost plačila sodne takse, s pripisom, da se njeno plačilo v primeru, da bo odločba v tem postopku postala pravnomočna po 31. 7. 2019, odloži do pravnomočnosti odločbe, izdane v tem postopku.

11. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo v obsegu, razvidnem iz točke I izreka (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem je v točki II izreka pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).